Vrnitev obsojenca

Kdor dopušča pojav domoljubnih milic, je odgovoren za vse, kar ga lahko te storijo

Desetega oktobra, ni še mesec dni tega, je mariborsko višje sodišče potrdilo obsodilno sodbo zoper Andreja Šiška. Samooklicani general, domoljubni bojevnik in poveljnik militaristične skupine, ki ji bahavo pravi varda, je bil pravnomočno spoznan za krivega ščuvanja k nasilni spremembi ustave. Sodniki so presodili, da je Šiško pozival k oboroženemu uporu, k strmoglavljenju najvišjih državnih organov, grozil je nekdanjemu predsedniku vlade Miru Cerarju in si nezakonito ustanovil bajeslovno deželo štajerskega naroda. A kljub težkim dejanjem Šiško ni bil resno kaznovan, dobil je osem mesecev zapora, ki pa ga je v večini že preživel kot pripornik. Sodišče in tožilstvo sta se strinjala s kaznijo opominjevalne narave.

Kazenski proces je Šiško dobro izkoristil. Ko so ga izpustili iz pripora, je nadaljeval svoje početje. Organiziral je tabore, kjer so se njegovi podporniki preizkušali v vojaškem urjenju, plazili so se po gozdu, streljali z »airsoft« puškami in pištolami, seznanjali so se s splošno vojaško taktiko in načini civilnega posredovanja v izrednih razmerah, tudi z ravnanjem z večnamensko intervencijsko palico – »tonfo«. Postavljali so se v vrste, pozdravljali zastavo, jedli golaž. Pred dnevi se je varda v »Operaciji južna zapora« odpravila na mejo, na teren, v več skupinah so pregledali, kaj se dogaja na ozemlju med Muro in Savo. V uniforme oblečeni posamezniki so se zapodili k žici in z daljnogledi v rokah opazovali gozdove. Niso bili preveč učinkoviti, migrantov niso našli, odkrili pa naj bi zapuščene tabore. Ena izmed pripadnic stražarjev meje Anica Bider je kasneje razlagala, da so se srečali s policijo in da se z njimi dobro razumejo.

»Obhode bomo še delali, zato se nam pridružite. Lepo je, da smo enako oblečeni.«

Šiško je po obsodbi previdnejši, pazi na besede, ne poziva k nasilju. A naj vas ne zavede, ne gre za popoldanske rekreativce – njegovi privrženci so varuhi meje, ki mislijo, da vzdržujejo zakon, kjer naj ne bi bilo nobenega zakona.

Seveda so nasilni. Paravojaške skupine, četudi brez orožja, v uniforme odeti posamezniki, zaviti v bajeslovne zastave, ki se preganjajo po gozdovih in sodelujejo s policisti, so oblika nasilja, ne le simboličnega, ampak konkretnega nasilja. Kaj bi naredili ti uniformiranci, če bi srečali migrante? Bi se z njimi pogovarjali, jim dali topel napitek, bi jim pomagali ali pa bi jih pridržali in poklicali policijo? Šiškovi privrženci načenjajo monopol države nad nasiljem. Ta si ga je pridobila s procesom legitimacije, s pomočjo zakonov in političnega dogovora, Šiško in njegovi to počno na lastno roko.

Šiško ni prvi, tudi ni najodgovornejši. Če je kdo zares nasilen, je nasilna država, Slovenija. Ona je tista, ki je Slovenijo obdala z žico. Ona je tista, ki je na mejo poslala policijo in vojsko, z droni, puškami in oklepniki. Ona je vojski in policiji povečala pooblastila, ona po hitrem postopku s kršitvami mednarodnega prava na Hrvaško vrača prosilce za azil. Šiškova zgodba je epizodna. Slovenski politiki so tisti, ki vseskozi govorijo o varnosti zgolj za to, da bi v družbo vnesli občutek strahu. Ko pa je v družbi razširjen strah pred drugimi in drugačnim, dobi oblast proste roke, da lahko vlada, kakor si zaželi. Tudi z nasiljem.