Zadnja utrdba ali znanilec novega apartheida?

Ni naključje, da je Grant Farred, ugledni profesor filozofije iz ZDA, ki se je rodil v Republiki Južni Afriki, pred nekaj leti v pogovoru za Mladino svojo (nekdanjo) domovino po koncu apartheida označil za »velikansko polomijo«. V tej državi so na začetku devetdesetih let sicer formalno opustili doktrino rasnega razlikovanja, vendar po Farredovem mnenju nove »temnopolte malomeščanske politične elite« niso storile ničesar, da bi preprečile občutno povečevanje socialnih razlik. Temnopolte elite, kot že poprej belske, so zlahka vzpostavile povezave z multinacionalnim kapitalom, se v bogatih soseskah obdale z zidovi, sočasno pa so se v državi razmahnili revščina, korupcija, brezposelnost in kriminal, kar je, skupaj s povečevanjem socialnih razlik, vedno gnojilo za razrast rasnih napetosti.

V mestecu Orania danes živi 1600 ljudi. Na podlagi zakona o pravici do samoodločbe so si pridobili dokajšnjo stopnjo avtonomije, tiskajo celo svoj denar. Mestece se »ponaša« z nazivom »mesto za belce«; formalno vstop temnopoltim v Oranio sicer ni prepovedan, vendar tam ne morejo živeti in delati. Je kraj, kjer lahko živijo le Afrikanerji, potomci nizozemskih, francoskih in nemških naseljencev.

Orania je seveda nenavaden, bizaren kraj. V to belsko enklavo se zatekajo številni, ki ne zmorejo preboleti padca apartheida, tisti, ki se zaradi njega počutijo identitetno povsem razsrediščeni in si želijo ohraniti »afrikanersko kulturo«, pa tudi belci, ki se hočejo umakniti pred kriminalom v drugih mestih. Varnost naj bi bila ključni razlog, da se je prebivalstvo Oranie v zadnjih sedmih letih podvojilo. V mestecu delujeta dve šoli, podružnica ene izmed protestantskih verskih skupnosti, ključna gospodarska panoga je kmetijstvo, glavni izvozni pridelek pa ameriški orehi. Maskota mesteca, de Kleine Reus (Mali velikan), fant, ki si viha rokav, izpričuje željo meščanov po samozadostnosti in samooskrbi.

Povedno je, da niti ene opeke v mestecu ni položil temnopolti delavec; vsa dela, tudi tista najslabše plačana, ki jih drugod opravljajo nekvalificirani delavci, najpogosteje temnopolti, opravijo belci. Zanimivo je še, da je Orania v lasti podjetja. Kdor želi živeti v mestu, mora kupiti delnice podjetja Vluytjeskraal Aandeleblok, v njem pa deležniki o vsaki vlogi odločajo na podlagi prosilčeve zvestobe afrikanerski kulturi in konservativnemu krščanstvu, obvezati se mora tudi, da bo zaposloval le Afrikanerje.

Čeprav prebivalci Oranie vztrajajo, da je njihovo mestece »kulturni in ne rasni projekt«, v resnici izvira iz samega osrčja apartheidske miselnosti. Temnopolti Oranio seveda doživljajo kot žalitev vsega, za kar so si prizadevali njihovi predniki, krivdo za njen obstoj pripisujejo sodiščem in zlasti vladajoči stranki, Afriškemu nacionalnemu kongresu (ANC), saj očitno v njej, navkljub vsem poprejšnjim zavezam in delovanju zdaj ni dovolj politične volje, da bi nasprotovala vzpostavljanju sistema apartheida v demokratični državi.