David je imel stališča

O Davidu, ki smo ga klicali Taso, mi je najtežje pisati v Mladini. Rad bi nanizal nekaj anekdot izpred tridesetih let, da bi današnji javnosti pričaral takratno družbeno ozračje in delovanje naše ekipe, a tega ne smem, saj Mladina »kao stremi« k refleksiji in ne želi obujati spominov.

Prejšnji petek sem se z Ivanom in Janezom udeležil žalne seje v spomin na Davida, ki jo je v Muzeju slovenske osamosvojitve pripravilo Društvo političnih zapornikov. David je bil predsednik tega društva. Tudi k maši za Davida k frančiškanom sem šel. »Ker nočem biti ovca,« mi je David odgovoril, ko sem ga vprašal, zakaj je v procesu Patria nastopil v obrambo Janezu.

Dva povsem nasprotna bregova in David med njima. Desni in levi. Trideset let po JBTZ.

David je imel svoja prepričanja. Etikete »janšista« mu ni bilo mogoče prilepiti, a se je za Janeza vseeno izpostavil. Bil je prebivalec obeh svetov: lahko je bral Mladino in dal intervju za Demokracijo. Zato sem ga cenil. Bil je eden redkih, s katerimi sem lahko odkrito polemiziral, in na telefon se je oglasil, tudi če se nisva strinjala. Nisva obračunavala po medijih, ampak ob pijači.

David je bil borec za demokracijo in osamosvojitelj. Slovenec in Srb. Naš in njihov. Ni ga bilo mogoče preprosto popredalčkati.

David je imel stališča. Razmišljal je. Imel je svoje mnenje. Bil je kritičen, a toleranten do različnosti in nestrpen do krivic. Bil je dobričina in hud kritik v eni osebi. Tudi zoprn je bil in prijazen.

David, prijatelj, zelo te pogrešamo.