Težave v raju

Val protestov ni ušel niti slovenskemu filozofu Slavoju Žižku. O tej temi je 28. oktobra pisal za ruski RT in v naslovu zapisal, da so ti protesti zgolj odslikava težav, ki jih imamo v našem »raju«.

Žižek razmišljanje začne s Hongkongom, mestno državo, ki jo nadzoruje Kitajska. Zgodba o njej je znana, že nekaj mesecev tam potekajo protesti. Začelo se je z nasprotovanjem zakonu, ki naj bi omogočal izročitev osumljencev Kitajski, zdaj pa so zahteve razširili na demokratizacijo. Žižek na začetku članka omenja interpretacijo, ki jo širi uradna Kitajska. Nekdanji kitajski diplomat Wang Zhen tako piše o »katastrofalnem vplivu kaotičnega Hongkonga, ki je začel okuževati zahodni svet«, uvodnik Global Times pa protestnike iz Hongkonga obtožuje, da izvažajo revolucijo v svet, nemiri pa pomenijo politično nevarnost, ki bo grožnja Zahodu. Katalonija naj bi bila torej le začetek.

»Čeprav se zdi predstava, da je demonstracije v Barceloni in Čilu navdihnil Hongkong, za lase privlečena, bi se prenaglili, če bi trdili, da teh izbruhov – Hongkong, Katalonija, Čile, Ekvador, Libanon, da rumenih jopičev niti ne omenjamo – ni mogoče povezati s skupnim imenovalcem. V vseh primerih je protest proti konkretnemu zakonu oziroma ukrepu,« zapiše Slavoj Žižek. In ima prav: v Franciji je bila to višja cena bencina, v Čilu podražitev javnega prevoza, v Kataloniji obsodba političnih voditeljev. Vse to je »podžgalo splošno nezadovoljstvo, ki je obstajalo že prej, prežalo in čakalo na primerno netivo, da je lahko eksplodiralo. Zato so se protesti nadaljevali, čeprav so zakon oziroma ukrep, ki je bil kriv zanje, preklicali.«

Interpretacija Kitajske, ki opozarja Zahod, da je vrag vzel šalo, je pričakovana. »Komunistična Kitajska diskretno računa na solidarnost tistih na oblasti po vsem svetu v boju proti upornikom, in sicer tako, da zahodne voditelje opozarja, naj ne podcenjujejo nezadovoljstva v svojih državah. Domneva, da imajo pod ideološkimi in geopolitičnimi napetostmi vsi isti temeljni interes za obstanek na oblasti,« nadaljuje Žižek. Hkrati pa opozarja na še eno posebnost. Protesti ne potekajo le v revnih državah, le med tistimi, ki nimajo ničesar. Niso povezani le z gospodarskimi vprašanji, ampak tudi s temeljnim vprašanjem, kako naj deluje naša družba. Recimo z vprašanji splošnih svoboščin ali pa dostojanstva.

Ko torej razmišljamo o tem protestniškem vrenju, bi morali vanj vključiti, tako pravi Žižek, »novo eksplozijo ekoloških gibanj in feministični boj«, pravi boj tisočerih žensk, ne pa »prečiščene ameriške različice »#jaztudi«.

Eno od takšnih je mehiško gibanje Ruda Colectiva Feminista. Tam se ženske borijo za običajne stvari. Žižek tako citira članico gibanja Alejandro Santillana Ortiz, ki opisuje, kako je lahko brutalna že sama vožnja z železnico. »Kako je lahko oseba mirna v sebi ob zavedanju, da je na metroju v Ciudadu de Mexico sestavni del prevažanja po mestu tudi ugrabitev nekaj tisoč žensk v nekaj mesecih in da se je vse to dogajalo v javnosti in ob belem dnevu? Če pa te že ne ugrabijo, obstaja velika verjetnost, da te bo kdo napadel ali bil kako drugače nasilen do tebe.« Žižek še dodaja, da je Mehika očiten primer skrivne solidarnosti med moško brutalnostjo in državnim aparatom. Vsi ti protesti torej, tako Žižek, »odražajo vse večje nezadovoljstvo, ki ga ni mogoče preusmeriti v uveljavljene načine političnega zastopanja«.

Kaj to pomeni? Lahko vsa ta gibanja glorificiramo? Niti ne. Žižek ugotavlja, da nas »čaka zahtevna leninistična naloga, kako vse večje nezadovoljstvo v vseh njegovih oblikah, z ekološkimi in feminističnimi elementi vred, organizirati v obsežno, usklajeno gibanje. Če nam to ne bo uspelo, nas čaka družba v nenehnem izrednem stanju in z neprestanimi državljanskimi nemiri.«