Naiven in nespameten minister Cerar

V teh dneh so katalonske trge, ulice, ceste, celo glavno barcelonsko letališče znova »zavzeli« protestniki in protestnice. Čeprav katalonske oblasti nenehno pozivajo k mirnim protestom, poznavalci pravijo, da se lahko zdajšnje vrenje stopnjuje, saj ga je izzvala po mnenju večine Kataloncev ne le nesorazmerna in nepravična, »temveč maščevalna« razsodba španskega vrhovnega sodišča. V ponedeljek je po dolgotrajnem sojenju sodišče katalonske politike, ki so hoteli pred dvema letoma omogočiti Kataloncem referendumsko pravico o neodvisnosti, obtožilo zaradi »vstajništva in zlorabe javnih sredstev« ter jim izreklo zelo visoke zaporne kazni.

Odločitev sodišča ni razbesnela le zagovornikov neodvisne Katalonije, temveč tudi njene nasprotnike. Po javnomnenjskih anketah si namreč več kot 80 odstotkov Kataloncev in Katalonk želi pravico do odločanja o statusu dežele, v kateri živijo, vendar jim to pravico centralne španske oblasti, konservativne in socialistične, vztrajno odrekajo, Madrid pa zavrača tudi politični dialog z Barcelono, če bi z njim posegli v ustavni člen o Španiji kot »enotni in nedeljivi naciji«.

Čeprav predstavniki španskih oblasti in diplomati pravijo, da je vrhovno sodišče obsodilo nekdanje katalonske voditelje na podlagi španske zakonodaje, pa poznavalci procesa osamosvajanja Katalonije trdijo, da je namen razsodbe, zlasti s kaznimi, doseči politične učinke. Nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan, soustanovitelj Odbora v podporo katalonskim zapornikom, pravi, da je »sodba politična, kot je političen sodni proces in kot je tudi problem Katalonije predvsem političen in ne praven. Zaporne kazni so izraz razkazovanja moči. So grožnja prihodnjim poskusom ugotavljanja volje Kataloncev, da demokratično in brez nasilja preverijo voljo o oblikah svojega sobivanja z drugimi znotraj španske države ali tudi zunaj nje. Izrekanje državljanov o prihodnosti lastnega naroda je človekova pravica in ne more biti kriminalizirana. Kazni so drastične, en sam dan bi bil preveč. Utvara je, da bodo zatrle voljo Kataloncev, španske oblasti si pred tem vztrajno zatiskajo oči. Namesto dialoga, s katerim je problem edino mogoče rešiti, uporabljajo represijo.«

Kot povsem nerazumljivo opredeli dejstvo, da demokratična javnost v mnogih evropskih državah ob tem molči in da molčijo ter se sprenevedajo tudi evropske ustanove, saj »problem ni zgolj španski, je naš skupni. Zadeva same vrednotne temelje in s tem načela, na katerih je zasnovana ideja evropske integracije.« Tudi tokrat je namreč tiskovna predstavnica Evropske komisije ponovila stališče, da je to »notranja zadeva Španije«.

Zagotovo pa je za marsikoga neprijetno, da je slovenski zunanji minister Miro Cerar, tik po vrhu zasedanja zunanjih ministrov Evropske unije v Luksemburgu – in po pogovoru s španskim zunanjim ministrom Borellom –, poudaril to stališče in ga dopolnil z oceno, da je »Španija demokratična, pravna država in članica EU, ki zagotavlja vsem svojim državljanom temeljne človekove pravice«, v njen sodni sistem pa se »ne smemo vmešavati«.

Med drugimi se je odzval predsednik Alternativne akademije Darko Štrajn z opozorilom, da je takšno stališče vodje slovenske diplomacije »milo rečeno naivno in neprevidno«. Vsakomur, ki je spremljal dogajanja v zvezi s katalonskimi osamosvojitvenimi težnjami, je jasno, »da je sodba v posmeh pravni državi in istim človekovim pravicam«, pa tudi da »ne vedno napisana pravila demokratičnega dialoga v vsem času poteka katalonske krize s strani centralne oblasti niso bila upoštevana«.

Milan Kučan poudarja, da je »prepričanje, da so grobe kršitve človekovih pravic z državnim nasiljem notranja zadeva države, zmotno. Te pravice so univerzalna vrednota, ki jih ščitijo deklaracija Združenih narodov in dokumenti EU in so nad notranjim pravom vsake posamezne države. Slovenija kot država, ki se je vzpostavila z voljo po veljavi vladavine človekovih pravic, bi morala biti za ta vprašanja posebej občutljiva in bi morala tovrstne kršitve obsoditi, ne glede na trenutne pragmatične interese. S tega vidika je izjava ministra slab obet za prihodnost.«

Tudi v sredo minister Cerar med zasedanjem parlamentarnega odbora za zunanjo politiko svojih hladnih stališč do Katalonije ni spremenil. Govoril je le o tem, da naj vse poteka v skladu s pravom, in pozval vse strani k dialogu. Jasnih obsodb pa ni izrekel.