Triumf blaznosti

Bilo je januarja 2016, nekaj deset kilometrov severozahodno od Erbila, glavnega mesta iraškega Kurdistana. S prijateljem Hogerjem, sicer majorjem v pešmergi, kot se imenuje kurdska vojska v Iraku, sva se vozila skozi uničene kraje in vasi, ki so jih Kurdi ob velikih žrtvah iztrgali iz krempljev Islamske države. Spomin na avgust 2014, ko so islamisti resno ogrozili dvomilijonski Erbil, je bil še vedno zelo živ. Šele zračno posredovanje koalicijskih, v glavnem ameriških zračnih sil je takrat razmerje moči prevesilo na kurdsko stran in Kurdi so – najprej v Iraku, nato pa še v Siriji – krenili v odločne protiofenzive, s katerimi so uspeli zlomiti Islamsko državo, ki je predstavljala dolgoročno grožnjo praktično vsemu svetu. Leta 2016 je med Kurdi prevladoval plahi optimizem; verjeli so, da bo mednarodna skupnost nagradila njihovo žrtvovanje in jih zaščitila, če že ne zaradi hvaležnosti pa vsaj zaradi logičnih geopolitičnih interesov. »Toda bojim se, da bomo spet izdani,« je komentiral Hoger. »Da nas bodo veliki in močni spet pustili na cedilu. Imamo pregovor, ki pravi: ’Ni pravega prijatelja razen gore.’«

Osnovni problem Rožave, kot Kurdi imenujejo svojo regijo na severovzhodu Sirije, je v tem, da tam ni gora, ki bi nudile zaščito civilistom in borcem. Na videz brezmejna prostranstva omogočajo hitro napredovanje motoriziranih enot turške vojske in njenih sirskih plačancev, organiziranih v tako imenovano Sirsko narodno vojsko. Nenadni umik ameriških vojakov, ki ga je ukazal predsednik Donald Trump, je Kurde pustil povsem ranljive, de facto ujete med dvema ognjema, enim iz Ankare in drugim iz Damaska. Težko je v vsej zgodovini najti primer tako poniglave veleizdaje vojaškega zavezništva, kot so jo doživeli sirski Kurdi. Vsa polomija pa odpira še cel kup zelo neprijetnih resnic.

Vrnitev odpisanih

To ni prvi vdor turške vojske in njenih sirskih plačancev v Sirijo. Turški predsednik Tayyip Erdogan je januarja lani ukazal ofenzivo na manjšo kurdsko enklavo Afrin na severozahodu Sirije. Priznani novinar z dolgoletnimi izkušnjami poročanja z Bližnjega vzhoda, Patrick Cockburn, je za britanski časnik The Independent razkril, da se v vrstah sirskih enot nahaja na tisoče islamistov, od pripadnikov Islamske države do privržencev Al Kajde. Slednji so na internetu objavljali lastne posnetke, na katerih so opevali, »kako neusmiljeni smo bili v Groznem in Dagestanu! Zavzeli smo Toro Boro! Zdaj nas kliče Afrin!« Grozni je glavno mesto ruske republike Čečenije, kjer so se džihadisti – tako kot v sosednjem Dagestanu – borili proti ruskim vojakom, Tora Bora pa je bilo eno glavnih oporišč Al Kajde v Afganistanu. Cockburn je tudi navedel, da so »turški poveljniki v spopadih v Afrinu, odvračali pripadnike Islamske države od uporabe njihovih uveljavljenih metod, kot so samomorilski napadalci in avtomobili bombe, saj bi bilo ob tem sodelovanje med turškimi silami in Isisom preveč očitno«.

Težko je v vsej zgodovini najti primer tako poniglave veleizdaje vojaškega zavezništva, kot so jo doživeli sirski Kurdi.

Pravzaprav ni nobena skrivnost, da to prikrito sodelovanje poteka že leta. Kako pa bi sicer uspelo tisočim in tisočim islamistom neovirano vstopiti v Sirijo iz Turčije? Sam sem dvakrat nezakonito prečkal to mejo. Ko sem junija 2012 spremljal skupino sunitskih upornikov iz vrst Svobodne sirske vojske, smo prestopili mejo precej lagodno, sredi belega dne. Kombi nas je pobral blizu mesta Kilis in nas odpeljal do nasada oljk, kakih 500 metrov oddaljenega od ograje, v kateri je bila ogromna luknja. Kilis je kmalu zatem postal ena zloglasnih točk, od koder so islamisti vstopali v Sirijo. Ko pa sem januarja 2015 prečkal mejo v Rožavo skupaj s pripadniki kurdskih Ljudskih obrambnih enot (YPG), je bilo to smrtno nevarno. Turški vojaki so povsod prežali na nas. »Tudi če bodo streljali na vas, se ne ustavljajte. Samo tecite naprej,« je bilo navodilo, ki smo ga dobili, tik preden smo v črni noči prečkali okop z rezilno žico in minsko polje na poti do kurdskega mesta Kobani.

Erdogan opravičuje invaziji na Afrin in Rožavo s ponavljanjem, da je YPG teroristična organizacija. Borci proti terorizmu so torej zdaj teroristi, teroristi pa borci proti terorizmu. In kako je to videti na terenu? Le nekaj dni po začetku ofenzive na Rožavo so v svet prišla prva poročila človekoljubnih organizacij o usmrtitvah kurdskih civilistov; Erdoganovi borci proti terorizmu so jih zvlekli iz avtomobilov in postrelili. Hkrati je turška vojska bombardirala območje blizu mesta Ajn Isa, kjer se je nahajalo varovano taborišče za privržence in sorodnike pripadnikov Islamske države. V izgredih, ki so nemudoma sledili, jih je okoli 800 uspelo pobegniti na prostost. Ni ga uglednega vojnega oziroma bližnjevzhodnega analitika, ki se ne bi strinjal, da bo turška invazija opogumila islamiste in jim dala novo moč, Sirijo strmoglavila v nov kaos terorja in terorizma ter zagotovila podaljšanje vojne v tej propadli državi. A usoda Rožave, kot si jo predstavlja Erdogan, je še veliko bolj temačna; predvideva namreč etnično čiščenje Kurdov.

Kapitulacija Rožave

Načrt je Erdogan obelodanil nikjer drugje kot v Generalni skupščini Združenih narodov konec septembra. Mednarodno skupnost je seznanil, da želi v Siriji ustvariti tako imenovano varno območje, ki bi se raztezalo 480 kilometrov ob turški meji in segalo v notranjost Sirije tja do Der ez Zurja in Rake. To območje bi zajemalo praktično vso Rožavo (in še več), na njem pa si Erdogan želi naseliti do tri milijone Sircev sunitskega arabskega porekla, ki so trenutno nastanjeni kot begunci v Turčiji. Vojaško posredovanje zoper Kurde zaradi hitre spremembe demografske strukture njihovega ozemlja ni nič drugega kot etnično čiščenje.

Ravno tako to ne bi moglo biti nikakršno varno območje, česar se Erdogan bržkone zaveda. Invazija na Afrin v tisti del Sirije ni prinesla nobene varnosti, do zdaj je bilo ubitih že na tisoče ljudi, več deset tisoč pa jih je bilo (na novo) razseljenih. V primeru Rožave bi utegnila biti ta situacija samo še hujša in mogoče Erdogan stremi prav k temu: vplesti Kurde, zdaj ko so premagali Islamsko državo, v ponovne dolgotrajne spopade z novimi starimi sovražniki.

Žalostna resnica je, da je Rožava pravzaprav že kapitulirala. Kurdski politični in vojaški voditelji so bili v nedeljo prisiljeni dovoliti uradni sirski vojski diktatorja Bašarja al Asada vstop v nekatera ključna mesta, potem ko je postalo jasno, da jih ne bodo mogli ubraniti pred napredovanjem turških sil in njihovih plačancev. S tem je konec kurdske avtonomije v Rožavi. To so poudarili tudi Asadovi generali v izjavi, da prihajajo branit ozemeljsko celovitost Sirije pred turško agresijo. Drži, da se YPG in Asadova vojska nista zapletla v resne spopade v vseh osmih letih sirske vojne, vendar se obe strani zavedata, da bosta zelo težko spletli kakršno koli smiselno zavezništvo. »Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj,« je pravilo, ki bo tu na resni preizkušnji.

Prihod Asadove vojske v Rožavo je razblinil Erdoganove načrte o hitri in razmeroma lahki zmagi nad Kurdi (tudi če bi se ta sprevrgla v daljšo vojno izčrpavanja na obrobjih Rožave). Erdogan se zanaša na sunitske arabske upornike in islamiste, s čimer drastično zmanjšuje izgube svojih vojakov, naloga turške vojske pa je z bojno nadmočjo zagotoviti bliskovite, izmerljive rezultate – oboje Erdogan potrebuje, da svoje vojaške avanture predstavi domači javnosti kot neizpodbitne uspehe. In zdaj ima dva problema. Lahko se dokončno vplete v sirski labirint brez ( jasnega) izhoda, sankcije mednarodne skupnosti, če bodo resne, pa lahko dodatno ogrozijo turško gospodarstvo in s tem že zdaj krhek socialni mir v državi.

Turško vojaško posredovanje zoper Kurde zaradi hitre spremembe demografske strukture njihovega ozemlja ni nič drugega kot etnično čiščenje.

Nemogoče je napovedati prihodnje Erdoganove poteze, saj prevečkrat spominja na karikaturo poblaznelega piromana, ki bi rad gasil ogenj z novimi kantami bencina, češ da nič drugega nima pri roki. Eden od bolj smiselnih scenarijev bi lahko bil, da bo v določenem obdobju pristal na premirje in Rožavo prepustil Asadovemu režimu z opozorilom, da mora Damask nevtralizirati ’kurdsko grožnjo’, kakor to pač ve in zna. Kar seveda ne pomeni konca vojne v Rožavi, bi pa ta scenarij Erdoganu omogočil razglasitev politične zmage, poleg tega pa bi lahko še, kadarkoli bi se mu zazdelo primerno, izsiljeval Damask z grožnjami o novi invaziji, če Asadu ne bi uspelo utrditi nadvlade nad Kurdi. To bi bilo čisto dovolj za podžiganje turške javnosti (zelo preizkušen recept), Kurdi pa bi se znašli tam, kjer so že bili. Kerim Yildiz, kurdski akademik iz Turčije, v knjigi The Kurds in Syria s pomenljivim podnaslovom The Forgotten People opisuje, kako sta Turčija in Sirija v času hladne vojne uporabljali Kurde v medsebojnih obračunih. Turška vojska je tako pomagala sirskim Kurdom pri netenju nemirov, sirski režim pa je občasno podpiral Kurdsko delavsko stranko (PKK) v Turčiji.

Ruska ruleta

Tudi Rusija, ki je postala odločilni dejavnik v sirski moriji, ni nikakršen zaveznik Kurdov, ne glede na to, kje živijo. Kot druge velesile tudi Rusija v ospredje postavlja izključno svoje interese. Robert W. Schaefer, ameriški polkovnik in strokovnjak za protiteroristične strategije, v knjigi The Insurgency in Chechnya and the North Caucasus navaja: »Ko so ’stare evropske’ države zavrnile Turčijo pri njenem približevanju Evropski uniji, je Rusija začela graditi odnose s Turčijo ... Rusija je začela dobavljati Turkom podatke in nuditi podporo v njihovem boju proti terorizmu. Medtem ko je Sovjetska zveza podpirala PKK, je Rusija začela odpirati stare arhive KGB-ja in informacije predajati Turčiji.« Rusiji ni v interesu, da bi v regiji nastala nova država, saj bi to lahko obudilo separatistične težnje v Čečeniji ali Dagestanu. Poleg tega, dlje ko bo trajala vojna v Siriji, več čečenskih in dagestanskih islamistov se bo razstrelilo tam in ne znotraj meja Ruske federacije.

Odkar so Asadove enote prispele v Rožavo, je v zahodnem tisku precej govora o »ruski senci«, ki se je raztegnila čez vso Sirijo. Drži, fronta je s tem dobila jasne geopolitične razsežnosti. A to se lahko kaj kmalu izkaže za nočno moro predsednika Vladimirja Putina, ki bi utegnil dobiti isto lekcijo kot pred njim Američani, pred njimi Sovjeti in še pred tem Britanci: če zanetiš iskro ali se vpleteš v kaos na Bližnjem vzhodu, si bo ta kaos lastil tebe, in ne obrnjeno. Putin je že soočen z dilemo, kako ustreči obema zaveznikoma, Damasku in Ankari, da ob tem na dolgi rok ne bi izgubil nikogar od njiju. Sirijo mora obdržati, ker je vanjo že preveč vložil, Turčijo pa hoče čim bolj iztrgati iz objema zveze NATO in s tem konsolidirati svoj primat na Bližnjem vzhodu. Rusija Turčiji tudi dobavlja sofisticirane obrambne sisteme in drugo vojaško opremo. Ko so članice EU sprejele načelni dogovor o ustavitvi dobave orožja Turčiji, si je Putin v eni od svojih soban bržkone mislil: Hm, več poslovnih priložnosti zame. Ampak tako je v svetu, v katerem triumfira blaznost.

Na zahodu nič novega

V času nastanka tega članka je Trump besnel, da ni dal zelene luči za turško ofenzivo (čeprav je storil prav to), da bo uničil Turčijo s sankcijami, kot jo je že prej (čeprav tega ni storil nikoli), Kurdom pa je očital, da niso sodelovali pri izkrcanju na Normandijo 6. junija 1944, pa naj jim danes pomaga Napoleon Bonaparte. Tega ni mogoče politično analizirati, kvečjemu lahko spomnimo na odprto pismo več ducatov uglednih ameriških psihiatrov in psihologov, ki so januarja 2018 izrazili naraščajočo zaskrbljenost zaradi Trumpove vse manjše sposobnosti kompleksnejšega razmišljanja, jasnega presojanja, načrtovanja in nadziranja lastnih impulzov. Mogoče zveni smešno ali zunaj konteksta, vendar je vse to pripomoglo k turški ofenzivi.

Vladimir Putin je že soočen z dilemo, kako ustreči obema zaveznikoma, Damasku in Ankari, da ob tem na dolgi rok ne bi izgubil nikogar od njiju.

Pripomoglo pa je tudi večno neorientirano kolebanje Evropske unije, ki že vrsto let ni sposobna poenotiti svojih stališč do Erdoganove avtokratske vladavine in vseh njenih pogubnih posledic. Zunanji ministri članic EU so šele v ponedeljek uspeli obsoditi turški vdor v Rožavo, ker je Velika Britanija po poročanju evropskega spletnega portala Politico do zadnjega vztrajala, da mora biti jezik v dokumentu »bolj nežen«. Tako končna, javna verzija dokumenta navaja tudi, da je »Turčija ključni partner Evropske unije«. Mimogrede, Erdogan je samo dva dni prej zagrozil EU, da jo bo preplavil s 3,6 milijona begunci.

Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je medtem izjavil: »Turčija ima legitimne varnostne skrbi. Nobena druga zaveznica ni utrpela več terorističnih napadov.« Da, Turčija je v zadnjem desetletju doživela več tipičnih terorističnih napadov, ki so jih v glavnem izvedli islamisti, tako imenovani volkovi samotarji, toda glavni napadi so bili usmerjeni proti Kurdom. Samomorilski napadalec je v mestu Suruč julija 2015 ubil 32 kurdskih aktivistov, oktobra isto leto pa sta odjeknili še dve eksploziji na prokurdskem mirovnem protestu v Ankari; ubitih je bilo 106 ljudi. Erdogan je takrat namigoval, da so Kurdi napadli sami sebe. Kajti njegovi blaznosti ni videti ne konca ne kraja in tudi v vrhu Nata očitno niso imuni pred njo.

Ne pozabimo

In najbolj žalostno: tudi Kurdi so izdali Kurde. Prejšnji predsednik iraškega Kurdistana Masud Barzani, vladal je do leta 2017, je spletel zelo prijateljske in zelo tesne gospodarske odnose z Erdoganom. Turčiji je prodajal poceni nafto iz province Kirkuk, kurdska podjetja pa so uvažala številne dobrine, s katerimi so polnila police vedno večjih trgovskih središč v Erbilu, Duhoku, Sulejmaniji itd. Blagovna menjava je dosegala milijarde dolarjev na leto in številni iraški Kurdi so v tem času močno obogateli. V želji po dobrih odnosih s Turčijo je Barzani leta 2015 obrnil hrbet sonarodnjakom v Siriji, čeprav so tam krvavo potrebovali njegovo podporo v srditih spopadih z Islamsko državo. Šel je celo tako daleč, da je zaprl kurdski del iraško-sirske meje.

Ko sva se s Hogerjem vozila naprej, sem premleval njegove besede o tem, da Kurdi nimajo pravega prijatelja razen gore. Strinjal sem se z njim, da mednarodni skupnosti ne gre zaupati, vendar sem mu moral povedati, kaj si mislim o Barzaniju: da so zaradi njega Kurdi morda izgubili edinstveno priložnost, da bi se poenotili in združili v močno regionalno silo. Barzanija sem poimenoval z edino primerno besedo: izdajalec. Hoger, ki je vojak in ne politik, se je najprej namrščil, potem pa pokimal. »Imaš prav. Ne bi smelo priti do te delitve. Borci YPG bi morali biti za nas heroji. Pešmerga je prejela vse zasluge za operacijo na Sindžarju,« je komentiral. (Na severozahodu Iraka se je leta 2014 na tisoče jazidov zateklo na goro Sindžar, kjer so pol leta kljubovali islamistom, ki so nad jazidi izvrševali genocid.) »Vendar je dejstvo, da pešmerga ni prva prebila obroča islamistov okrog Sindžarja. Prebili so ga borci YPG, ki so prišli pomagat jazidom iz Sirije. Prvi so bili tam. Tega nikoli ne smemo pozabiti.«

Res je, borci YPG so bili prvi na Sindžarju. Vem, ker sem prišel tja s pešmergo in jih videl sam. Prvi so bili.

In danes so zadnji, tako rekoč odrinjeni na rob prepada zaradi blaznosti, ki vlada svetu.