EU komisar št. 3

K zanimivemu razmišljanju o oblikovanju »evropske vlade« je le potrebno dodati nekaj pripomb. Mislim, da je Janez Lenarčič s samozavestnim nastopom in znanjem, ne pa zaradi «več sreče«, dobil ugodno oceno na zaslišanju za komisarja. V vsakem primeru predstavlja njegov nastop gotovo pozitiven kamenček k ugodni sliki Slovenije v okviru EU. Z delovanjem v skladu z načeli, ki jih je predstavil, in hitrimi odzivi na pojavljanje problemov z njegovega delovnega področja, si ne bo ustvaril samo politično moč, ampak izboljšal tudi ugled EU v svetu, ki sedaj slovi kot počasna birokratska institucija. Tudi, denimo, Janez Potočnik je z uradniške funkcije kandidiral za komisarja in pri zaslišanju za prvi mandat celo doživel ironično pripombo, da se bo moral še marsikaj naučiti. Pri zaslišanju za drugi mandat je bil na zaslišanju sprejet brez pripomb in si s svojim delovanjem v EU ustvaril v mednarodnem okolju takšen ugled, da nadaljuje svoje delo v mednarodnem okolju. Ali to imenujete kot politično moč ali strokovno sposobnost, da so pripravljeni sprejemati v svetu tvoje nasvete, je popolnoma vseeno. Pomembno je, da ni tako pomembno, s kakšne funkcije prihajaš na položaj komisarja v Evropsko komisijo, kot to, koliko si uspešen pri svojem delu in kako znaš uveljavljati svoja stališča.

Črnogledost glede položaja Slovenije v evropski politiki je dejansko čudna. Za naš položaj smo popolnoma odgovorni sami. Poglejmo samo primer Alenke Bratušek, kateri je bilo celo ponujeno podpredsedniško mesto. Namesto da bi jo podprli in ji pomagali pri pripravah na zaslišanje, so ljubi Slovenci napravili vse, da je propadla. Ne bom ocenjeval njenega znanja, lahko pa zanesljivo trdim, da se hitro uči in je zelo agilna, za razliko od mnogih drugih slovenskih politikov. Miniranja pri kandidaturi za evropskega funkcionarja pa ni doživela samo Alenka Bratušek, ampak tudi še nekateri drugi. Ena od strank se je profesionalno usposobila za uničevanje možnosti njim nesimpatičnih kandidatov. Takšni pamfleti ustvarjajo čudno sliko o Sloveniji v evropski javnosti.

Avtor prispevka pravilno ugotavlja, da gre v EU, pa tudi sicer v svetu, za igro moči in zavezništev. Tako je bilo že za časa Avstro-Ogrske, ko so slovenski poslanci v dunajskem parlamentu bili prepoznavni in znali doseči koristi za takratno kranjsko, med drugim izgradnjo železniških prog. Tudi interese Slovenije so slovenski poslanci znali uveljavljati v beograjski skupščini. Kaj so pa slovenski poslanci dosegli v korist Slovenije v Evropskem parlamentu? Predvsem je znano to, da so enotno nastopili samo glede proglasitve svetovnega dneva čebel. Da tudi v novem sklicu ne bo boljše, nakazuje to, da se novo izvoljeni poslanci iz SDS niso udeležili koordinacijskega sestanka pri predsedniku vlade Marjanu Šarcu. Zanimivo je tudi to, da v Sloveniji nikoli ni bilo dogovora, katera delovna telesa v evropskem parlamentu so za Slovenijo najbolj zanimiva, pač pa jih poslanci izbirajo po svojih nagnjenjih. Med vsemi slovenskimi poslanci ni niti enega gospodarskega strokovnjaka, ki bi vlekel za ušesa birokrate Evropske komisije. Potem se pa čudimo diktatu EU Komisije pri sanaciji bank.

Gotovo največ k ugledu Slovenije in varovanju slovenskih koristi lahko in morajo prispevati predstavniki slovenske vlade v telesih Evropske komisije. Doslej se je glede tega izkazal samo nekdanji finančni minister Dušan Mramor, ki je dosegel s svojim znanjem in vztrajnim prepričevanjem, da so spremenili neustrezen model spremljanja gospodarskih gibanj in odstopili od ukrepov, ki so jih zahtevali od Slovenije, da preprečimo pregrevanje gospodarstva, ki ga ni bilo in bi bilo samo v škodo gospodarskega razvoja. Zakaj drugi predstavniki ne zagovarjajo slovenskih stališč enako vztrajno, bi kazalo malo bolj natančno raziskati: kaj je posledica pomanjkljivega znanja, kaj je pa preprosto nepripravljenost za večji angažma, ki zahteva velike napore. Do sedaj še nikomur doma niso navili ušes, ker je preprosto izjavil, da se nič ni dalo narediti.

Avtor prispevka ima seveda prav, ko predlaga, da bi se slovenski organi morali drugače lotiti uveljavljanja slovenskih interesov in sicer s povezovanjem s tistimi, ki imajo podobne interese. Tako se bo Slovenija lahko bolj uveljavila v igri moči in interesov.