Spopad za državo

Na enem izmed barcelonskih trgov so v soboto zvečer protestniki vzklikali gesla v podporo zaprtim katalonskim politikom. Na drugi strani je stala skupina policistov, s čeladami, s ščiti, palicami in solzivcem. V nekem trenutku so se odločili, da bodo protestnike razgnali. Zagnali so se v množico in jo potisnili nazaj. Nekaj ljudi je padlo, med drugim tudi moški, oblečen v belo majico, z zastavo v rokah. Medtem ko je vstajal, je eden od policistov dvignil palico in ga brez obotavljanja udaril. Po nogah, po hrbtu, drugi policist ga je grobo potisnil, da se je opotekel naprej. Zraven je stala starejša ženska, drobna, z očali. Razburjeno je navrgla policistom, zakaj so nasilni, naj vendarle nehajo. A nič jih ni ustavilo. Enkrat, dvakrat so z vso silo udarili tudi njo, dokler je pred množico udarcev niso rešili drugi protestniki. »Grozljivo,« je ob posnetku, ki se je razširil po družbenih omrežjih, zapisal eden od uporabnikov, »ta ženska je pogumnejša od katerekoli barabe, ki jo tepe,« je dodal drugi.

Kaj pomeni vladati z nasiljem, te dni dobro vidimo v Kataloniji, Franciji, Hongkongu, Čilu, Alžiriji, v Libanonu, v Iraku, na Haitiju, Etiopiji, Ekvadorju, Boliviji, po vsem svetu, tudi v Londonu. Tam so – dogodek so mediji prezrli, kar pomeni, da je policijsko nasilje nekaj popolnoma običajnega – nič kaj nežni britanski policisti zaradi napovedi blokade letališča in drugih aktivnosti na začetku oktobra aretirali več kot 1700 pripadnikov okoljevarstvenega gibanja Extinction Rebellion in njihovih podpornikov, pa še kakšnega novinarja zraven. Napadli so vse: ženske, moške, starce, mlade, invalide. Ravnali so nediskriminatorno in grobo.

Nasilje pomeni odsotnost politike, odsotnost dialoga. Ali kakor o vsem tem pravi sociolog dr. Aleš Črnič: »Porast oblastnega nasilja razumem kot spremljevalni simptom razmaha avtoritarnih tipov vodenja. Širjenje avtoritarnih tendenc med ljudmi zaznavajo družboslovne raziskave v vseh delih zahodnega sveta že leta. V zadnjem času se to sistematično odraža tudi na volilnih rezultatih, ki so vse bolj naklonjeni odločnim patriarhalnim politikom starega kova, ki obljubljajo red in varnost. Dosego teh ciljev smo ljudje očitno vse bolj pripravljeni zaupati novodobnim trumpom, orbanom, erdoganom, bolsonarom, dutertejem ipd.« Ti simptomi ne obetajo nič dobrega, pa četudi se z nasiljem ne more rešiti nobeden od sodobnih družbenih in političnih problemov. »Žal tega očitno prepogosto ne razumejo niti na drugi strani barikad, nazadnje na primer tisti Katalonci, ki v temnih nočeh pustošijo po barcelonskih ulicah. Človeštvo vse prelahko pozablja nauke zgodovine, celo tako svetle lekcije, kot je Gandijevo nenasilno sesutje britanskega imperija.«

Kaj je pravzaprav nasilje države? Zatecimo se za hip k Hanni Arendt, filozofinji, ki se je ukvarjala z vprašanjem oblasti, totalitarizma, nacizma in prisile. »V političnem smislu ni dovolj reči, da sta oblast in nasilje eno in isto. Oblast in nasilje sta nasprotji; kjer eno absolutno vlada, je drugo odsotno,« je zapisala v svojem znamenitem delu O nasilju. Nasilje se torej vedno pojavi tam, kjer je oblast v nevarnosti, če se to nasilje prepusti lastnemu teku, to hkrati pomeni izgubo oblasti. »Nasilje lahko uniči oblast; popolnoma nesposobno pa je, da bi jo ustvarilo,« zapiše Hannah Arendt.

Nasilje se torej povečuje takrat, ko je oblast odstotna, ogrožena, zamajana, spodnesena.

»Vprašajmo se, zakaj se v Evropi vse bolj kaže grobo, neposredno fizično nasilje policije nad demonstranti? To je posledica, neposredni znak izgube legitimnosti konkretnih vlad – in njihovega presenečenja nad tem dejstvom,« položaj opisuje politologinja Vlasta Jalušič, soustanoviteljica Mirovnega inštituta. »Nasilje prek svojih sredstev vedno vrši neka vlada, ne pa država na sploh. V bistvu gre za spopad za državo. Komu bo obstoječa država služila? Je država institucionalizirani okvir potencialnega političnega vpliva in delovanja državljanov ali pa je država ’lastnina’ elit, ki ne postavljajo nobenih meja lastnim apetitom ali globalnemu kapitalu? Bo država prostor, kjer bodo sedanji in prihodni prebivalci lahko uresničevali pravice, ali ne?«

Za vsem tem se skriva vprašanje, kako razumemo suverenost. Ali lahko v imenu lastnih ciljev elite kar tako razglasijo izredno stanje, izvajajo nasilje navzven in navznoter, ali pa so suvereni državljani, ki skupaj dajejo legitimnost in podporo neki politični oblasti. »Ko več ne morejo vladati zgolj z avtoriteto, torej nenasilno, in hočejo še naprej ostati na oblasti, uporabijo silo. Policijsko nasilje moramo torej razumeti kot poskus ohranitve obstoječega stanja, ga celo zaostriti, tudi če izvajajo nasilje nad lastnim prebivalstvom.« Ko se ruši dogovor o demokraciji, prosperiteti, socialni državi, zaupanju do politike, ljudje spoznajo, da oblast ne deluje v njihovem interesu. »Nasilje nikoli ne pripelje do nove ureditve, ne more vzpostaviti politične oblasti, ampak vedno producira le novo nasilje. Sredstva nasilja, ki jih uporabljajo sodobne vlade, so neprimerno hujša, ostrejša kot nekoč. Ko policija pridobi vodne topove, električne palice, solzivec, gumijaste naboje, elektronski nadzor, drone, helikopterje – vsa ta sredstva tudi uporablja,« še opozarja Vlasta Jalušič.

Ves ta proces smo lahko zelo nazorno opazovali leta 2012, ko so Slovenijo pretresale »ljudske vstaje« zoper tedanjo oblast. Kako se je odzvala Janševa vlada? Najprej v Mariboru, nato še v Ljubljani je odgovorila z nasiljem. Najprej je bila nasilna policija, potem so postali nasilni protestniki in vse skupaj je pripeljalo do padca vlade, ki se je prva zatekla k solzivcu, udarcem in vodnemu topu. Izgubila je namreč podporo ljudi ter s tem tudi politično moč in prepričanje, da je uporaba nasilja s strani države v izjemnih okoliščinah opravičljiva in legitimna. In ko je ta oblast odšla, se je znova začel politični proces.

Golo nasilje nastopa tam, kjer je oblast izgubljena, vsako izgubljanje oblasti pa odpre vrata nasilju.

Odsotnost dialoga

Podobno se dogaja v Kataloniji. Danes, po nočeh policijske brutalnosti, tudi tisti, ki so nekoč v Barceloni nasprotovali katalonskim osamosvojitvenim težnjam, postajajo njihov zagovornik.

Bo zaradi vseh teh stvari Španija razpadla? Po vsej verjetnosti ne – bo pa kot država, na videz paradoksno, kljub uporabi sile šibkejša. Države namreč ne zrastejo same od sebe ali s silo, vedno nastanejo s političnim sodelovanjem in dogovarjanjem ljudi. »Spomnite se na iluzijo, ki so jo prodajale ZDA, da bodo najprej zrušile Sadama Huseina in potem bo nova država Irak nastala kot formula: vojska, policija plus volitve. Seveda se to ni zgodilo, ravno nasprotno,« pojasnjuje Vlasta Jalušič. »Kjer ni participacije ljudi, ki ustvarijo neko oblast (ali vsaj podpore), tam ni miru, kaj šele demokracije. Naj to trditev ponazorim z drugim primerom: morda pa prihodnost Afrike ni, kot se pogosto domneva, neka evropska forma države, morda so ravno državne tvorbe, ki so pogoste tam, prihodnost Evrope. O tem je pisal ugandski politolog Mahmood Mamdani, ki govori o decentraliziranih despotizmih kot novi obliki oblasti, v kateri postanejo državljani le še podaniki. V njih vlada ob hudih neenakostih upravlja z več ali manj sile, elite si mandate podaljšujejo s spreminjanjem ustav, izvršna in zakonodajna oblast sta zlepljeni, sodna pa ne učinkuje. To je v resnici država le še po imenu. Obrise takšnih procesov lahko danes prepoznavamo tudi na Madžarskem, na Poljskem, ne nazadnje tudi v Španiji in še kje.«

Še enkrat Španija ne bo kar razpadla, velja pa pravilo, da večja, ko je represija od zgoraj, bolj se odpor homogenizira. »Tako imenovani etnični nacionalizem nikoli ne vzbrsti sam od sebe, je reakcija na nerešene probleme. Več represije, večja homogenizacija in vedno pride nekdo, ki probleme reducira na en sam preprost vzrok. Temu smo bili nekoč priča tudi v Sloveniji. Demokratično gibanje znotraj Jugoslavije se je zaradi nasilja v veliki meri etnično homogeniziralo. Na koncu smo dobili nacionalne države, a bilo bi lahko tudi drugače,« še pravi Vlasta Jalušič.

Kdo so zlodeji?

Spomnimo se na Slovenijo, na vardo Andreja Šiška, na ograjo na njeni meji. Postavljena je bila zato, da nas varuje pred begunci. A kot vemo, svoje naloge ne opravlja. Paradoks je seveda v tem, da žica na meji in patrulje ob njej ne vplivajo le na migrante, ki želijo prek Slovenije v lepši svet. Neposredno vplivajo na vsakega izmed nas.

Tiho prikimavanje ograjam slabi mehanizme pravic posameznikov zoper zlorabo oblasti. S tega stališča so gumijasti naboji, ki ležijo na katalonskih ulicah, enaki žici, ki loči Slovenijo od Hrvaške. Vse se dogaja pod pretvezo, da je nekaj v interesu naroda. In če je to storjeno v imenu naroda ali njegove zaščite, potem se lahko v imenu višje ideje začnejo ignorirati različni postopki, ki ščitijo posameznika zoper samovoljno oblast. Volja naroda je vedno konstrukt, sovražnik naroda pa lahko v politiki hitro postane kdorkoli. Civilna družba agent tujih držav, medij pa »bilten Globoke države v lasti udbomafije«.

Kdor v tem primeru deluje proti oblasti, hitro postane sovražnik domovine.

»Ograja na naši meji je eklatanten primer nasilja,« o vsem tem pravi Aleš Bučar Ručman, sociolog s Fakultete za varnostne vede. »Ko nekoga uspešno pretvoriš v podobo grožnje, recimo begunca, lahko zoper njega uporabljaš vse, kar si zaželiš. Svojo pozicijo legitimiraš na ta način, da ga prdestaviš kot zlodeja, kot demona, ki trka na tvoja vrata. Propagandni stroj je v tem primeru na Zahodu, tudi v Sloveniji, zelo uspešen.« Vse skupaj se ne konča pri tem. »Vsakič, ko se neka skupina prikaže kot nevarna, postane uporaba sile proti njej legitimna. Še več, ljudje jo celo pričakujejo in zahtevajo. To nasilje potem v imenu predpostavke o večji varnosti podpiramo, hkrati pa smo na poziciji rahle privoščljivosti – saj ’oni’ si že zaslužijo. Vendar gre za zelo ozko gledanje – nikoli ne veš, kdo bo naslednji, morda tudi ti. Pandorina skrinjica dopuščanja nasilja, to je tudi konsenz v kritični strokovni javnosti, se je odprla s protiteroristično zakonodajo. Kajti v času teroristične nevarnosti je sumljiv vsak izmed nas, vsi smo potencialni sovražniki.«

Strukturno nasilje

Zgodba o vprašanju legitimnosti nasilja se tukaj ne konča. Ljudi ne prizadene zgolj fizično nasilje, nasilje moramo razumeti tudi skozi posledice, ki jih ta povzroča, psihične, čustvene, ekonomske in druge. Obstaja torej neposredno nasilje, tisto, pri katerem je prepoznan akter, policisti s palico, drugo, še pomembnejše je strukturno nasilje, tisto, kjer ni neposrednega akterja. Ali bolje – ta akter je oblast, sistem, elite, izvrševalci tega sistema so le njihovo orodje, pri čemer to ne pomeni, da so oproščeni kakršnekoli odgovornosti.

»Po mojem mnenju je najtežja oblika strukturnega nasilja, ki ga povzroči država, načrtno povzročanje revščine,« pravi kriminolog Dragan Petrovec. »Vedno ostaja nasilje, zoper katero se ne moreš pritožiti, policija med demonstracijami vedno mlati vse po vrsti, žična ograja prizadene vsakogar, ki se ji približa. ’Moder’ politik bo vedno poskrbel za to, da bo precejšnji del populacije živel v revščini, tiste, ki živijo v revščini, je najlažje navdušiti za boj proti komurkoli. Lahko so to Hrvati, ki nam kradejo ribe, ali begunci, ki nam vdirajo v državo …« Enako poudarja tudi Vlasta Jalušič: »Divide et impera. Ustvariš razdeljene in sprte kontejnerje prebivalstva, izgubi se občutek občečloveške solidarnosti.

V tem primeru je zelo lahko izvajati nasilje nad enim delom prebivalstva, drugi pa so tiho ali, kot smo videli večkrat v ekstremnih primerih, celo participirajo.« Nekemu daš nekaj, drugemu malo manj, prebivalce razdeliš, segmentiraš, na koncu pa ljudje branijo le svoje interese.

Nasilje se vedno pojavi tam, kjer je oblast v nevarnosti, če se to nasilje prepusti lastnemu teku, to hkrati pomeni tudi izgubo oblasti.

Tudi Aleš Bučar Ručman razmišlja podobno. »Povezavo strukturnega nasilja in države vidimo vsepovsod, zame je strukturno nasilje tudi to, da grem mimo vrtca in opazim, da ljudje zbirajo zamaške, zato da se kakšen bolan otrok pošlje na operacijo. Slovenija ni revna družba in teh štirih milijonov evrov nam ne bi bilo treba zbrati. Prav je, da se pomaga, ampak težave bi morala reševati država sistemsko in jih ne prepuščati miloščini.« Ručman poudarja, da je strukturno nasilje neposredno povezano z družbeno ureditvijo – z neoliberalnim kapitalizmom. »Država, politika namenoma preusmerja pozornost na marginalne težave, recimo na vprašanja beguncev, ker rešitev tistih, ki so mnogo večje, ni v interesu struktur, ki nosijo moč. Neoliberalni kapitalizem vseskozi krči človekove pravice, ki z reformo na reformo ljudem odvzema vedno več moči. Ti se ukvarjajo z begunci, spregledajo pa dejstvo, da se krčijo njihove pravice, na primer načrtovano ukinjanje dodatka za delovno aktivnost, ukinitev neprofitnih najemnin …« Ručman navaja čisto enostaven primer. Opozarja na zgodbo, ki se je v teh krajih začela pred dobrimi desetimi leti, zdaj pa je postala nekaj običajnega. »Spomnimo se na delavce migrante, spomnimo se na to, kako so se jim kršile delavske pravice, država pa je s svojo zahtevo po dvoletni neprekinjeni zaposlitvi pri istem delodajalcu in sočasni pasivnosti nadzorstvenih institucij pri tem delovala kot sostorilec. Ob tem kakšne velike solidarnosti v naši družbi ni bilo. Najprej so se kršile pravice njim, zdaj, ko to ni nič posebnega, pa se kršijo pravice domačim delavcem. Ko smo dopustili nasilje nad tujimi delavci, smo dopustili nasilje nad vsemi delavci.«

Fizično nasilje oblasti je vedno le vrh ledene gore širšega nasilja. Kot bi dejal Karl Marx, lahko kapitalistični režim preži le na račun strukturnega nasilja, ki ga še opazimo ne in se zdi samoumeven. Na to je opozoril tudi filozof Mladen Dolar, ki je v času protestov, ki so odnesli drugo vlado Janeza Janše, v intervjuju za Mladino dejal, da nihče ne kritizira nasilja bolj kot ravno Marx. »Na vsaki strani ponavlja: kapitalizem je nastal skozi nasilje in se vsak dan vzdržuje skozi strukturno nasilje, ki ga sploh ne dojemamo kot nasilje. Na drugi strani pa energično obsodimo nasilje, ker je kdo vrgel granitno kocko.«

Bodimo zato iskreni. Kaj je ena granitna kocka v primerjavi s policijskim kordonom? Kaj je poskus zapore letališča v primerjavi s 100 leti zapora, ki so ga dobili katalonski politični voditelji? Kaj je vztrajanje pri dodatku za delovno aktivnost v primerjavi z davčnimi odpustki, ki jih je vladna koalicija namenila bogatim? Če se torej pogovarjamo o nasilju, se moramo vedno pogovarjati o nasilju vladajočih, o nasilju oblasti. In vzrokih zanj.

»Trenutni sistem je s svojo neskončno vojno proti večini ljudi, proti drugim živalskim vrstam in naravi nasilnejši od vsake revolucije,« je v aprilskem pogovoru za Guardian dejal Srećko Horvat. Ne razumite ga narobe, ne podpira nobenega nasilja. »Toda revolucija ni večerja ali pisanje eseja. Čeprav se pogosto začne na takšen način,« hudomušno dodaja hrvaški filozof.

Vedno ostaja nasilje, zoper katero se ne moreš pritožiti, policija med demonstracijami vedno mlati vse po vrsti, žična ograja prizadene vsakogar, ki se ji približa.

Ni edini. O vsem tem je že leta 1984 pela slovenska punk skupina Niet. Besedilo njihove pesmi Ritem človeštva gre takole: »Vsaka oblast pomeni policijo. Vsaka policija orožje v surovih rokah. Vsako orožje prinaša trpljenje. In vsako trpljenje se sprevrže v upor. In vsak upor tiho preraste v revolucijo, revolucija prinaša novo oblast …«

Nobena oblast pač ne more neskončno dolgo temeljiti na nasilju.