Zakaj, Maribor?

Iz Maribora je prejšnji teden prišla pobuda, s katero želi skupina meščanov, znana po izletih v politiko in obnjo, zmanjšati razvojni zaostanek za Ljubljano, ki jo v mestu ob Dravi že tradicionalno doživljajo kot ključnega krivca za svoje – resnične, pa tudi namišljene – tegobe. Tokrat je skupina, zbrana okoli svetovalca za odnose z javnostmi Bartola Lampreta, sestavila peticijo, s katero zahteva, da se v Maribor prenese sedež državnega sveta. Sedež česa? Banke Slovenije? Urada predsednika republike? Ne, državnega sveta.

Poleg Lampreta so med podporniki pobude številni znani štajerski obrazi, med njimi nekdanji rektor mariborske univerze Ludvik Toplak, nekdanji župan Alojz Križman, direktor založbe Beletrina Mitja Čander in nekdanji minister za lokalno samoupravo Božo Grafenauer. Po mnenju tega bi imel prenos državnega sveta v Maribor »izredno velik vsebinski in simbolni pomen, nakazal pa bo tudi pot za prenos sedežev drugih organov iz Ljubljane«.

Vsekakor drži, da je Slovenija, sicer velika kot kaka povprečna zvezna dežela, centralizirana. Osrednjeslovenska regija z Ljubljano po podatkih statističnega urada ustvari največji delež BDP in v njej je največ delovnih mest, njeni prebivalci pa so najbolj zadovoljni s kakovostjo življenja. Toda vzroki za nesorazmerja v primerjavi s preostankom države so globoki, nekateri so dejansko povezani z državno politiko, deloma pa je seveda razumljivo, da je središče države z glavnim mestom, zlasti v tako majhni, kot je Slovenija, naravno stičišče kapitalskih in migracijskih tokov. Teh nesorazmerij morebitna selitev državnega sveta v Maribor ne bi odpravila.

A državni svet je poleg tega institucija, ki ne glede na Grafenauerjevo visoko mnenje nima večjega pomena ne za mesto ne za državo. Sam zase ima zaposlenih zanemarljivo malo strokovnih sodelavcev, drugače si dobršen del kadrov deli z državnim zborom, v katerega stavbi deluje. Seje državnega sveta potekajo občasno, vsakih nekaj tednov, vmes so na sporedu različne predstavitve in posveti. Kadar pa se v državnem svetu vendarle zgodi kaj pomembnejšega, ima to žal vse prepogosto negativen predznak. Pod vodstvom sedanjega predsednika Alojza Kovšce se je institucija prelevila v promotorja nazadnjaških pogledov.

Predlog bi lahko vzeli kot resno pobudo, če bi na primer predlagali selitev Instituta Jožefa Stefana.

Tako je državni svet med drugim izglasoval veto na omejitve provizij nepremičninskih posrednikov, blokiral zakon, ki bi zmanjšal državno financiranje zasebnih (beri: cerkvenih) šol, in od državnega zbora izsilil ustanovitev preiskovalne komisije, s katero SDS zganja politični pogrom nad tožilci in sodniki, ki so si drznili preiskovati očitke o korupcijskih poslih Franca Kanglerja. Ta je seveda član državnega sveta, med svetniki pa najdemo še nekaj takih, ki jim niti v sanjah ne bi pripisali avreol – na primer s kazenskimi postopki obremenjenega nekdanjega koprskega župana Borisa Popoviča pa Igorja Velova, ki je bil zaradi prometnega prekrška razrešen s položaja direktorja agencije za varnost v prometu.

Če bi torej omenjeni mariborski meščani resnično želeli v mesto privabiti ustanovo, ki bi imela »velik vsebinski in simbolni pomen«, bi lahko zahtevali selitev kakšne druge institucije. Zahtevali bi na primer Institut Jožefa Stefana ali pisarno varuha človekovih pravic – ali pa železničarski muzej; vse bi bilo bolj logično. Pri čemer je treba poudariti, da je osovražena Ljubljana svojemu domnevnemu tekmecu ob Dravi doslej odstopila že nekaj pomembnih institucij – v Mariboru imajo sedež Slovenski podjetniški sklad, vladni agenciji za železniški promet in za energijo ter Inštitut informacijskih znanosti, eno osrednjih znanstvenih središč v državi. Leta 2003 je mesto dobilo medicinsko fakulteto, štiri leta zatem pa še svoj klinični center. V Mariboru deluje tudi univerza, pod pokroviteljstvom katere je združena kopica fakultet, ki jih obiskuje okoli 13.500 študentov, za katere skrbi približno 2000 zaposlenih.

O državnem svetu že dolgo poteka čisto resna razprava, ali ga sploh potrebujemo, saj gre za neuspelo institucijo slovenskega parlamentarizma, ki jo vedno znova namesto interesnih združenj dejansko obvladujejo politične stranke, zlasti SDS in SLS. Preprosto se je sfižila. Zakaj bi v Maribor selili takšno ustanovo? Ne bo to le negativno vplivalo na ugled mesta? Ker ravno to je najpogostejši očitek Mariboru iz drugih delov Slovenije: da je poln navideznih institucij, ki strežejo zgolj nečimrnosti. Kljub temu iz Maribora še vedno odhaja preveč ljudi, da bi mesto lahko bilo res močno. Če bi se zaradi tega ta trend ustavil, bi se seveda splačalo razmišljati o selitvi državnega sveta – tudi takšnega, kakršen je. A žal tega učinka ta selitev ne prinaša.