Polni žepi javnega denarja

Tudi na prvi pogled bolj zahtevno temo je mogoče začeti lahkotno. Na primer s spominskim preskokom na izbor za Miss Hawaiian Tropic leta 2006. Ta naslov je takrat osvojila tekmovalka, ki je bila zaradi družinskih vezi deležna še dodatne pozornosti. Šlo je za Manco Zver, hčer tedanjega ministra za šolstvo Milana Zvera, drugega človeka takrat najmočnejše politične stranke SDS. Pri dobrih 20 letih je bila dijakinja poklicne šole, njeni življenjski cilji pa so bili otroško nedolžni. Kot je po zmagi povedala novinarjem, »je moj dolgoročni načrt odprtje kozmetičnega salona, saj trenutno obiskujem kozmetično šolo in mi urejenost pomeni veliko«. Danes, trinajst let kasneje, lahko rečemo, da je Zverova hči krepko presegla svoja mladostna hrepenenja. Je srečno poročena, ima dva otroka, zaposlena pa je kot prodekanja za mednarodno dejavnost na zasebni Fakulteti za dizajn. Ob imenu nekdanje lepotne kraljice stoji naziv magistrice – prislužila si ga je prav na ustanovi, na kateri dela.

Leto 2006 je bilo za Manco Zver prelomno v vseh pogledih. Ne le, da je takrat postala miss Hawaiian Tropic, isto leto je bila akreditirana tudi omenjena Fakulteta za dizajn, ki ji je dala izobrazbo in zaposlitev. Ustanoviteljica, lastnica in dekanja tega zasebnega zavoda je Nada Rožmanec Matičič, sicer tašča Mance Zver. Direktor fakultete je Miha Matičič, mož Mance Zver in oče njunih otrok. Akreditacijo za delovanje in takoj zatem še koncesijo za izvajanje visokošolskega študija dizajna je fakulteti podelil koalicijski soborec Milana Zvera, takratni minister za visoko šolstvo Jure Zupan. Za izvrševanje omenjene koncesije izobraževalno podjetje družine Matičič-Zver od pristojnega resorja vsako leto prejme dobrih 900.000 evrov, doslej pa je iz proračuna od ministrstva za izobraževanje, pa tudi drugih plačnikov, skupaj dobilo 9,5 milijona javnih sredstev.

Zgodba omenjene fakultete je značilna za zasebne visokošolske zavode, ki so v mandatu prve vlade Janeza Janše po politični liniji na veliko pridobivali koncesije, s tem pa dostop do proračunskega denarja. Dobršen del teh zavodov danes zagotavlja udobne službe Janševim strankarskim vojščakom, njihov dejanski prispevek k izobraževalnemu sistemu in trgu dela pa je v najboljšem primeru močno vprašljiv. »V resnici so se koncesije za visoko šolstvo delile zgolj v določenem trenutku pod vladavino določene opcije,« pravi prorektor Univerze v Ljubljani Matjaž Krajnc. »Gotovo je treba prevetriti zastareli model podeljevanja koncesij in resetirati mrežo obstoječih zasebnih koncesionarjev.«

Velika srečna družina

Dolgoletni ideolog SDS Peter Jambrek in Janšev zunanji minister Dimitrij Rupel sta po zaslugi velikodušnosti ideoloških somišljenikov v resorju za visoko šolstvo v letih 2004–2008 prišla do akreditacij za svoje zasebne fakultete, ki so nato v Novi Gorici ustanovile zasebno Novo univerzo. Za študijske programe, ki jih izvaja po koncesijah, bo samo v letu 2019 od ministrstva za izobraževanje prejela skoraj 2,5 milijona evrov. Poskrbelo se je tudi za prvega med Janševimi dekani Boruta Rončevića, ki je v mandatu Jureta Zupana na čelu resorja za visoko šolstvo s političnimi somišljeniki v Novi Gorici akreditiral Fakulteto za uporabne družbene študije (FUDŠ). Ta je od države prejela koncesiji za izvajanje programov uporabne družbene študije in medkulturni menedžment, ki ji na leto prineseta okoli 470.000 evrov. V drugem mandatu SDS na čelu države je Rončević vodil direktorat za visoko šolstvo na »superministrstvu« Žiga Turka.

V Novem mestu pa je Rončević sodeloval pri oblikovanju zasebnih fakultet, iz katerih je leta 2017 izšla nova privatna univerza. Tri izmed njenih članic imajo državno koncesijo za izvajanje določenih programov, za kar bodo samo letos od ministrstva za izobraževanje dobile okoli 1,7 milijona evrov.

Manca Matičič Zver, hči drugega človeka SDS Milana Zvera, je prodekanja na zasebni fakulteti, ki jo vodi njen mož, lastnica je njena tašča, financira jo država, koncesijo pa ji je podelila Janševa vlada.

Po lastni univerzi hrepeni tudi Dušan Lesjak, nekdanji državni sekretar ministra Jureta Zupana v času prve Janševe vlade, v drugem mandatu SDS na čelu države pa svetovalec na resorju za visoko šolstvo. Lesjak je med ustanovitelji Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije, ki ima sedež v Celju. Že pred leti so bili oblikovani načrti, po katerih bi se tej ustanovi pridružilo še nekaj celjskih visokih šol ter še Fakulteta za komercialne in poslovne vede, ki naj bi skupaj ustanovile novo, že šesto slovensko univerzo.

Celjska Mednarodna fakulteta je sicer prve koncesije, po katerih prejema denar od pristojnega resorja, dobila prav v času, ko je Dušan Lesjak na slednjem služboval kot sekretar ministra Jureta Zupana. Od tedaj je od ministrstva prejela več kot 11,5 milijona evrov, samo letos bo po koncesijski pogodbi dobila dober milijon. Direktorica fakultete je Lesjakova hči Anja. Kakor v primeru Mance Matičič Zver gre torej tudi tukaj za uspešno družinsko podjetje, ki se ima za vzpon zahvaliti političnim povezavam svojih ustanoviteljev.

Tako so posamezniki iz desne politične opcije pod Janšo učinkovito izkoristili luknje v zakonodaji in na račun države vzpostavili vzporedni sistem, ki koristi predvsem njim. Od skupaj 13 zasebnih visokošolskih zavodov, ki po koncesijskih pogodbah za posamezne študijske programe dobivajo sredstva iz proračuna izobraževalnega ministrstva, jih je bilo osem akreditiranih v letih 2006 in 2007, torej v mandatu prve vlade SDS. Pri čemer tedaj ni nikogar zanimalo, ali dejansko obstajajo potrebe po teh zasebnih fakultetah in programih, ki jim jih plačuje država. »Danes imajo koncesije tudi takšne ustanove, ki že leta ne zadostujejo standardom glede kadrov, infrastrukture in števila študentov, vendar jih vse od podelitve koncesij ni nihče preverjal,« poudarja Matjaž Krajnc, ki je tudi član delovne skupine ministrstva za izobraževanje, ki zdaj pripravlja spremembo zakonodaje na tem področju.

Kraterji, ne zgolj luknje v predpisih

O akreditaciji nekega na novo ustanovljenega visokošolskega zavoda presoja svet Nacionalne agencije RS za kakovost (NAKVIS). Revizija, ki jo je leta 2016 izvedlo računsko sodišče, pa je pokazala, da je pri tem »kriterije za presojo kakovosti določil ohlapno in nejasno, pri tem pa ni določil niti minimalnih standardov za potrditev njihovega izpolnjevanja«. Do akreditacij tako ni pretirano težko priti, posledica pa je prava eksplozija zasebnih izobraževalnih zavodov v zadnjih letih. Danes v Sloveniji deluje 105 akreditiranih javnih in zasebnih visokih šol, ki ponujajo 1050 različnih študijskih programov. »Žal se zdi, da se preveč zasebnikov ukvarja predvsem s svojimi programi in načini, kako priti do akreditacije, redkokdo pa se vpraša, ali njegova ustanova zadovoljuje dejanske potrebe skupnosti,« inflacijo fakultet komentira nekdanji rektor ljubljanske univerze Stane Pejovnik.

Fakultetam, ki so jih ustanovili Jambrek, Rupel, Rončević, Makarovič, Lesjak in drugi Janši zvesti kadri, pa je uspelo nato pridobiti še koncesije za nekatere izmed svojih študijskih programov, s čimer so avtomatsko upravičene do sredstev iz proračuna ministrstva za izobraževanje. To jim je omogočila zakonodaja, ki odločanje o podelitvi koncesij prepušča izključno politiki. Pregled računskega sodišča je potrdil, da država ni bila učinkovita na tem področju, kar so revizorji pripisali »nejasnim, nenatančnim in nerazumljivim pravnim podlagam, saj ministrstvo in vlada nista določila, kdaj, kdo in kako naj bi ugotavljal potrebe po dodeljevanju in ohranjanju koncesij«. Povedano drugače: nihče ne preverja, ali v Sloveniji dejansko potrebujemo neki študij, temveč ministrstvo preprosto zgolj objavi razpis, potem vlada prek svoje razpisne komisije dodeli koncesijo, pristojni minister pa podpiše odločbo. Janez Janša in njegova ministra za visoko šolstvo Jure Zupan in Žiga Turk so tako lahko izdajali koncesije, kakor se jima je zahotelo.

Janševa vlada je poskrbela za svoje. Lastne fakultete sta dobila bivša sekretarja za visoko šolstvo Borut Rončević in Dušan Lesjak, pa zunanji minister Dimitrij Rupel in ideolog SDS Peter Jambrek.

»Dalo bi se postaviti tezo, da so bile te koncesije povezane s tedanjo oblastjo in izrazito nesistemske,« pravi glavni tajnik Sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIZ) Brane Štrukelj. Pri svojem početju pa desna politika ni ravnala zgolj nesmotrno, temveč v nekaterih primerih tudi nezakonito. Ko se je druga Janševa vlada marca 2013 že poslavljala s položaja, je v enem samem dnevu izdala odločbe o koncesiji za izvajanje javne službe v visokem šolstvu trem zasebnim zavodom – ljubljanski Fakulteti za medije, Jambrekovi Novi univerzi in Visoki gospodarski šoli v Celju. To je storila, čeprav so bila njena pooblastila v tistem obdobju že omejena zgolj na izvajanje tekočih poslov, zaradi česar je upravno sodišče na tožbo vlade Mira Cerarja razsodilo, da je Janševa ekipa ravnala nezakonito. Omenjena trojica je tako izgubila koncesijo, toda Jambreku je vendarle uspelo, da jih je leta 2017 dokončno pridobil.

Megla v predavalnicah

Vse to še zdaleč ne pomeni, da so vse zasebne fakultete, ki imajo z državo sklenjene koncesijske pogodbe, do tega statusa prišle po politični liniji in da niso koristne za skupnost. Fakulteta za tehnologijo polimerov, ki so jo ustanovila koroška podjetja, pomembno prispeva k povezovanju visokega šolstva in gospodarstva. »To je primer dobre prakse, kjer koncesija zapolni specifično potrebo, ki je država ne zmore,« pravi Matjaž Krajnc. »Tej ustanovi je lokalna industrija odstopila del svojih tehnoloških zmogljivosti, na katerih lahko sedaj študentje opravljajo vaje; gre za drago opremo, ki si je javni zavodi ne morejo privoščiti.« Jeseniška Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin pa zagotavlja dodaten vir zdravstvenih tehnikov in tehnic v času, ko po bolnišnicah in zdravstvenih domovih po vsej državi drastično primanjkuje teh kadrov. Na splošno gledano pa zasebne fakultete, ki so dobile akreditacije in nato koncesije v času obeh Janševih vlad, ne pomenijo večje dodane vrednosti za terciarno izobraževanje.

To dokazuje tudi odziv študentov in gospodarstva na njihovo ponudbo. Analiza vpisa v lanskem študijskem letu, ki jo je izvedlo ministrstvo za izobraževanje, je pokazala, da sedem koncesioniranih programov ne izpolnjuje temeljnega pogoja 20 vpisanih študentov. Gre za dodiplomske študije slovenistike, kulturne zgodovine, astrofizike in okolja ter podiplomski študij slovenistike na Univerzi v Novi Gorici, študija poslovne informatike v Novem mestu in javne uprave na Jambrekovi Fakulteti za državne in evropske študije. Slednji tudi letos ni uspelo prepričati brucev in bruck – za tekoče študijsko leto je za omenjeni program razpisala 63 mest in zanje v prvem roku prejela vsega šest prijav.

Ustanove, ki so dobile koncesijo pod Janševo vlado, so z inflacijo neuporabnih študijev in diplom ključni mehanizmi razvrednotenja celotnega sistema visokega šolstva.

Slabo kaže tudi nekaterim drugim fakultetam desničarskih dekanov. Letos so se za 56 novih študijskih mest na Rončevićevem FUDŠ-u v prvem roku prijavili le štirje bruci, kar pomeni 7,1-odstotno zasedenost razpisanih mest. Lesjakovi Mednarodni fakulteti je uspelo v prvem roku zapolniti 57 od 107 zasedenih mest. Klavrne številke jasno kažejo, da Slovenija ne potrebuje tolikšnega števila zasebnih visokošolskih zavodov, saj uveljavljene fakultete znotraj javnih univerz v Ljubljani in Mariboru učinkovito zadovoljujejo potrebe po večini programov – še posebej družboslovnih, ki jih tako vneto razpisujejo desničarski podjetniki.

»Seveda nihče izmed njih ni zaprosil za koncesijo za zahtevne tehniške študije, za katere potrebuješ drago opremo in laboratorije ter visoko usposobljene pedagoge, temveč so odpirali predvsem programe, za katere zadostujeta že tabla in kreda,« je slikovit Štrukelj. Predvsem po zaslugi inflacije zasebništva v terciarnem izobraževanju lahko danes na državne stroške študirate ekonomijo na petih različnih javnih in zasebnih zavodih: Ekonomski fakulteti v Ljubljani, Fakulteti za ekonomijo in informatiko v Novem mestu, mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti, Fakulteti za management pri Primorski univerzi ter na celjski Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije. Kmetijstvo lahko študirate na petih visokošolskih zavodih. Študije oblikovanja ponujajo štiri fakultete, slovenistiko tri. »Nobenega smisla ne vidim na primer v kopičenju programov za študij ekonomije, če je v državi že sedaj preveč ekonomistov. Toda organizacija tovrstnega študija je neprimerno bolj preprosta in poceni kot denimo ustanovitev nove kemijske fakultete, kar stane nekaj deset milijonov evrov,« pravi Stane Pejovnik, sicer tudi nekdanji dekan javne Fakultete za kemijo v Ljubljani.

Tudi tisti med zasebnimi zavodi, ki privabljajo zadosti študentov in študentk, ne pomenijo dodane vrednosti. Fakulteta za dizajn, ki jo obvladuje družina Matičič-Zver, je v prvem roku razpisala 70 novih vpisnih mest, za katera je prejela 184 prijav. Takšen naval pa je posledica nižjih standardov študija – za vpis na javno Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) je treba opraviti maturo in imeti zadosti visoko povprečje ocen, za vpis na Fakulteto za dizajn pa se lahko potegujejo tudi srednješolci z opravljenim strokovnim izpitom. Ob prevelikem številu prijav obe fakulteti razpišeta sprejemne izpite; na zasebnem zavodu to pomenu pisni test, s katerim preverjajo kandidatovo »nadarjenost za oblikovanje, kreativnost in prostorske zaznave«. Na javni akademiji pa morajo v prvi fazi oddati mapo z desetimi oblikovalskimi izdelki – slikami, animacijami, grafikami, fotografijami, ilustracijami ali plakati –, nato za najboljše sledi še drugo sito, sestavljeno iz ustvarjanja v živo, pred komisijo, razgovora in pisnega testa.

Namesto da bi bile koncesije dopolnilo javnemu visokošolskemu sistemu, opisane prakse zasebnikov pomenijo razvrednotenje njegovih selekcijskih mehanizmov. Posledica je splošno razvrednotenje diplom in študija kot takega, zlasti na področju družboslovja in humanistike. Računsko sodišče je opozorilo, da »obstaja tveganje, da država glede na cilj kakovosti in raznovrstnosti študijskih programov nenamensko porablja javna sredstva, saj jih lahko namenja tudi za programe, ki ne zagotavljajo nujno pričakovane ravni kakovosti izobrazbe diplomantov in ki ob večjem številu podobnih programov niso potrebni«.

Nedotakljivi honorarji

In končno, stopnja transparentnosti poslovanja zasebnih visokošolskih zavodov je neprimerno nižja glede na javne fakultete. Po Ajpesu boste zaman iskali letna poročila »Janševih« fakultet, tudi aplikacija Erar ne poroča o njihovih izplačilih. Javni univerzi v Ljubljani in Mariboru sta že dlje časa na udaru kritike zaradi izplačevanja avtorskih honorarjev, nemogoče pa je reči, kakšno je na tem področju stanje pri zasebnikih. »Tukaj ni skoraj nobenega nadzora, izplačila pa mnogokrat potekajo po prijateljski liniji,« je prepričan Branimir Štrukelj. Edini mehanizem nadzora je ministrstvo za izobraževanje, ki mu koncesionar vsako leto predloži poročilo o izvajanju koncesioniranih študijskih programov; šele če bi v teh poročilih zaznali sume nepravilnosti, bi resor opozoril proračunsko inšpekcijo, ki bi se lotila nadzora. Doslej se to še ni zgodilo, tudi računsko sodišče nikoli ni vzelo pod drobnogled porabe proračunskih sredstev pri zasebnih visokošolskih zavodih.

Mediji so polni poročil o izplačilih honorarjev na javnih fakultetah. Medtem pa zasebno visoko šolstvo temelji izključno na honorarjih, ki si jih nakazujejo povezani posamezniki. Denar prav tako dobijo od države.

Jambrek, Rončević, Lesjak in ostali tako uživajo najboljše iz obeh sfer, javne in zasebne – iz prve črpajo denar, druga pa jim zagotavlja nedotakljivost. Pri čemer njihovo poslovanje v veliki meri temelji na honorarjih, ki si jih izplačujejo med seboj. Borut Rončević poleg vodenja dekanata na FUDŠ na primer honorarno predava na – sicer javni – Fakulteti za informacijske študije (FIŠ), ki jo je pomagal ustanoviti. Prodekana slednje sta Rončevićeva profesorja iz Nove Gorice, strankarska somišljenika Matej Makarovič in Matevž Tomšič, ki prav tako predavata maloštevilnim novomeškim informatikom – četudi sta, tako kot Rončević, po izobrazbi sociologa. Vsestransko trojico najdemo tudi med profesorji ljubljanske Fakultete za medije, prav tiste fakultete, ki ji je druga Janševa vlada skušala v zadnjem trenutku nezakonito podariti koncesijo.

Dimitrij Rupel in Peter Jambrek predavata na treh fakultetah svoje Nove univerze. Na eni izmed njih, Evropski pravni fakulteti, poučuje tudi Dušan Lesjak, ki sicer deluje kot profesor na »svojem« matičnem zavodu v Celju. Zaželen kader je tudi pravnik Krešo Puharič; med drugim ga najdemo na seznamih profesorjev zasebnih Fakultete za poslovne vede iz Celja, dveh fakultet Jambrek-Ruplove univerze in celo med predavatelji Fakultete za dizajn družine Matičič-Zver. Koliko kateri izmed navedenih dobi za svoje delo, je razen v primeru novomeške FIŠ osebni podatek in poslovna skrivnost zavodov, ki jih plačujejo. »To je težava,« opozarja Krajnc. »Kdor prejema državni denar, bi moral poslovati na enako transparenten način kot javni zavodi. Prav tako bi bilo treba preprečiti konflikte interesov, ki izhajajo iz honorarnega sodelovanja pedagogov iz javnih zavodov z zasebniki. Na primer s konkurenčnimi klavzulami.« Bivši rektor Pejovnik razmišlja podobno: »Kdor prejme javna sredstva, se mora v zameno odpovedati delu svoje podjetniške svobode. Te prihodke bi morali porabiti strogo namensko in po standardih za javni sektor, kar pomeni, da bi morali biti tudi predavatelji na privatnih izobraževalnih zavodih uvrščeni v plačne razrede, njihovi prihodki pa javni.«

Čiščenje Janševe kleti

Zaradi vsega navedenega je jasno, da je to področje treba temeljito prenoviti; to je vladi že leta 2016 naročilo tudi računsko sodišče. Ministrstvo za izobraževanje je v prejšnjem mandatu že pripravilo podlage za odvzem koncesij programom, na katere se je v prvi letnik prijavilo manj kot 20 študentov, vendar je ministrica Maja Makovec Brenčič ustavila vse postopke. Tudi zakonska novela, ki bi podrobneje uredila podeljevanje in izvajanje koncesij in pogoje za odvzem, ni bila sprejeta, četudi jo je ministrica že imela na mizi. Sedaj se je naloge lotil njen naslednik Jernej Pikalo, ki je imenoval delovno skupino za to področje; vodi jo državni sekretar Jernej Štromajer, v njej pa poleg predstavnikov javnih in zasebnih fakultet sedijo še sindikalisti, študenti in strokovnjaki NAKVIS-a.

Po enem izmed predlogov, ki ga ima na mizi delovna skupina, bi država najprej preverila, kakšne so potrebe po nekem programu, potem bi o predlogu odločala strokovna komisija. Šele nato bi šolski minister razpisal javni razpis, ki bi vključeval dodatne mehanizme preverjanja in novo, posebno komisijo, ki bi bdela nad njegovim izvajanjem. Na ta način bi bila politika v veliki meri izrinjena iz odločanja, njeno mesto pa bi zavzela stroka, pravijo na ministrstvu. Pejovnik meni, da je takšno razmišljanje povsem upravičeno: »Kdor dela dobro, se ne boji nobene kontrole.« Vsi pa se ne strinjajo z njim in desnica je v svojih medijih že napovedala novo fronto Pikalu in ekipi. Še več, zasebniki si namesto dodatnega nadzora želijo dodatno svobodo in navijajo, da bi se koncesije po novem podeljevale kar za celotne ustanove namesto za posamezne študijske programe. To bi v praksi pomenilo, da bi posamezna zasebna fakulteta od države dobila denar, ki bi ga nato lahko prelivala med posameznimi katedrami in predavatelji ter tako financirala tudi študije, ki nimajo zveze z opravljanjem javne službe. »Ta sistem bi jim omogočal, da bi stroške programov, ki niso tržno zanimivi, krile z državnim denarjem, za najbolj privlačne študije pa bi študentom zaračunavali šolnine,« je poleti v pogovoru za Mladinino posebno številko Intervjuji pojasnil rektor Univerze v Ljubljani Igor Papič.

Denar, denar, denar

Koncesije niso edine luknje, skozi katere odteka davkoplačevalski denar

Čeprav gre za najbolj zaželen papir med vodstvi zasebnih fakultet, pa pogodbe o koncesiji z državo še zdaleč niso edini vir zaslužka za te zavode. Kot rečeno, ima koncesije za posamezne programe sedaj 13 zasebnih fakultet, toda obstaja cela vrsta obvodov, ki zagotavljajo posredno proračunsko financiranje tudi velikemu delu od preostalih 92 akreditiranih ustanov. Najboljši primer je »Rončevićeva« Fakulteta za medije, ki ji odvzem leta 2013 nezakonito podeljene koncesije ni prav nič škodil; nasprotno, 545.000 evrov od skupaj 663.000, kolikor je doslej dobila od proračunskih porabnikov, je prejela po tem, ko je izgubila koncesijo. Največji del, četrt milijona evrov, ji je za njene znanstvene dosežke izplačala Javna agencija za raziskovalno dejavnost, Center RS za mobilnost ji je za programe Erasmus navrgel 34.000 evrov, iz štipendijskega sklada je prejela slabih 25.000 evrov.

Skupina Alma Mater Europaea – ta je italijanskim študentom drago zaračunavala študij fizioterapije, ki se je zdaj izkazal za neuporabnega, saj ga ne morejo zaključiti s strokovnim izpitom – je iz proračunskih virov v zadnjih 16 letih dobila okoli 5,4 milijona evrov, največ spet od Agencije za raziskovalno dejavnost. Mimogrede, ustanovitelj skupine je mariborski pravnik Ludvik Toplak, ki ima odlične povezave s politiko, saj je bil svoj čas poslanec SLS v parlamentu, pred meseci pa se je omenjal kot predsednik morebitne združene stranke SLS-NSi. Kronski dragulj svojega imperija, mariborsko šolo Alma Mater, je tudi Toplak odprl v času prve vlade Janeza Janše in vladavine Jureta Zupana na resorju za visoko šolstvo ...

Odsotnost koncesije tudi ni ovira pri črpanju proračunskega denarja za Fakulteto za pravo in poslovne vede, s katero sodeluje ustavni sodnik Klemen Jaklič. Fakulteti, ki je v lasti Katoliškega inštituta in po načrtih RKC pomeni zametek bodoče katoliške univerze, je javni štipendijski sklad samo v zadnjih dveh letih izplačal malo manj kot 155.000 evrov. Novomeška Fakulteta za industrijski inženiring, pri ustanovitvi katere je pomagal tudi Borut Rončević, je samo od tamkajšnje občine prejela 150.000 evrov, republiška agencija za raziskovalno dejavnost pa ji je nakazala slabih 100.000 evrov. Skratka, za zaustavitev nebrzdanega in neupravičenega trošenja javnih sredstev za zasebno terciarno izobraževanje ne bo zadostovala zgolj zaostritev delovanja koncesionarjev, temveč tudi bolj jasni in strožji pogoji na področju raziskovalnega dela in štipendijske politike.