Naomi Klein: Planet in kapitalizem sta v vojni

Ni naključje, da je svetovno znana kanadska novinarka, dokumentalistka in socialna aktivistka Naomi Klein že leta 2014 – pet let pred zdajšnjimi globalnimi okoljevarstvenimi protesti, katerih prepoznavni obraz je Greta Thunberg – v knjigi To vse spremeni: kapitalizem proti podnebju zavrnila misel, da je mogoče podnebne spremembe zaustaviti (le) s tehnološkimi inovacijami na področju boljše izrabe energije ali s spremembami ekološko potratnih načinov življenja.

Avtorica, ki je leta 2000 v knjigi No logo kritično ovrednotila potrošniško kulturo, osredinjeno na globalne znamke, zlasti pa neetično ravnanje multinacionalk, ter sedem let kasneje v Doktrini šoka razgalila načine, prek katerih apologeti neoliberalizma izkoriščajo krizne razmere v družbah za uveljavljanje njihove doktrine, je namreč v tej knjigi izpostavila vzročno povezavo med neobrzdano slo po dobičku in okoljskim onesnaženjem planeta. Zato poudarja, da bo vsak »poskus v iskanju ustreznega odziva na podnebne izzive brezploden, če posledice slednjih ne bomo razumeli znotraj širšega boja svetovnonazorskih prepričanj. Naš ekonomski sistem in naš planetarni sistem sta zdaj v vojni.«

Od tod njena ostra kritika dosedanjega ravnanja evropskih in ameriških zelenih gibanj in strank. Ti po njenem zahtevajo ukrepe le znotraj tržne logike, izogibajo pa se izpostavljanju odgovornosti največjih korporacij za onesnaževanje. »’Kupujte ekološke izdelke,’ svetujejo. Kot da bi imeli na voljo neomejeno količino finančnih sredstev,« se je do takšnega »zelenega« trkanja na vest običajnih potrošnikov pred nekaj tedni kritično opredelila v pogovoru za Irish Times. Po njenem bi morali vsi premisliti o svojih življenjskih navadah in se na podlagi tega premisleka zavezati k ekološko manj potratnemu življenju, vendar pa to ne more biti »nekakšna zamenjava za nujno spremembo politične paradigme, saj lahko le politika sprejme takšne ukrepe, s katerimi bi se izognili okoljski katastrofi globalnih razsežnosti«.

Pred nekaj dnevi je avtorica v pogovoru za Guardian znova poudarila, da »na svetu ni ekonomista, ki bi zmogel v okviru zdajšnjega ekonomskega sistema, ki temelji na dobičku, izoblikovati ustrezne rešitve« v spoprijemanju s podnebno krizo. V svoji najnovejši knjigi z naslovom On Fire (O ognju) zato poudarja, da morajo uveljavljanje ekoloških standardov, zlasti kar zadeva ravnanje korporacij, spremljati spremembe na področju socialnih politik. Novi zeleni sporazum, ki ga ta čas zagovarjajo nekateri ameriški demokrati, se nanaša na oba ključna izziva današnjega časa in ponuja rešitve: preoblikovanje (ameriške) industrije v okoljsko »nevtralno« do leta 2030 in snovanje ne le »zelenih«, temveč tudi »pravičnih« delovnih mest.

V političnem in gospodarskem sistemu, kjer se o preživetju ljudi odloča na podlagi barve kože ali dohodka, se ne moremo zares spoprijeti s podnebno krizo, meni Naomi Klein.

Kleinova se je leta 2011 udeležila konferenc chicaškega inštituta Heartland, poleg Heritage Foundation ene izmed ključnih »utrdb« tako imenovanih zanikovalcev podnebnih sprememb. V pogovoru s predsednikom inštituta, Josephom Blastom, je uvidela, da so v ozadju njihovih mrež poskusi relativiziranja dognanj znanstvene skupnosti z vsiljevanjem teze, da o vlogi človeka v podnebni krizi še vedno teče razprava. Povedno je, da takšne razprave intonirajo ideološke misli, kakršna je denimo izjava nekdanjega češkega predsednika Vaclava Klausa, ki je na enem izmed srečanj inštituta posvaril, da je komunizem nadomestila grožnja ambicioznega okoljevarstva. »Ta ideologija hoče nadomestiti svobodno in spontano evolucijo človeštva z obliko centralno vodenega, zdaj globalnega, planskega gospodarstva povsod po svetu.«

Kleinova je v pogovoru za Guardian dejala, da se je vprašanju okolja posvetila v letu 2007, ko je orkan Katrina opustošil ameriške zvezne države ob Mehiškem zalivu. Nekaj tednov zatem je na poti v tedaj še poplavljeni New Orleans doživela prometno nesrečo. Odpeljali so jo v zasebno bolnišnico, močno zavarovano pred roparji, a skorajda prazno, čeprav je tedaj veliko ljudi potrebovalo zdravniško pomoč. Zdravnik ji je na vprašanje, ali kot prostovoljec pomaga ljudem v zakloniščih, odvrnil, da na to ni niti pomislil. Njegova prostodušnost jo je osupnila. »Le spraševala sem se, kako naj se kot človeštvo spoprimemo s podnebno krizo, če živimo v gospodarskem in političnem sistemu, ki razvršča ljudi na podlagi njihove barve kože in prihodkov, in je zmožno na tej podlagi prepustiti nekatere ljudi gotovi smrti, medtem ko si drugi lahko kupijo svoje preživetje.«