Korupcija po evropsko

Ko je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen uradno predstavila, kako je resorje porazdelila med komisarske kandidate, so se takoj pojavile pripombe, da so nekateri izmed njih obremenjeni s korupcijskimi zgodbami. To so denimo Poljak Janusz Wojciechowski in Francozinja Sylvie Goulard, ki ju preiskuje evropski urad za boj proti goljufijam Olaf, Madžar László Trócsányi, ki je, ko je bil pravosodni minister, pripravil sporne reforme madžarskega pravosodja, zaradi katerih se je Budimpešta zapletla v spor z Brusljem, in Romunka Rovana Plumb, vpletena v starejšo korupcijsko afero. Zaslišanja kandidatov bodo prihodnje dni, vprašanje pa je, kakšen vpliv na izvolitev bo imela njihova preteklost.

V politiki so korupcijske afere žal pogoste, v tem ni izjema nobena država. A koruptivni niso zgolj nekateri izmed kandidatov za evropske komisarje, tudi v evropskem parlamentu najdemo poslance, ki imajo za sabo takšne in drugačne afere, časnik Politico je sestavil zanimiv seznam, na katerem najdemo marsikatero cvetko.

Letos je bil velike pozornosti deležen sklep francoskega sodišča, ki je političarki Marine Le Pen naložilo, da mora vrniti skoraj 300 tisoč evrov nepravilno porabljenih sredstev, ki jih je namenila vodji svojega kabineta Catherine Griset, in še 41 tisoč evrov, ki jih je izplačala varnostniku. Težave s korupcijo je imel tudi njen oče, politik Jean-Marie Le Pen, pred časom so mu naložili, naj vrne 320 tisoč evrov, ki jih je asistentu izplačal za delo, za katero mu ni uspelo dokazati, da je bilo dejansko opravljeno.

Le Penova nista edina. Seznam je dolg, govorimo pa o zneskih od nekaj deset tisoč evrov do nekaj milijonov. Obstajajo tudi drugačni »prestopniki«, denimo spolni nadlegovalci, kot je Robert Rochefort, 63-letni nekdanji francoski poslanec v evropskem parlamentu, ki so ga pred tremi leti zasačili med masturbiranjem pred dvema najstnicama na javnem prostoru. Kot izgovor za dejanje je navedel, da je bil »v stresu«, kljub priznanju krivde in obsodbi je mandat odslužil do konca.

Tudi spodbujanje neenakosti ali sovražni govor evroposlancem ne odnese stolčka. Dokaz za to je denimo poljski skrajno desni poslanec Janusz Korwin-Mikke, ki je pred dvema letoma trdil, da bi morale ženske zaslužiti manj, ker so »šibkejše, manjše in manj inteligentne«. Ali pa vnukinja Hitlerjevega ministra za finance Beatrix von Storch, ki se je zavzemala za streljanje migrantov, celo otrok, če bi skušali v Evropo vstopiti brez vizuma.

Tudi slovenski politiki v Bruslju niso nedolžni, daleč od tega, pri evropskih poslancih in poslankah smo v preteklosti opazili predvsem številne oblike nepotizma. V pisarni evropske poslanke Romane Tomc so za pomočnika, natančneje za izvajalca storitev, najeli Jona Petka, sina njenega strankarskega kolega Mira Petka, med njenimi pomočniki oziroma asistenti pa sta se znašla sin predsednika SDS Žan Janša in njegova partnerka Maja Mikanec. Tanja Fajon je recimo zaposlila Špelo Han, hčerko poslanca SD.

Če se vrnemo še malo dlje v preteklost, v leto 2004, smo takrat poročali, da je evroposlanec SDS Miha Brejc za pomočnico zaposlil kar hčerko. Če smo pošteni, tedanja pravila evropskega parlamenta tega niso uradno prepovedovala, vendar to ne pomeni, da ta poteza ni bila nepotizem. Prav zaradi nepotizma je evropski parlament takrat nato spremenil prakso, po kateri evropski poslanci v pisarnah ne smejo zaposlovati ožjih družinskih članov. Pri korupciji in drugih nezakonitih poslih pa – glede na seznam spornih oseb na javnih funkcijah – imajo v Bruslju očitno premalo stroga pravila.