Doniranje za Krisa

V Sloveniji je bilo z individualnimi donacijami v slabem tednu zbranih 3,4 milijona evrov za 19-mesečnega Krisa, namenjenega za zdravilo, potrebno za njegovo preživetje. Tako hiter odziv prebivalstva je bil vsekakor izraz človeškega sočutja in skupnega etičnega duha in vsi si želimo, da bi se zgodba čim bolje iztekla. Ampak Krisova zgodba nam ponuja tudi priložnost za premislek o temeljnih etičnih standardih in predpostavkah sodobne družbe.

Avstralski filozof Peter Singer je v 70. letih predstavil zdaj svetovno znani miselni eksperiment: Na nekem sprehodu zagledate otroka, ki se utaplja v plitki vodi. Da bi ga rešili, bi morali v vodo, pri tem pa bi si uničili povsem nova, zelo draga oblačila. Ali bi to storili? Seveda bi, odgovorijo vsi, ki niso psihopati. Cena oblačil, kakorkoli že visoka, se nikakor ne more primerjati s ceno človeškega življenja. Ampak počakajte: živimo v svetu, kjer na svetu obstaja milijone otrok v revnih državah, ki umirajo za boleznimi, ki bi jih zlahka preprečili z osnovnimi zdravili (ali pa na druge razmeroma preproste načine). Če bi darovali isto količino denarja, kot so stala tista uničena oblačila, ali pa še precej več – recimo ves denar, ki nam ni nujno potreben –, bi lahko v tretjem svetu rešili ogromno življenj. Ali dejstvo, da je v enem primeru otrok pred našimi očmi, v drugem pa ne, res pomeni etično odločilno razliko? Singer pravi, da ne, s čimer se ni prav težko strinjati. Zakaj potem vsi ne doniramo na veliko?

S tem vprašanjem so se med drugim ukvarjali tudi psihologi. V raziskavah so ugotovili, da so ljudje za dobrodelne namene pripravljeni prispevati največ, če gre za točno določenega otroka s točno določeno boleznijo. Takoj ko je dodanih več otrok, bodo ljudje zanesljivo darovali manj, in to tudi, če je prvi otrok še vedno vključen! Če pred seboj nimamo obraza in imena, naša denarnica ostane zaprta. Ta pojav si lahko delno razložimo s človeško evolucijo: naša intuicija se je v tisočletjih razvijala v majhnih skupinah, kjer smo bili ves čas v neposrednem stiku s tistimi, ki so potrebovali naše sočutje in pomoč. Če so pomoč dobili, tega niso pozabili, in uslugo so po navadi lahko kmalu neposredno vrnili. Ampak kaj se zgodi, če kar naenkrat (evolucijsko gledano) živimo v svetu, kjer našo pomoč najbolj potrebujejo ljudje na drugem koncu sveta, ki jih ne bomo nikoli videli ali slišali in ki nam usluge ne bodo vrnili? Etična intuicija nas v tem primeru pusti na cedilu in zato je o celi stvari treba razmišljati drugače.

S tem v mislih je v zadnjem desetletju nastalo in se širilo gibanje, imenovano učinkoviti altruizem (effective altruism), ki sloni na delih Singerja in drugih filozofov. Začne se s preprostim vprašanjem: Kako ima lahko vsak posameznik največji pozitivni vpliv na svet? Iščejo torej tisto stvar, ki ne bo samo pozitivna, temveč bo povzročila največjo možno spremembo, ne glede na lokacijo ali druge okoliščine. Ali je na primer smiselno, da je bila ogromna količina denarja namenjena družinam, ki jih je prizadel napad 11. septembra ? To so bili vendar ljudje, ki so že živeli v eni najbolj privilegiranih družb na svetu. Da bi lahko čim bolj racionalno prišli do odgovora, kam se najbolj »splača« donirati, je bila leta 2006 ustanovljena organizacija GiveWell, ki med seboj primerja različne ustanove in jih razvršča glede na to, kako dobre so njihove metode za spopadanje z revščino (trenutno predlaga osem najboljših možnosti). Sami priznavajo, da je težko točno izračunati, kakšen vpliv ima neka vsota denarja, ocenjujejo pa, da je pri najučinkovitejših organizacijah za reševanje enega življenja potrebnih nekaj tisoč, ne nekaj milijonov dolarjev. Premislite, kako velik vpliv lahko imajo lahko ljudje iz bogatih držav.

Seveda pa tudi takšen pristop pušča precej nerešenih vprašanj. Kako oceniti druge žgoče probleme (na primer globalno segrevanje) in se potem odločiti, čemu bi bilo treba dati prednost? Z okvirnimi smernicami se je mogoče seznaniti na effectivealtruism.org. Koliko je potem etično darovati – kje je meja? Obstajajo ljudje, ki živijo z najmanj možnimi stroški, preostalo pa darujejo, ampak to ni realen model za večino prebivalstva. Po Singerju je dober začetek, če bi darovanje postal pomemben del življenja ljudi, količino pa naj ocenijo sami. Tu so še kritike samega takega pristopa: Ali se ni bolj smiselno boriti v politični areni, kjer bo potencialno prišlo do sistemskih sprememb? Lahko bi na primer donirali za kandidature politikov, protestirali, začeli revolucijo.

O takih vprašanjih je gotovo vredno razmisliti. Večina ljudi pa bi se verjetno strinjala: smiselno se je vprašati, kje bo denar naredil največ pozitivnega, in tako optimizirati svoj vpliv.