Poceni sanje, draga resničnost

V krču svetovnega zatona gradnje jedrskih elektrarn poskuša jedrski lobi s političnimi zavezniki na vse načine predstaviti to tehnologijo kot nepogrešljivo za spoprijem s podnebno krizo in zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Tako jo je ob obisku v Sloveniji pred meseci predstavil tudi ameriški minister za energetiko Rick Perry z besedami: »Vsi se zavzemamo za izboljšanje podnebnih razmer, pri tem pa bodo ključno vlogo odigrale jedrske elektrarne. Westinghouse izdeluje najboljše reaktorje na svetu. Slovenija je odličen trg za takšen tip tehnologije ...« Vendar ta trditev ne temelji na strokovnih analizah in stvarnih podatkih.

Približno 75 odstotkov toplogrednih plinov na svetu nastane v panogah, ki sploh niso povezane s proizvodnjo elektrike. Zato bi bil morebitni prispevek energije iz jedrskih elektrarn k omilitvi svetovne podnebne krize brez dvoma premajhen in prepozen. Najpomembnejše korake za spoprijem s podnebno krizo in radikalne spremembe glede rabe energije je treba narediti najkasneje v prihodnjih desetih do 20 letih.

Bitka s podnebno krizo je tekma s časom. Izpusti toplogrednih plinov na svetu žal še vedno naraščajo in bodo, če bomo nadaljevali sedanjo zelo slabo prakso, naraščali še nekaj let, preden nam bo uspelo trend obrniti. Študija Mednarodne agencije za energijo (EIA) navaja, da tudi, če bi v prihodnjih 15 letih v energetsko omrežje priključili po en jedrski reaktor na teden, bi to zadostovalo samo za devet odstotkov svetovnih ukrepov za nujno zmanjšanje količine toplogrednih plinov za pravočasno dosego podnebnega cilja dveh stopinj Celzija, za dosego cilja 1,5 stopinje iz pariškega sporazuma pa še veliko manj. Svetovne finančne in industrijske zmogljivosti bi bile za takšen scenarij v celoti nezadostne. Poleg tega tudi jedrska industrija proizvaja toplogredne pline na vsakem koraku svoje življenjske poti, od pridobivanja in bogatenja urana, proizvodnje, transporta do izrabe jedrskega goriva in od gradnje do popolne razgradnje reaktorjev.

Poraba jedrske energije k skupni porabi energije na svetu prispeva samo dva odstotka. To je le deset odstotkov svetovne proizvodnje elektrike, kar je občutno zmanjšanje v primerjavi z letom 1996, ko je jedrska energija dosegala rekordni 18-odstotni delež. Celo Kitajska, ki zdaj gradi največ jedrskih elektrarn, proizvaja več energije z vetrnimi elektrarnami kot z jedrskimi. Leta 2018 je za gradnjo objektov za izrabo obnovljivih virov energije namenila 83 milijard evrov, za jedrske elektrarne pa samo šest milijard evrov.

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo je bila od leta 2000 večina naložb usmerjena v obnovljive vire energije in samo majhen delež v jedrske elektrarne. V nasprotju s ceno energije iz jedrskih reaktorjev se cena energije iz obnovljivih virov zelo znižuje, tako da je napovedana cena elektrike na primer iz novih vetrnih elektrarn že za tri- do štirikrat nižja, kot je cena elektrike iz na novo predvidenih jedrskih reaktorjev. Od leta 2010 do 2019 se je cena megavatne ure iz sončnih elektrarn znižala za 88 odstotkov, iz vetrnih elektrarn za 69 odstotkov, iz jedrskih elektrarn pa je zrasla za 23 odstotkov. Cena energije iz sončnih elektrarn naj bi se po podatkih Mednarodne agencije za energijo do leta 2040 znižala še za najmanj 40 odstotkov, cena elektrike iz jedrskih elektrarn pa naj bi se občutno zvišala.

Poleg tega je veliko jedrskih reaktorjev že zelo starih, zato danes zapirajo precej več reaktorjev, kot jih gradijo. Žal se na desetine milijard evrov vlaga tudi v podaljševanje življenjske dobe starih reaktorjev, kar je razmeroma drago (strošek je približno milijarda evrov za podaljšanje delovanja enega reaktorja, kakršen je v jedrski elektrarni Krško, NEK1, za 20 let) in stroškovno neučinkovito, saj bi ta sredstva lahko veliko koristneje vložili v nove zmogljivosti za izrabo obnovljivih virov energije. Ti sicer »obnovljeni« stari reaktorji bistveno povečajo statistično verjetnost jedrske nesreče in druge težave, cena elektrike, proizvedene v njih, pa je veliko višja. Zaradi novih zahtev je še zlasti nujno nadgraditi varnostni sistem reaktorja, ki skupaj z drugo nadgradnjo pomeni največji del zelo visokih stroškov za podaljšanje dobe delovanja starega reaktorja, saj so bili reaktorji grajeni samo za dobo varnega delovanja, največ za 30–40 let.

Za podaljšanje življenjske dobe obratovanja jedrske elektrarne je v skladu z zakonodajo EU za vse jedrske reaktorje v EU obvezno in brez izjeme treba izdelati presojo vplivov na okolje. To dokazuje nova sodna praksa Sodišča Evropske unije glede podaljšanja dobe obratovanja jedrskih rektorjev Doel 1 in Doel 2 v Belgiji. Sodišče Evropske unije je s sodbo razveljavilo belgijsko zakonodajo, s katero so podaljšali obratovanje teh jedrskih reaktorjev brez vnaprejšnje presoje vplivov na okolje in brez obvezne vključitve javnosti v postopek presoje vplivov. Sodišče meni, da je za takšne projekte obvezna vnaprejšnja presoja vplivov na okolje, tudi čezmejna presoja, če objekt stoji blizu meje. Slovenski upravljavec NEK1 Gen energija mora presojo vplivov na okolje za podaljšanje obratovanja NEK1 obvezno pripraviti in pridobiti pozitivno odločbo upravnih organov še pred koncem leta 2022 (ko poteče sedanje uporabno dovoljenje za NEK1).

Stroški kapitala za gradnjo novih vetrnih elektrarn so že danes za približno desetkrat nižji od stroškov jedrskih reaktorjev, za različne nove tehnologije sončnih elektrarn pa pet- do desetkrat nižji.

Celotno svetovno floto jedrskih reaktorjev bi bilo zaradi starosti treba zapreti že v desetih do 20 letih, saj je od 417 jedrskih reaktorjev na svetu več kot polovica starih več kot 30 let, 80 reaktorjev pa že več kot 40 let. Od zdaj delujočih 126 reaktorjev v EU bi po preteku uporabnega dovoljenja morali ustaviti in razgraditi 89 reaktorjev do leta 2030, do leta 2040 pa še dodatnih 15. Študije (na primer študija Družbe Maxa Plancka iz Nemčije) navajajo, da se zaradi starosti jedrskih reaktorjev in zaradi umetnega podaljševanja njihove življenjske dobe katastrofalna jedrska nesreča lahko zgodi povprečno vsakih 20 let. Nevarnost jedrskih nesreč pomeni veliko grožnjo, saj je bilo do danes na svetu zaradi zelo resnih napak ter delnega ali popolnega taljenja jedrske sredice zaprtih že 12 reaktorjev, na veliko srečo smo pri tem doživeli »le« tri jedrske katastrofe (Otok treh milj v ZDA, Černobil v Ukrajini in Fukušima-Daiči na Japonskem), dodatno pa je bilo še veliko potencialnih, a v zadnjem trenutku preprečenih nesreč. Za odpravo posledic jedrske katastrofe v Fukušima-Daičiju je bilo od nesreče leta 2011 do danes porabljenih že približno 300 milijard ameriških dolarjev, ta strošek pa bo v prihodnjih desetletjih še bistveno večji (po oceni približno 730 milijard ameriških dolarjev). Francoski Inštitut za zaščito pred sevanjem in jedrsko varnost (IRSN) je v študiji objavil, »da morajo biti voditelji pripravljeni na jedrsko nesrečo« in da bi bila večja jedrska nesreča »nepredstavljiva evropska katastrofa, ki bi stala tudi do 760 milijard evrov«. Pri tem se veliko število morebitnih smrtnih žrtev in druge življenjske tragedije v študiji niti ne omenjajo. Dodatno je treba poudariti, da niti ena jedrska elektrarna na svetu ni zavarovana za morebitno jedrsko nesrečo in da ne obstaja zavarovalnica, ki bi takšne pogodbe sklepala, saj bi po nedavno objavljeni študiji Nemškega inštituta za ekonomske raziskave letna zavarovalna premija po nekaterih simulacijah znašala od štiri do 67 evrov na kilovatno uro, kar je od deset- do 200-krat več, kot je današnja cena kilovatne ure elektrike iz jedrskih elektrarn.

Jedrski reaktorji so bistveno predragi. Ob zatonu jedrske industrije so bili pričakovanja in napovedi jedrskega lobija glede ponovne in povečane rabe te tehnologije predvsem v zagotovilih konkurenčnih in nižjih celotnih stroškov gradnje jedrskih reaktorjev in nižje cene elektrike v primerjavi z elektriko, proizvedeno z drugimi tehnologijami. Žal so stroški gradnje jedrskih reaktorjev in njihovega celotnega življenjskega cikla postali ena največjih slabosti, ki zagotovo odločilno prispevajo k zatonu te tehnologije. Kot nas učijo izkušnje zadnjih 50 let na tem področju, so celotni stroški izredno zrasli in postali bistveno previsoki, da bi sploh še lahko sanjali o tej dragi tehnologiji, ki postaja draga resničnost in svetovna jedrska utopija. Strokovnjaki napovedujejo občutno naraščanje teh stroškov tudi v prihodnosti.

Že gradnja prve generacije jedrskih elektrarn pred desetletji je bila tako draga, da so investitorji veliko objektov opustili že med samo gradnjo. Pri tistih, ki so bili zgrajeni, so bile prekoračitve prvotno predvidenih stroškov (in predvidenih rokov za dograditev) ogromne, stroški pa so bili v celoti preneseni na ramena potrošnikov energije oziroma na davkoplačevalce. Zato je revija Forbes že pred leti označila naložbe v jedrske elektrarne v Ameriki za »najkatastrofalnejše poslovanje v zgodovini«. Od leta 2002 do 2008 je bila cena reaktorja še od dve do štiri milijarde evrov, leta 2009 pa že devet milijard.

Analiza priznane svetovalne hiše Lazard navaja, da napovedane povprečne svetovne cene gradnje novih jedrskih elektrarn (stroški kapitala – capital costs v obliki tako imenovanih stroškov čez noč – overnight costs) znašajo od 5900 do 11.000 evrov na kilovat. Za 1200-megavatni reaktor (model AP1000, Westinghouse, ZDA, ki ga podjetje Gen energija pogosto navaja kot preferenco za NEK2) bi bili stroški kapitala od sedem do 13 milijard evrov, celotni stroški pa od 11,5 do 21,5 milijarde evrov. Za 1600-megavatni reaktor (model EPR, Francija, ki ga podjetje Gen energija prav tako omenja kot možnost za NEK2) bi znašali stroški kapitala od 9,5 do 17,5 milijarde evrov, celotni stroški pa bi dosegli že neverjetnih 16 do 29 milijard evrov. Modela, predvidena za NEK2 (oba sta tip PWR), bi proizvedla približno devet do 12 teravatnih ur elektrike na leto (NEK1 proizvede približno šest teravatnih ur na leto, od teh polovica pripada Hrvaški).

Po srednji oceni bi celotni stroški projekta NEK2 torej znašali najmanj 15 milijard evrov (cena za okoli deset TEŠ6), to pa so za približno tri- do petkrat višji celotni stroški, kot jih za projekt NEK2 ocenjuje podjetje Gen energija (sedanja ocena je 3,5–5 milijard evrov, a je bila narejena pred več kot desetimi leti, zato je precej zastarela). Po novi oceni bi stroški znašali približno tretjino slovenskega BDP leta 2018 (46 milijard evrov), zaradi predvidene rasti stroškov za gradnjo jedrskih reaktorjev v prihodnjih letih pa bi bili še veliko višji, saj naj bi po časovnici podjetja Gen energija NEK2 začeli graditi leta 2037.

V prvi oceni stroškov za takšne megaprojekte večinoma ni upoštevano, da so ti stroški od predloga do uresničitve projekta najpogosteje prekoračeni, predvsem zaradi podražitev financiranja oziroma kapitala ter zamud zaradi podaljšanja časa gradnje (prekoračeni stroški – overrun costs), ki je po statistiki za več kot 80 odstotkov reaktorjev na svetu v poprečju več kot 200 odstotkov. Doba gradnje brez projektiranja in pridobivanja dovoljenj pa se s predvidenih šestih let za večino projektov v gradnji podaljša na več kot deset, pa tudi na več kot 20 let.

Statistika kaže, da po jedrski nesreči v Černobilu niti ena jedrska elektrarna na svetu ni bila zgrajena v predvidenem roku in znotraj prve ocene stroškov, ki je bila narejena pred začetkom gradnje. Največje je bilo povečanje stroškov – za 500 odstotkov – pri reaktorju Vogtle v zvezni državi Georgia v ZDA (ocena leta 2009 približno 5,5 milijarde evrov, ocena leta 2018 približno 26 milijard evrov); pri reaktorjih v gradnji v Franciji in na Finskem za 300 odstotkov, pri novem reaktorju Hinkley Point C v Veliki Britaniji pa za približno 200 odstotkov glede na začetno oceno stroška (ta je po zadnji podražitvi letos ocenjen že na 25,4 milijarde evrov). Cena gradnje teh reaktorjev se povečuje iz leta v leto. Gradnjo reaktorja v Južni Karolini v ZDA so zaradi velikanskega povečanja prvotnih stroškov leta 2017 ustavili, čeprav je bilo porabljenih že devet milijard ameriških dolarjev, to pa je povzročilo stečaj podjetja Westinghouse. Hkrati se je čas gradnje vseh omenjenih reaktorjev že do danes podaljšal za več kot pet do deset let glede na predvideno časovnico, in kot kaže, se bo podaljšal še za nekaj let (reaktor Flamanville-3 v Franciji so začeli graditi leta 2007, reaktor Olkiluoto-3 na Finskem pa leta 2005). Poleg navedenih treh reaktorjev sta v Evropi v gradnji samo še dva manjša na Slovaškem (Mochovce 3 in 4), ki ju s prekinitvijo gradijo že od leta 1984. Predvidena gradnja reaktorja na Madžarskem se še ni začela tudi zaradi zapletov s povečevanjem stroškov. Analiza Mednarodne agencije za energijo navaja, da vsi ti reaktorji nikoli ne bodo generirali povračila vloženih sredstev, in dodaja, da se je zaradi izredno negativnih izkušenj pri gradnji teh reaktorjev, ki naj bi po svoje popravili slab sloves, povezan z gradnjo in financiranjem reaktorjev v preteklih letih, zanimanje za nova vlaganja kapitala samo še dodatno in občutno zmanjšalo.

Razlika med prvotno oceno stroškov za gradnjo jedrskega reaktorja, ki jo je pripravil predlagatelj, in dejanskimi končnimi stroški nastane iz zelo različnih razlogov, najpomembnejši pa je namerno in občutno podcenjeni strošek, kot ga predvidi predlagatelj projekta, ki želi prikazati najnižjo mogočo oceno, saj bi bil predlog sicer najverjetneje zavrnjen že takoj na začetku. Prekoračitev začetne ocene stroška je tudi posledica tega, da gre za izredno velik projekt, zato je v končne stroške mogoče »skriti vse stranpoti« in manipulacije, celo nelegalne poti in dejansko korupcijo. Dodaten razlog je, da se takšen projekt prodaja vladi neke države, ki podražitve veliko laže prevali na ljudi oziroma potrošnike te energije. Tako velikega projekta, ko je že na pol poti do izvedbe, pa tako rekoč ni mogoče več ustaviti (primer TEŠ6), saj bi bili stroški ustavitve preveliki.

Zaradi navedenih izredno visokih stroškov jedrske elektrarne v celotnem življenjskem ciklu poslujejo z veliko finančno izgubo, še zlasti, če prikažejo tudi realne stroške razgradnje reaktorja, varnega odlaganja demontiranega objekta ter varnega dokončnega skladiščenja jedrskih odpadkov v več sto metrov globokih zemeljskih slojih. Po ugotovitvah iz že omenjene študije Nemškega inštituta za ekonomske raziskave niti ena jedrska elektrarna na svetu še ni poslovala pozitivno, to pa napovedujejo tudi za prihodnja desetletja. Za nove jedrske elektrarne, ki se še gradijo, ta študija navaja, da so pričakovane izgube v življenjskem ciklu enega reaktorja (velikosti 1000 megavatov) od 1,5 do 8,9 milijarde evrov. Tudi »nove« tehnologije (ki niso nove, saj so bile zasnovane že pred več desetletji), ki jih jedrska industrija napoveduje (kot je četrta generacija reaktorjev, tako imenovani mali modularni reaktorji – SMR), ugotovitev, kar zadeva velike izgube ne spremenijo. Celo nasprotno, celotni stroški za male modularne reaktorje so glede na megavat moči vsaj dvakrat večji kot za velike reaktorje.

Glede na vse navedbe seveda ni nobeno presenečenje, da vlaganje v gradnjo jedrskih reaktorjev energetike, finančne ali bančne panoge ne zanima in da si predlagatelji teh naložb prizadevajo predvsem za finančno in drugo sodelovanje vlad, vladne subvencije, državno poroštvo za najeta posojila, številne davčne in druge ugodnosti in oblike državne pomoči, pa tudi sklenitev večdesetletnih pogodb z vladami držav za zagotovljen in obvezen odkup elektrike po izredno visokih cenah.

Zaradi vseh navedenih razlogov, težav in prikaza dejanskih stroškov Slovenija oziroma njena vlada ne bi smela sodelovati pri projektu predvidene gradnje NEK2 kot potencialni solastnik ali sofinancer ali kot dajalec jamstva za najem posojil in ne bi smela dati nobenih drugih zahtevanih državnih ugodnosti za NEK2 v primerjavi z ustaljeno prakso za druge panoge. Predlagatelji NEK2 naj sami in s svojimi poslovnimi partnerji zagotovijo finance in finančno konstrukcijo iz zasebnih virov, finančnih institucij ali bank, če so prepričani, da je projekt strokovno, stroškovno-finančno, varnostno in okoljsko vzdržen, kot to velja za vse druge panoge.

V spoprijemu s podnebno-okoljsko-razvojno krizo sveta, ki je zajela tudi EU in Slovenijo, mora biti pri dolgoročni energetski politiki v ospredju predvsem veliko učinkovitejša raba energije kot danes, proaktivno zmanjšanje rabe energije v absolutnem smislu, hitro in popolno opuščanje rabe energije iz fosilnih goriv ter zamenjava rabe teh s pospešeno in povečano proizvodnjo ter rabo obnovljivih virov energije. Za omilitev podnebno-okoljsko-razvojne krize je zmanjšanje rabe energije nujno. V ta namen že obstajajo številne študije, na primer nova teorija »nizkega povpraševanja po energiji«, s katero bi se lahko na svetovni ravni poraba energije do leta 2050 zmanjšala celo za 40 odstotkov v primerjavi z letom 2020. Tudi v Sloveniji moramo končno porabo energije do leta 2050 zmanjšati za najmanj tretjino, to je nujen ukrep za omejevanje podnebne krize v državi.

Podnebna in okoljska kriza, ki se žal še vedno poglablja, je predvsem posledica naraščajočih izpustov toplogrednih plinov, največ zaradi rabe fosilnih virov energije. Dodatno pa se ta kriza poglablja tudi zaradi prevelike svetovne porabe materiala, surovin in energije za gospodarstvo in široko rabo v absolutnem smislu, ki že skoraj dvakrat presega nosilno sposobnost planeta. Leta 2018 smo na svetu porabili približno 93 milijard ton materiala in surovin. Svetovna poraba materiala in surovin se je v zadnjih desetih letih neverjetno povečala – za približno 40 odstotkov (tudi v EU in Sloveniji). Napovedi in trendi do leta 2050 so pri nadaljevanju sedanje slabe prakse še bolj skrb zbujajoči, saj naj bi svetovna poraba materiala in surovin zrasla že na približno 180–190 milijard ton na leto. Nosilna sposobnost planeta, kar zadeva porabo materiala in surovin, je samo približno 50 milijard ton na leto.

Če bi nam uspelo dovolj hitro doseči cilje manjše in učinkovitejše svetovne in evropske rabe materiala in surovin v mejah zmogljivosti planeta, bi se v prihodnjih letih in desetletjih občutno zmanjšali tudi potreba po rabi energije in količina porabljene energije. Hkrati moramo uporabiti vse prednosti, ki jih prinašajo hitro se razvijajoče nove tehnologije proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Javne finance in različne oblike pomoči vlade oziroma države bi morale biti usmerjene predvsem k novim, zanesljivejšim tehnologijam proizvodnje trajnostne energije, podpirati bi morale raziskave in razvoj za tiste obnovljive vire energije, ki imajo največji potencial glede zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov na vloženi evro, ki jih je v izobilju, ki niso nevarne in ki so v soglasju s temeljnimi načeli mednarodnih pogodb, torej bremena in stroškov ne prenašajo nepošteno in tako rekoč v celoti na prihodnje rodove.

Celotno svetovno floto jedrskih reaktorjev bi bilo treba zapreti že v desetih do 20 letih, saj je od 417 jedrskih reaktorjev na svetu več kot polovica starih več kot 30 let, 80 reaktorjev pa več kot 40 let.

Denar, ki naj bi ga sicer namenili za projekte jedrskih elektrarn po svetu (ali za predvideno gradnjo NEK2 v Sloveniji), bi veliko koristneje in stroškovno učinkoviteje lahko uporabili za vlaganje v nove tehnologije in naprave za izrabo obnovljivih virov energije, predvsem novih in prihajajočih tehnologij vetrnih in sončnih elektrarn z vzporedno nadgradnjo omrežja za distribucijo te energije, prav tako pa tudi za učinkovitejšo rabo in zmanjšanje rabe energije. Stroški kapitala za gradnjo nove vetrne elektrarne so po podatkih svetovalne hiše Lazard že danes približno desetkrat nižji od stroškov gradnje jedrskega reaktorja, za različne nove tehnologije sončnih elektrarn pa pet- do desetkrat. Operativni stroški so bistveno nižji kot za jedrske reaktorje, predvsem glede goriva, katerega stroški pri jedrskih reaktorjih znašajo približno 30 odstotkov operativnih stroškov, pri vetrni in sončni tehnologiji pa je gorivo brezplačno – veter in sonce. Hkrati vetrne in sončne elektrarne generirajo tudi petkrat več novih delovnih mest kot jedrski reaktorji. Poleg tega je cena električne energije iz novih vetrnih in sončnih elektrarn že danes nižja kot iz novih jedrskih reaktorjev. Za nameček lahko to energijo začnemo uporabljati takoj, ko je objekt zgrajen, in ne šele čez deset ali več let, kolikor moramo čakati na dograditev jedrskega reaktorja, da dobimo prvo kilovatno uro elektrike.

Težave in omejitve, povezane s ponovno obuditvijo jedrske industrije, so torej očitno tolikšne, da morebitno vrnitev jedrske tehnologije lahko upravičeno poimenujemo svetovna jedrska utopija. Kot v pred kratkim objavljeni študiji navaja Nemški inštitut za gospodarske raziskave, bi moral biti cilj energetske, podnebne in razvojne politike držav sveta čimprejšnja opustitev jedrske energije. Zelo visoke subvencije in druge posebne ugodnosti držav za podaljšanje življenjske dobe ali za gradnjo novih reaktorjev so popolnoma neupravičene, saj s tem podpirajo izjemno tvegano in negospodarno jedrsko industrijo, hkrati pa ovirajo hitrejši razvoj in rabo obnovljivih virov energije.