Izvozni artikel

Ristopizza Capriccio
Trubarjeva 52
Tel.: 064 293 988
Na Trubarjevi ste lahko kapriciozni vsak dan: od ponedeljka do četrtka in ob sobotah od 11. do 23., ob petkih od 11. do 24., ob nedeljah pa od 12. do 17. ure.

Ambient:
velbano sobo, gank in vhodni prostor pred njim verjetno že poznate, prostor je zanimiv, muzika iz komercialca pa zataknjena v ta obupnem kotu osemdesetih

Napitki:
kratka, a funkcionalna vinska karta, utemeljena predvsem na ziheraških bricih in nekaj italijanih, za pivopivce pa poleg lojalnih Heinekenovih generikov še nekaj porettijev in tektonikov

Dostopnost:
Trubarjeva je na tem koncu še vedno precej razrita, zato raje pristopi s Petkovškovega nabrežja, za gibalno ovirane je tole bolj ali manj nedostopno

Fino:
obča zasnova in obloga pic narezek

Ne tako fino:
generične uvožene sladice peresniki s kozicami

Narezek je stal 10, pica carbonara 11 in cremosa 13, peresniki s kozicami 10, s češnjevci 9,5, sladice pa 4 evre.

»Kdo bi si mislil – kot da smo v nekakšni gothamski tematski sobi pobega!« je stanje odprave (za katero smo sprva domnevali, da bo mini sprehodek) v italijansko postojanko Capriccio komentiral eden od udeležencev. Upravičeno – v temnem večeru smo k obratu pristopili s tiste strani Trubarjeve, ki nas je še vsa razrita, neosvetljena in s polno iz tal štrlečega cevovja pripeljala do neoznačenega slepega konca. Po daleč naokrog vodečem alternativnem dostopu nam je potem vendarle uspelo zasesti mesta v zloženkasto poimenovani ristopizzi Capriccio, nato pa smo se začeli ob pikanju mehkega pršuta, na roko odrezanega specka in dišeče polsuhe salame (ter glede na to, da gre za picerijo, malo preveč postanimi koščki pečenega testa) prebijati skozi obsežen, prevajalsko-slovničnih napak in nerodnosti poln seznam raznovrstno koncipiranih (klasične, posebne, prepognjene, dvojne, glamour) pic, solat in testenin.

Ker se je v glavnem inšpektorju speči pravoverni Italijan zgrozil ob tem, da v Capricciu carbonaro po barbarsko pripravljajo s smetano, smo raje naročili istoimensko pico in bili zadovoljni s tanko narezano slanino, ki so jo pri koncu peke naložili prek mocarele in ob pečeno jajce. Testo v Capricciu je tanko, po peki ostane mehko; rob je ozek, a lepo zapečen, obloge pa dozirajo lahkotno in v duhu pametne zmernosti pri številu dodatkov in pri njih količini. Še bolj kot carbonarska pica nam je bila všeč cremosa, pri kateri vlogo paradižnikove omake opravi krema z jurčki, dopolnjena z mocarelo, gorgonzolo in po peki dodanimi rezinami pršuta. Za pice torej dvigujemo odobravajoči prst!

Testeninsko kontrolo smo opravili na dvojih peresnikih – tisti s krasno salso iz češnjevcev in kremaste stracciatelle so bili odlični, oni s tanko narezanimi bučkami in iz konzerve stresenimi repki mikro kozic s smetano pa bolj tako-tako. V neki taki korektni coni zadovoljstva smo potem ostali do konca obiska: za sladice imajo poseben meni, očitno jim vse dostavlja neka globalizirana cukrpekarska firma iz Milana, na Trubarjevi jih samo zložijo na krožnike in malo okrancljajo – za nas so to naredili na primerku čokoladno-skutne tortice in nam všečnejše torte nona, katere krhko testo je polnjeno z limonasto slaščičarsko kremo in potreseno s pinjolami. Tudi postrežena vina – Banfijev rosso di Montalcino in falanghina iz vinske kleti Antonini Ceresa – so bila čisto okej, a fino bi bilo, če bi že na vinski list napisali vinarno in letnik; pri poldrugem ducatu steklenic to pač ne bi smel biti tak problem.

Capriccio je ziheraški lokal, v katerem več kot očitno (in glede na prikazano tudi upravičeno) največ stavijo na pice, preostala ponudba je tu bolj ali manj zato, da je. Kuharija je pač eden najmočnejših adutov naših zahodnih sosedov in obrat na Trubarjevi je vzorčni primerek izvoznega artikla čisto zadovoljive kakovosti.