Faktor X

Gostilna Pr’ Pepet
Kopališka ulica 1, Škofja Loka
Tel.: 031 701 876
Vitrina z žganičnimi miniaturami in zbirka radijskih sprejemnikov sta od torka do četrtka na ogled od 10. do 21., ob petkih od 10. do 22., ob sobotah pa od 9. do 22. ure. Nedelja in ponedeljek sta dneva za počitek.

Ambient:
sam-svoj-mojster prenovljeno, z opeko velbano gostinsko poslopje z zanimivimi osebnimi dodatki, kot sta zbirki žganičnih miniatur in starih radijskih sprejemnikov

Napitki:
opazili smo tudi nekaj vinskih buteljk, a za večurno posedanje in klepet smo raje izbrali iz špine natočene zanimive žirovske pivske zvarke crazy duck

Dostopnost:
mi smo jo z avtobusne postaje mahnili čez brv in Mestni trg; z druge strani se da priti tudi z avtom; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pristnost domače košte rižota s pinjolami

Ne tako fino:
radično-pomarančno-grozdne servirne dekoracije

Spodbujeni z okusno začetno košto in fino štimungo smo naročali križem kražem (tudi več, kot bi bilo treba) in na koncu za hrano na jedca odšteli malo več kot 30 evrov.

»Kako pa, da je tako prazno? Aja, petek je, pa vsi doma Mladino čitajo!« je navade naših škofjeloških bralcev komentiral ekspedicijski zapisnikar, ko smo v petek zgodaj zvečer prek praznega škofjeloškega Mestnega trga prodirali proti Kopališki ulici, kjer je potomstvo nekdanjega birta pred dobrim letom ponovno odprlo nekdaj menda slavno gostilno Pr’ Pepet. V obče dobro našega delodajalca upam, da je imel kolega prav, a kaj kmalu se je izkazalo, da kar nekaj domorodcev večer preživlja tudi v objektu našega tokratnega gastronomskega zanimanja.

Pr’ Pepet je večnamenski plac – gostinski obrat je malo tudi galerija in občasni glasbeno-literarni prireditveni prostor – za katerim stoji gajstni birt (z nezanemarljivo strežno in cukrpekarsko pomočjo familije), ki si na potovanjih med mizami, šankom in kuhinjo, kjer največ operira, zna za vsako posedeno druščino vzeti čas za hiter dovtip ali dva, tako da prostor zvočno napolnjujeta smeh in prijetna čebljarija.

Formalno napisanega jedilnega lista Pr’ Pepet nimajo – nekaj reči je sicer zapisanih na črno tablo pred lokalom, nekaj so nam jih ponudili ustno pri mizi, nekaj – recimo na še nikoli viden način, nekakšno mešanico med tomahavkom in ogrlico odrezano in lepo počasi spečeno svinjsko rebro – pa kar med tem, ko smo razkazovali apetit pri drugih jedeh. Kuharija je takšna kot gospodar – preprosta, iskrena in skoraj v vsakem postreženem krožniku (razen čisto klasičnih, drobno narezanih, do konca zmehčanih vampov, potresenih s sirom) s kakšnim presenetljivim elementom: hobotnica v solati je pripravljena z artičokami in koščki sušenih in vloženih paradižnikov; v koruzni moki povaljanim in perfektno ocvrtim postrvem poleg s pestom prelitih njokov dodajo nekakšen med mascarpone in kajmak uvrščen smetanast izdelek; sicer po gorenjsko tanko odrezan, a na ck natančno do mediumske rožnatosti spečen stejk pa postrežejo z rižoto. In to kakšno!!! Reč je prav po italijansko še rahlo mezela po krožniku, bila je popolno kremasta, dodatek pinjol, ki jih sprva med perfektno na zob skuhanimi zrnci riža sploh ni bilo opaziti, pa je zagotovil presežno vrednost. To je bilo navsezadnje opaziti tudi v zaključni kolekciji domačih piškotov (in štrudlja), na čelu z ljubkimi malimi indijančki, s katerimi smo – pred obveznim, a rahlo presladkim in prevodenim Krucefixovim brinovcem – sklenili obed.

Že res, da Pepetovim polagamo na srce, naj ga nehajo biksati s pomaranča/grozdje/radič kvazi dekoracijami in naj malo več kuharske pozornosti namenijo tudi zelenjavi, a kljub temu je Pr’ Pepet gostilna, kakršno bi moral imeti vsak slovenski kraj: z zagnanim gospodarjem, katerega prijetna družba in ne ravno inventivna, zato pa iskrena, okusna in poštena košta sta resna alternativa domačemu kavču. Gre za gostinski faktor x, ki se ga človek ne more priučiti – ali ga imaš ali pa ga nimaš. Pr’ Pepet ga imajo.