On ali kaos

Janez Janša spet ustvarja izredne razmere in se nato predstavlja kot rešitelj naroda

Zdaj lahko rečemo, da je vedno tako, saj se je zgodilo že velikokrat: po volitvah, ko Janezu Janši ne uspe prevzeti vlade, se za nekaj časa, navadno za več kot leto dni, umakne. Tako je bilo, ko je oblast prevzela koalicija pod vodstvom Boruta Pahorja in Mira Cerarja. Hitroprstni komentatorji ugotavljajo, da se je Janša spremenil in da nima več političnega zaleta. Nato se zgodi. V medijih se začno pojavljati afere, dokumenti, obtoževanja, nastopijo protestniški zbori, nenadoma se zdi, da je v državi vse narobe, začnejo se pozivi k zamenjavi oblasti.

Enako je letos. V zadnjih tednih pri nas vlada prava zmeda, ustavni sodniki naj bi bili lažnivci, tajna služba naj bi zaposlovala premierovo ljubico, Sova naj bi se izmikala parlamentarnemu nadzoru, koalicija naj bi bila tik pred razpadom, predsednik vlade naj bi bil protislovenski komedijant. Vsi so na nogah, lokalni odbori, sorodne stranke, twiteraške družbe, propagandna glasila, celo strokovnjaki, ki svarijo pred prihajajočim zlom.

V vso to zmedo, seveda kot vedno naključno, v ves ta občutek izrednih razmer je bil postavljen četrtkov zbor z naslovom Rešimo Slovenijo, ki sta ga organizirala Marjan Podobnik in Franc Kangler, za dogajanjem pa je stala SDS. Rešitev je, kot vedno, zgolj hitra in učinkovita zamenjava oblasti.

Stvar je bila dobro premišljena. Janša je pred shodom v svojih medijih objavil domoljubno pesem z naslovom Najlepša si, Slovenija. Iz politika, esejista, občasnega pisca zgodovinskih povesti se je za hip prelevil še v narodnobuditeljskega poeta, modernega Koseskega, patetičnega pesnika nevarnih misli o krvi in rodni grudi. Janševa pesem govori o klicu iz davnine, o grobovih kraljev, o žitnih poljih, pridnih rokah, o grudi rodni, o travniku, ki ni nikjer tako cvetoč, in o objemu, ki ni nikjer tako vroč. Janša je še spesnil, »da ni na svetu takega kraja, kot si ti, podoba raja« – da si je nekaj besed izposodil od Prešerna, mu oprostimo.

Opevanje lepot Slovenije se konča s spravnim pozivom: »Imamo najlepšo domovino, naj bo domovina res za vse, brez delitve na prvo- in drugorazredne, vsi se moramo prepoznati v barvah naše zastave.« S tem se lahko strinjamo. Vendar narodnozabavni kič, ki buhti iz Janševega poklona domovini, kaže na nekaj drugega. Naj vas v kričeče sončne barve prekrite in z odločnim glasom Bineta Matoha podložene fotografije videa z Janševo pesnitvijo ne zavedejo. »Vsako domoljubje je,« bi dejal zgodovinar dr. Marko Zajc »ideološki pojem.«

Ko je France Prešeren – če ga Janša ni omenil, naj ga vsaj mi – sredi 19. stoletja pesnil o deželi Kranjski, ki nima lepšega kraja, kot je ta »podoba raja«, kot je zapisal v Krstu, Slovenci nismo imeli svoje države, niti univerze, niti parlamenta, niti lastnega osnovnošolskega kurikula. Po Evropi so vladali cesarji in kralji. Slovenije, kot jo poznamo danes, še ni bilo. Njen kljubovalni nacionalizem in narodno prebujenje, ki sta se začela razraščati v letih po pesnikovi smrti, sta klicala po osamosvojitvi, osvoboditvi izpod oblasti večjih, močnejših.

Danes, dobrih 180 let pozneje, imamo svojo državo, jezik, gledališča, sodstvo, parlament, šole, samovšečno prepričanje o lastni kulturni izbranosti, le z dostopom do odprtega morja je nekaj manjših težav. Tisti, ki danes hvalijo lepote slovenske krajine, pri čemer Gorenjska ni nič bolj ali manj lepa od kakšne Tirolske, jih hvalijo predvsem v smislu politične indoktrinacije in so v drugačnem položaju kot davno umrli pesnik. Slovenci ne živimo več »v ječi narodov«, rešimo se lahko le samih sebe.

Slovenija ni zgolj turistični katalog in tudi besede enega najvplivnejših slovenskih politikov niso le opevanje njenih lepot. Janševa narodnobuditeljska pesem ima jasno politično konotacijo, v leporečje in lepotičje zavita poema je strogo politična.

Njen namen je preprost: na eni strani ustvarja občutek, kako neskončno lepa je Slovenija, na drugi strani pa isti pesnik, tokrat v vlogi politika, govori o tem, da je Slovenija okupirana, saj so se je polastile zle sile. Zato jo je treba osvoboditi. Osvoboditelj je vedno isti. Sam se ponuja.

Politični mit

»Nič ni bolj podobnega mitski misli kot pa politične ideologije,« je nekoč dejal veliki francoski strukturalist Claude Levi Straus.

Opevanje lepot Slovenije in povzdigovanje izbrane dežele ter slovenskega naroda sta tipičen primer sodobne slovenske mitologije, ki jo ekscesno goji slovenska desnica, po njej pa posega tudi druga politična stran. Vse to je že pred 20 leti v odlični knjigi Masade duha dokazoval kulturolog dr. Mitja Velikonja, ko je zapisal, da se pri nas oblikujejo nove nacionalne svetinje. »Oboževanje geografske podobe dežele, ubrane skladnosti njenih gorskih očakov, rodovitne grude in morja,« vse to so novi miti. Postsocialistična tradicija je v naše okolje prinesla obrat v tradicijo, vrnitev v preteklost. Drugi postopek mitizacije naše domovine in njene zgodovine je slavljenje pozabljenih, zabrisanih junakov minulega časa (recimo generala Rudolfa Maistra ali oporečnika Jožeta Pučnika), spet tretji manihejski boj proti slabemu, proti udbomafiji, proti tistim, ki naj bi nam ukradli državo.

V mitološki zgodbi je vprašanje objektivnih dejstev nepomembno. Ker nastopajo kot mitske, so po definiciji resnične.

Kakšen je torej namen političnih dejanj Janeza Janše? Kakšen je namen poveličevanja lepot naše domovine na eni in kazanje na krivični nered, ki naj bi ga povzročale temne sile, na drugi strani?

Mitske zgodbe, najsi bodo politične ali tradicionalne, so vedno v vlogi organiziranja smisla, ustvarjanja reda med nami in onimi, med pravimi Slovenci in tujci, med prvorazrednimi in drugorazrednimi državljani, med dobrimi in slabimi. Stvar je še bolj zapletena. Dr. Velikonja trdi, da funkcija mitologije ni le pretvarjanje nepredvidljivih in neurejenih razmer v konsistentni red; kaosa v kozmos. To je polovica vse zgodbe.

Druga polovica je nasprotna – je ustvarjanje izrednih razmer. Velikonja nadaljuje na način, ki zelo natančno opisuje skoraj vso politično kariero Janeza Janše. Tista druga narava deluje v nasprotni smeri: v obstoječo družbeno realnost vnaša nered. »Iz starega kozmosa projicira nov kaos, zaostri mir do obračuna, spodbudi prelom, prehod, preskok, podre kaos, da lahko – s svojo zveličano intervencijo – vzpostavi svoj mir, svoj red, kozmos.«

Najprej torej politik s svojimi dejanji ustvari kaos, da ga potem razreši, najprej napihuje moč svojih nasprotnikov, da je potem zmaga nad njimi večja, najprej slika katastrofične razmere, da se potem lahko izkaže, vseskozi govori jezik nujnosti, uporablja besede o tem, da je nekaj treba – »nekaj storiti tu in zdaj«, da se lahko na koncu izkaže kot izvoljeni predstavnik ljudstva, kot priklicani odrešenik. »Mitologija ni zgolj obrambna, ampak tudi napad na obstoječe, da bi to postalo drugačno, pravšnje, bolj všečno.« Politično pravilnejše.

Prvorazredni

Skozi perspektivo takšne analize političnih mitologij moramo razumeti dogajanje v Sloveniji, skozi to perspektivo moramo razumeti Janšev govor, ki ga je na zboru Rešimo Slovenijo prebral pred zbranimi na Prešernovem trgu (in zanj požel največji aplavz med govorniki).

Kdo so torej po Janši tisti, ki se jim je treba upreti? To so ljudje, »ki jim Slovenija ni bila nikoli intimna opcija«. Kaj zlega so storili? »Izčrpavali so državne banke in privatizirali podjetja, z ukradenim denarjem pa okrepili medijske monopole.« Ti ljudje se ne ustavijo pred nikomer – »pijani lovec, če verjamete, je ustrelil predsedniškega kandidata Krambergerja tik pred volitvami. Še mnogo več je bilo medijskih umorov.« So brez morale: kradejo »nam svobodo«, »volitve«, »mandate«, »otroke«, »ukinjajo spol«, so nesposobni in pohlepni, za nameček pa »nosijo rdeče zvezde« ... Hkrati živimo v deželi, kjer so »najdražje vinjete na svetu«, »na avtocestah okoli Ljubljane so neskončne kolone«, za begunce – in ne za delovne ljudi – pa »se plačuje 2000 evrov bruto po glavi na mesec vašega denarja«. Zdaj naj bi prišlo do sprememb. Dovolj je, pravi Janša. Dovolj je »protislovenskega komedijantstva« – pri čemer namiguje na nekdanjo vlogo predsednika vlade Marjana Šarca.

Maske naj bi torej dokončno padle. Protestniki pa ne bodo odnehali – »dokler hiša laži, zgrajena na pesku prevar, ne bo zgrmela v prah«. Kajti kot vemo iz biblijske prigode o preudarnem in nespametnem možu, veliko povodenj preživi le hiša, zidana na skali …

Z nekaterimi Janševimi trditvami se je treba strinjati. Država, kjer se tisti, ki imajo dovolj denarja za odvetnike in mrežo podjetij, lažje izognejo pravni odgovornosti kot oni drugi, ki tega nimajo, ni delujoča pravna država. Primer dolgov družine Zorana Jankovića je tipičen. Tipično pa je tudi, kako je ta primer Janša izkoristil za obračun z Marjanom Šarcem. S tem primerom Šarec ni povezan. Poslanci SDS so maja 2013, ko je parlament sprejemal spremembo insolventne zakonodaje, na podlagi katere so bili odpisani dolgovi, glasovali za zakon. Šarec je bil takrat še župan manjšega mesta. Janše to ne moti, s prstom kaže na nekoga drugega.

Težava je tudi v tem, da Janša ne more legitimno opozarjati na razlike med množicami in elito. Če je kdo »prvorazreden«, je to ravno on. Vseskozi svari pred samim seboj.

Drugorazredni ljudje namreč ne kupujejo velikih avtomobilov z bratovo gotovino. Drugorazredni ljudje ne prekupčujejo s parcelami in nepremičninami. Drugorazredni ne skrivajo izvora svojega premoženja. Drugorazredni ne igrajo golfa na Mauritiusu. Drugorazredni pri sumljivih osebah iz Republike srbske ne iščejo posojil. Drugorazrednim soprogine sestrične ne urejajo osebnih financ. Drugorazredni svojih otrok ne zaposlujejo v državnih podjetjih in pri prijateljih v evropskem parlamentu. Drugorazrednim z avtorskimi honorarji ne uspe zaslužiti najmanj 180 tisoč evrov. Drugorazredni iz Grčije ne letijo z zasebnimi letali.

Trumpova gesla »America first!« so podobna Janševemu zaklinjanju na lepote Slovenije. Janšev poziv slovenskemu narodu, naj se upre, je enak Trumpovim govorom o tem, da bo Ameriko vrnil Američanom.

Drugorazredni se ne izogibajo sodnim pošiljkam, ne prijateljujejo s politiki, ki jim Bruselj očita nespoštovanje evropskih pogodb, ne žalijo ljudi na Twitterju, ne prirejajo arhivskih dokumentov, drugorazredni ustavnih sodnikov ne obtožujejo »izdajstva in protislovenske politike«, drugorazredni niso nekdanji verniki komunizma, ki se z leti prelevijo v največje kritike komunističnega sistema ...

Ljudi, ki so držali transparente o globoki državi, ki so navdušeno ploskali govorniku Janši, pa vse to ni motilo.

Kar je seveda logično. Francoski filozof Ronald Barthes bi dejal, da odnos ljudi do mita, do njegove vsebine, do oseb, ki ga konstruirajo, ali pa so sami sestavni del mitske pripovedi, tako ali tako ni nikoli temeljil na resnici. Pomembna je uporaba. Vprašanje resničnosti in laži je odveč. Šteje vpliv mitološke zgodbe, vpliv osebe, ki jo širi. Pomembno je, na kakšen način tovrstna mitska pripoved učinkuje.

Besede in politična dejanja Janeza Janše imajo resnici na ljubo še vedno velik vpliv. Janša je izkušen politik, dobro ve, kako pomembna so srečevanja na ulici, kako pomembna so civilna gibanja; to, da gre pri teh zborih za prevaro, za preoblečene strankarske podpornike, ni pomembno. Kot tudi ni pomembno, da se je velik del četrtkovih protestnikov v Ljubljano pripeljal z organiziranimi avtobusnimi prevozi – popolnoma odkrito, z napovedanimi postajami in postanki je stranka SLS protestnike po vzoru jugoslovanskih jogurtnih revolucij spravila do Ljubljane.

Janša tudi ve, da je vsaka ideologija oblika nezavedne miselne prisile. Zato je dejaven na družbenih omrežjih, zato je eden njegovih osnovnih političnih ciljev podreditev medijev. Ker mu pred leti to ni uspelo, je iznašel bližnjico, ustanovil je lastno medijsko hišo. Tako ni naključje, da je bila ena izmed njegovih zahtev, prebranih pred Prešernovim spomenikom, »takojšnje prenehanje šikaniranja in preganjanja nerežimskih in netajkunskih medijev ter novinarjev, ki pišejo resnico«.

Kar je še ena prevara: gre za ljudi, ki se zgolj pretvarjajo, da opravljajo novinarski poklic, saj pišejo resnico po strankinem nareku. Nedavna zgodba o domnevno lažnivem ustavnem sodniku dr. Mateju Accettu je tipičen primer tovrstne politične manipulacije, ki se pretvarja, da to ni. Accettu tako očitajo, da je pisal politični program za stranko SMC, to dejanje pa naj bi zamolčal in potem pri ustavni presoji enega izmed referendumov, ki si jih je zaželel Vili Kovačič, zavestno izkrivljal pravo. Očitek ne zdrži razumske presoje. Povezavo s SMC Accettu očita ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki že dolga leta odkrito podpira stranko SDS in ki je za razliko od Accetta v presoji zakona o tujcih edini izmed vseh ustavnih sodnikov podprl ravno tistega Mira Cerarja, za katerega naj bi Accetto pisal politični program. Državi, kjer tabloidne resnice vodijo smer politike, se ne piše dobro.

Boj za prevlado

Kljub vsemu se zdi, da ima Janša vedno manj privržencev. Omenjeni protest ni bil na Trgu republike ali pa pred stavbo Slovenske filharmonije. Razlog je enostaven: ta dva javna prostora sta večja, širša, Prešernov trg je lažje napolniti z množico.

Vsi so na nogah, lokalni odbori, sorodne stranke, twiteraške družbe, propagandna glasila, celo strokovnjaki, ki svarijo pred prihajajočim zlom.

Zapisano ne pomeni, da politika, ki jo vodi Janez Janša, nima prihodnosti. Prej velja nasprotno. V državah naše soseščine vladajo politiki, ki širijo kulturo strahu in grozijo z obračuni. Vladajo nacionalistični populisti, ki podobno kot ameriški predsednik Donald Trump zavračajo globalizem, povezovanje, mednarodno soodvisnost. S tega stališča je Trumpovo geslo »America first!« podobno Janševemu zaklinjanju na lepote Slovenije. S tega stališča je Janšev poziv slovenskemu narodu, naj se upre, naj napolni ulice v Mariboru, v Ljubljani, po vsej Sloveniji, enak Trumpovim govorom o tem, da bo Ameriko vrnil Američanom.

Kaj že leta govori Janša? Njegova diagnoza razmer v Sloveniji je enostavna. Tisti, ki vladajo tej državi, te koruptivne elite torej, vladajo v imenu samih sebe, ne pa v imenu ljudstva. Če torej želimo, da bi živeli bolje, moramo zamenjati vladajoče. Naj namesto Marjana Šarca, Mira Cerarja, Alenke Bratušek ali kogarkoli drugega vlada SDS. Samo oni znajo zaščititi slovenski narod. Slovenija je okupirana, SDS pa je skupaj z narodom tukaj, da jo osvobodi. Kot da bi bil narod zgolj organizem neomejene serije generacij, v katerem so posamezniki minljivi element. »Svoboda Sloveniji,« so klicali pred Prešernovim spomenikom. »Slovenski narod doma in po svetu in Slovenija v celoti si zasluži in zmore več, veliko več. Naša obveza je, da slovenskemu narodu te sanje in to možnost ponovno vrnemo,« je Janša pozval zbrane na Prešernovem trgu.

On ali kaos.

Najlepša si, Slovenija

Janez Janša

V kratki noči kres gori, žar v srcih prebudi.

Klic prihaja iz davnine, oko rosi, budi spomine.

Grobovi slavnih kraljev skriti, njih stražarji kameniti.

Žitna polja, pridna roka, gruda rodna, smeh otroka.

Modra reka v dolini, klic pastirja na planini.

Tam gozdovi, zelenice, tu rodna polja in gorice.

Nikjer travnik ni tako cvetoč, nikjer objem tako ni vroč.

Ni takih jezer in morja, ni takih rek in ne gora.

Ni na svetu tega kraja, kot si ti podoba raja.

Tu se dan s snom prepleta, tu je lepota razodeta.

Vrtinec časa ni izbrisal nič od čara teh lepot,

večno lepa večno naša, iz roda v rod gre tvoja pot.

Kjer reke so smaragdne, rosa jutra biserna,

kjer lipe so cvetoče, obzorje brez meja.

Kot raj si domovina, si kot vrt sveta,

v glas zvonov rojena, nam ustvarjena.

V pomladi vsa vznesena, naš ponos si, Štajerska zelena.

Vedno bila si slovenska, klena, trdna, ti Gorenjska.

Topla reka, breza najina, kot kruh si, Bela krajina.

Koroška naša očetnjava, dedov mojih čast in slava.

V Ljubljani katedrala, Orlov vrh, mladenka zala.

Dolenjski griči, rujno vino, tu smo branili domovino.

Kjer svet je s soncem obsijan, tam prekmurska je ravan.

Proti morju pa Snežnik, gora večna in branik.

Preko Krasa, preko Istre, oljka raste, trs rodi.

Vse do Trsta in Tržiča, rod slovenski še stoji.

Vrtinec časa ni izbrisal nič od čara teh lepot,

večno lepa, večno naša, iz roda v rod gre tvoja pot.

Grobovom dedov spoštovanje in sovragu kljubovanje.

Buči morje, rjovi burja, vihar razsajaj prek dolin,

kakor skala zvest in trden zate bil se bo tvoj sin.

Kjer reke so smaragdne, rosa jutra biserna,

kjer lipe so cvetoče, obzorje brez meja.

To je domovina moja, to je vrt sveta,

v glas zvonov rojena, dana od Boga.