Seks in moč

Moški in ženske so danes nezvesti, ker so lahko, varanje pa večinoma ne pomeni, da se nameravajo ločiti

Zaradi tehnologije so meje zakonske zveze prepustnejše kot kadarkoli, zapeljevanje neznancev je lažje kot včasih. V nenehnem boju med neodvisnostjo in predanostjo je zunajzakonsko razmerje včasih zgolj nekaj, kar si posameznik privošči za dušo: gre za trenutke užitka, zlasti v kulturi, ki ceni narcisizem.

Ljudje večinoma varajo, da bi se počutili žive in okrepili samozavedanje. Zunajzakonska zveza jim ponuja nove priložnosti in v njej lahko ponovno odkrijejo, kdo so. Pri tem se pogosto pokaže neskladje med posameznikovimi vrednotami in obnašanjem. Vseeno pa je poželenje močan vzgib, morda najmočnejši v spektru človekovega vedenja.

»Ljudje poskušajo znova vzpostaviti stik s tistimi deli svoje osebnosti, ki se jim zdijo izgubljeni,« pravi Esther Perel, psihoterapevtka in avtorica knjige Trenutno stanje: o nezvestobi z novega zornega kota. »Oblik varanja je več. Tudi tisti, ki vara, se pogosto počuti prevaranega: si me pripravljen ljubiti tako, kot si želim? Prevarani ni vedno edina žrtev zakonske zveze.«

»Oblik varanja je več. Tudi tisti, ki vara, se pogosto počuti prevaranega: si me pripravljen ljubiti tako, kot si želim? Prevarani ni vedno edina žrtev zakonske zveze.«

»Preučevala sem nezvestobo v 42 kulturah in jo našla povsod, med ženskami in med moškimi, celo tam, kjer ti zaradi nje lahko odsekajo glavo,« pa pravi antropologinja Helen Fisher. Fisherjeva slovi po odkritju treh nevralnih sistemov, ki upravljajo to, čemur pravi dvojna paritvena strategija. Spolno poželenje pri obeh, moškem in ženski, spodbuja testosteron; zaradi vpliva dopamina na živčevje smo sposobni pozornost osredotočiti le na eno osebo in do nje čutimo ljubezen, ki izvzema vse drugo; živčni tokokrog, ki ga poganjata oksitocin in vazopresin, pa botruje občutkom globoke predanosti in je nujen za nastanek zveze, ki se ohranja vsaj, dokler je treba skrbeti za otroka, rojenega v njej.

Vendar ti trije sistemi niso nujno usklajeni med sabo. »Ponoči lahko ležite v postelji in čutite globoko pripadnost neki osebi, nebrzdano zaljubljenost v drugo, spolno pa vas privlači tretja, ki jo komaj poznate,« pove Fisherjeva. »Narejeni smo tako, da se zaljubimo in v partnerskem odnosu vzgajamo otroka, hkrati pa nam radovednost zbujajo druge možnosti.«

Problem prevrednotenja spolnih vlog

Zaradi današnjega prevrednotenja strasti in vlog se zbeganost loteva obojih, moških in žensk. Esther Perel meni, da je boj za pravice žensk ženske osvobodil odvisnosti od moških, ni pa jih pripravil na odvisnost moških od njih. »Kadar prevzamejo odgovornosti, ki so jih moški nosili več generacij, pogosto čutijo precejšnjo zamero.« Ženske so si vedno želele, da bi bili moški čustveno dejavnejši, ranljivejši, da bi bolj poslušali srce in da bi se ukvarjali z otroki. Vseeno pa se jim zdi težko, kadar preživljajo moža.

Hkrati se moške ranljivosti bojijo. Tako kot so moški ponotranjili kulturni kodeks moškosti, so ga tudi ženske, pravi Perelova. »Sprašujejo se: kdo bo moja trdna opora? Kje je moja skala? Sama skrbim za vse. Bo moj moški lahko kos silovitosti mojih želja? Če bom opazila, da potrebuje čustveno oporo, mu je ne bom mogla zagotoviti. Vloga, za katero je bil rojen, ni tista, ki jo od njega pričakuje današnja družba.«

»Nezvesti niso samo zaradi seksa, temveč kratko malo uporabljajo jezik, ki jim ga dovoljuje njihova spolna vloga, da bi se počutili žive in povezane z drugimi.«

Splošno sprejeta modrost tudi pravi, da moški varajo drugače kot ženske, da si želijo dobre spolnosti, ženske pa predvsem čustvene bližine. Esther Perel se s tem ne strinja. V zvezi je vedno prisotna večja ali manjša čustvena vpletenost. Moškim spolnost odpira vrata do čustvene nežnosti, do vsega, kar tradicionalni kodeks moškosti prepoveduje. »Nezvesti niso samo zaradi seksa, temveč kratko malo uporabljajo jezik, ki jim ga dovoljuje njihova spolna vloga, da bi se počutili žive in povezane z drugimi.« Meni tudi, da se ženska monogamije naveliča prej kot moški. To se navadno razlaga, kot da ji ni do spolnosti, v resnici pa ji ni do spolnosti, kakršna ji je na voljo. Rada bi se počutila izbrano.

Perelova pravi še, da pri zunajzakonski zvezi ni najpomembnejše vprašanje, zakaj si z zunajzakonskim partnerjem, temveč kaj dobivaš od njega. Večinoma je sočutja deležen le prevarani zakonec. Zavzema se za manj obsojajoč odnos, za dvojno perspektivo namesto izključne perspektive žrtve. Če želimo, da se zakon izboljša, je ključno razumeti, kaj je zunajzakonska zveza pomenila nezvestemu partnerju. Česa si želiš in kaj si pripravljen narediti, da bi to dobil? Kaj ti je zunajzakonska zveza dala in ali lahko to preneseš v zakon? Nezvestoba je morda najhujša med krizami, s katerimi se morajo spoprijeti zakonci. A krize so hkrati priložnost in varanje je znak za preplah, ki včasih dovolj pretrese razmerje, da eden od partnerjev prisluhne drugemu.

Celoten članek v tiskani izdaji Globala. >>