Naj cveti sto gledališč

Spoštovani novinar Marjan Horvat!

Povsem se strinjam z vami, da je treba dati prostor čim bolj različnim oblikam gledališča, vendar zatiranje določenih gledaliških praks in izrivanje njihovega občinstva vidim na drugi strani kot vi. Kot avtor besedila za predstavo Baal sem se namreč počutil zelo neprijetno, ko sem od članov ansambla večkrat slišal, kako je umetniški vodja SMG z mojim tekstom nezadovoljen in da se mu zdi mizoginističen. Vesel bi bil, če bi to povedal meni, a se mu to očitno ni zdelo vredno. Da je globoko nezadovoljen s predstavo Baal, ki je imela uspeh pri publiki in bila povabljena na zagrebške Gavelline večere, sem se lahko osebno prepričal šele, ko sem na spletni strani Radia Študent poslušal, kako jo je 12. septembra letos kritiziral in se posmehoval njenim avtorjem. Kot vem, je prav prezirljiv odnos umetniškega vodje SMG do pluralnosti različnih gledaliških praks znotraj tega teatra pripeljal do izjav Vita Tauferja in Darija Varge v Delu, na kar se mi zdi pomembno opozoriti, ker vi pišete, da opozarjajo „poznavalci, da je v ozadju napada na vodstvo SMG nekakšna kulturno-novinarska sprega.“ Ker ste v članku kot argument v obrambo sedanjega vodstva SMG ponovno citirali zloglasno oceno že pokojne komisije Ministrstva za kulturo, bi želel povedati, da sam nimam težav s političnim gledališčem, vendar mislim, da se moramo pri govorjenju o njem zmeraj vprašati o političnem učinku takih predstav, ne pa se potem, ko se izkaže, da nekatere gledališke provokacije najbolj koristijo skrajni desnici, sklicevati na umetnost in trende v sodobnem gledališču. Pri tem seveda nikakor ne mislim na predstavo 6 in dobro vem, da ima SMG veliko izvrstnih predstav ter družbeno zelo koristno obgledališko debatno dejavnost. A bi bilo prav, če bi se znali pogovarjati tudi o težavah, na katere opozarja članek v Delu, in na očitke Tauferja in Varge odgovoriti s protiargumenti.