Debel krompir in dolg nos

Dokaz »krivosodja« niso postopki proti Kanglerju, temveč to, da jih večina ni doživela sodnega epiloga

V ponedeljek so v parlamentu uprizorili prvo dejanje tragikomedije o najnovejši zlorabi zakonodajne veje oblasti v politikantske namene. Franc Kangler, nekdanji mariborski župan, danes uspešen kmet in od mrtvih vstali politik, je stopil pred člane najnovejše »preiskovalne« komisije, svoje politične zaveznike. V Ljubljano je prišel, da bi komisiji, ki jo vodi Žan Mahnič, poslanec SDS, potarnal o gonji, ki naj bi jo bila s kazenskimi postopki proti njemu vodila globoka država.

V parlamentu je uprizoril teater; med drugim je mahal s kupom sodnih pozivov in zlorabil ime pokojnega predsednika države Janeza Drnovška, ki naj bi mu bil dejal, da »se ga bo lotila stara udba«. Preiskave na njegovem domu naj bi bile zrežirane, dokazi podtaknjeni, sodniki pristranski, policisti naj bi si bili sami pisali anonimke, tožilci pa se ne menili za sklepe vrhovnega sodišča. Mahnič in druščina sta kimala in Kanglerju nastavljala vprašanja, kot je: »Kdo pa, mislite, je stal za vsem tem?«

Vse skupaj je farsa, na to je opozorilo združenje razvitih držav OECD, pritiske zakonodajne veje oblasti na sodno pa preiskuje ustavno sodišče.

S Kanglerjevim županovanjem, ki se je končalo leta 2012 z ljudskim uporom, je povezanih vse polno očitkov o korupciji. Skupaj je proti njemu steklo 21 kazenskih postopkov, večina obtožb je padla v sumljivih okoliščinah. Poglejmo primer radarjev, zaradi katerih so šli Mariborčani na ulico – kriminalisti so se preiskave lotili kmalu po razkritjih v Večeru, sume korupcije je potrdila tudi komisija za preprečevanje korupcije na čelu z Goranom Klemenčičem. Toda tožilec Boris Marčič, ki je pripravljal obtožnico, je bil po uspešni karieri odpuščen zaradi očitkov o krivem pričanju, s katerim naj bi bil želel sina obvarovati pred globo za prometni prekršek. Nadomestila ga je tožilka Katja Arnuš, ki je potrebovala tri leta, da je na sodišču, tik preden bi morala začeti sklepni govor, pred polno sodno dvorano razglasila, da odstopa od pregona.

Ali pa primer z oddajo občinskega stanovanja vedeževalki Karin Ježoviti. Zaradi tega je nekdanji župan že bil obsojen na sedem mesecev zapora, pa si je z izgovarjanjem na duševne težave kupoval čas – dokler ga ni odrešilo vrhovno sodišče, ki je sodbo razveljavilo zaradi procesnih napak. Prisluškovanje, v katero se je ujel Kangler in ki je potrjevalo njegovo krivdo, naj bi bilo opravljeno nezakonito; pomembno vlogo pri razveljavitvi sodbe je odigrala sodnica Barbara Zobec.

Skupaj je bilo proti Kanglerju sproženih 21 kazenskih postopkov, v katerih so mu tožilci očitali zlorabo položaja, goljufije, jemanje podkupnin in nedovoljenih daril. Le v enem primeru je bil do zdaj na sodišču pravnomočno oproščen. Največji del postopkov je bil ustavljen, 12 zaradi tega, ker je tožilstvo odstopilo od pregona; v pomembnem delu teh primerov je bil razlog za odstop razveljavitev dokazov, pridobljenih s prisluškovanjem. Mimogrede, preiskovalni sodnik Janez Žirovnik, ki je odobril prisluškovanje Kanglerju, je doživel podobne pritiske kot tožilec Marčič iz afere radarji. Marčič je po anonimki, naslovljeni na odvetniško zbornico, ostal brez dovoljenja za opravljanje odvetniške dejavnosti. Sodnika Žirovnika pa je Kangler javno označeval za agenta Udbe in dosegel, da ga je v nekem drugem primeru zaslišalo sodišče.

Vprašajmo se, kaj je verjetneje. Da je neki mračni sili uspelo zrežirati 21 kazenskih postopkov in pokvariti celo vojsko policistov, tožilcev in sodnikov? Ali pa je verjetneje, da je Kanglerjevim odvetnikom uspelo izkoristiti luknje v zakonodaji in izvleči klienta.

Dodajmo še, da je bil Franc Kangler pred vstopom v politiko kriminalist v Mariboru. S kolegi je očitno ohranil dobre stike; eden izmed njih, Zoran Šarič, ki je sodeloval v hišnih preiskavah zoper Kanglerja, je za tega pred županskimi volitvami lani spisal knjigo o njegovi domnevni sodni kalvariji, ki nosi zgovoren naslov Županov boj.

Odpravljanja duševnih težav, ki so nekdanjega politika leta 2014 rešile pred zaporom, se je ta lotil s kmetovanjem. Pri tem je bil nenavadno uspešen; ko ga je država tožila zaradi suma, da si je nezakonito pridobil 250 tisoč evrov premoženja, je dokazoval, da je do denarja prišel s prodajo živine, sena, lesa in poljskih pridelkov. Njegov krompir naj bi bil še posebej debel.