Preobrat ali predstava za javnost?

V soboto bo v Velenju kongres Socialnih demokratov, ki naj bi v stranki povzročil prenovo. Najprej programsko, tej pa bo, tako pričakujejo, sledila vrnitev med politične prvokategornike. SD je bila nekoč največja vladna stranka, na volitvah leta 2008 jo je podprlo 30,5 odstotka volivcev. Po letih kriznega »špar programa« Pahorjeve vlade je začela izgubljati volivce. Na zadnjih volitvah leta 2018 je dosegla trikrat slabši izid kot izjemnega leta 2008. Izbira Velenja je pomenljiva. Čeprav stranka na državnozborskih volitvah v tem mestu ne dosega prvih mest, je Velenje občina, kjer SD vlada vse od porajanja demokracije. Najprej je bil dolga leta župan Srečko Meh, zdaj občino vodi nekdanji poslanec SD Boštjan Kontič. S tega stališča je Velenje »rdeča trdnjava«, iz mesta pa prihaja tudi Andreja Katič, ministrica za pravosodje.

V tej rdeči trdnjavi naj bi se torej zgodil, kot trdijo v strankinih programskih dokumentih, paradigmatski preobrat. Stranka po novem ne bo več le rdeča, ampak tudi zelena. Velik del njenega novega programa je posvečen »zeleni prihodnosti«. SD pri obratu v zeleno ni osamljena. O zeleni prihodnosti govori tudi liberalna predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, socialdemokrat Frans Timmermans pa je v Bruslju odgovoren ravno za zeleno Evropo.

Obrat iz rdeče v zeleno ni presenetljiv. Ali kot je zapisano v programskih dokumentih stranke: »Podnebne spremembe, globalno segrevanje, otoki odpadkov sredi oceanov, suše, poplave in lakote, ki v beg silijo desetine milijonov ljudi, so katastrofični simptomi slabega upravljanja držav v kapitalistični družbi, ki dopušča revščino, neenakost, podrejenost ljudi in okolja kapitalu, interesom in brezbrižnemu hedonizmu peščice ljudi, ki v družbeni solidarnosti in enakih možnostih za vse vidijo predvsem omejitve lastnega neskončnega bogatenja. Na račun okolja in ljudi. To zgodovinsko krivico je treba končati. Ni Planeta B.«

Stari grehi

Vse zapisano drži. Ravno zato je izbira Velenja pomenljiva. SD je izmed vseh parlamentarnih strank sedela v največ vladah. Je hkrati stranka, ki je kljub opozorilom o okolijski in finančni neustreznosti predimenzioniranega šestega bloka šoštanjske termoelektrarne odločno podpirala končanje tega projekta. Brez SD, brez Boruta Pahorja bi bil danes šesti blok drugačen ali pa ga sploh ne bi bilo.

Svojo napako glede tega previdno priznava tudi v programskih dokumentih. Tam je zapisano, da je »treba šesti blok Termoelektrarne Šoštanj zapreti pred iztekom njegove življenjske dobe,« a ne takoj, na hitro, ampak naj bi se to zgodilo šele pod pogojem, da v Sloveniji »pravočasno razvijemo zadostne kapacitete brezogljičnih in nizkoogljičnih virov, ki bodo omogočili predčasno zaprtje«. Vsaka resna okoljska politika bi morala določiti natančen datum, do kdaj bo najkasneje zaprt šesti blok šoštanjske elektrarne. Načelne zaveze niso dovolj.

V SD so očitno ugotovili, da je temeljno vprašanje prihodnosti vprašanje okolja. To je dobro.

Kaj pa pravijo o korupciji? Socialni demokrati opozarjajo, »da je projekt TEŠ 6 začel nastajati v času prve Janševe vlade«, ko je dobil vsa potrebna dovoljenja, in dodajajo, da so, ko so vodili vlado, »ob energetskih izzivih reševali tudi delovna mesta«. Nato še zapišejo, da »nikoli niso podpirali korupcije in kriminala«. Vse to je res, a, ponovimo, niti stranka niti vlada, ki jo je ta stranka vodila, nista storili dovolj, da bi se med gradnjo in njenim nadaljevanjem omejila korupcijska tveganja. SD je objektivno odgovorna za vse, kar je narobe s šestim blokom. Ni pa edina. »Ta izkušnja je za nas in za celotno družbo dragocena, saj dokazuje, da je potreben pri izvajanju velikih investicij drugačen pristop – od začetnih odločitev do izvajanja naročil in gradenj,« je še zapisano v programskih dokumentih.

Premalo

Vrnimo se k napovedanim okolijskim spremembam. Kakšni so načrti stranke? SD izhaja iz ugotovitve, da je »zelena razvojna politika sodobna interpretacija socialdemokratskega boja«. Boj zoper izkoriščanje ni povezan le z delavci, pač pa tudi z bojem zoper okolijsko sporne industrijske prakse. Za primer vzemimo energetsko intenzivno industrijo. Stranka se zavzema za uvajanje varčnejših tehnologij, »poskrbeti je treba za manjšo porabo energije s tehnološko modernizacijo in poslovnim prestrukturiranjem«. Velike spremembe naj bi se zgodile tudi pri razogljičenju energetskega sektorja, kar ne vključuje le podpore gradnji novih hidroelektrarn, pač pa tudi podporo jedrski tehnologiji, novemu jedrskemu bloku v Krškem. Socialni demokrati bi o tem vprašanju razpisali referendum.

Zelene spremembe naj bi se zgodile tudi drugje. Recimo pri mobilnosti. Stranka se bo zavzemala za »hitro železnico vsaj na osnovnem železniškem križu« in ustvarjanje primestnih železniških postaj, skupaj z uveljavitvijo brezplačnega javnega prometa. A pri SD nimajo samo velikih načrtov, temveč, kot pravijo sami, predvidevajo tudi »mnoštvo malih korakov«. Spodbujali naj bi ozelenjevanje javnih površin z javnimi sadovnjaki in čebelnjaki, pogozdovali bi urbana središča, bistveno omejili individualna kurišča, prepovedali plastificirane izdelke za enkratno uporabo … Velike besede torej, vendar v programu ni resnih izračunov in zavez. To je tudi logično – programske smernice neke stranke so vedno le okvirno začrtane poti razvoja družbe.

V Sloveniji je veliko takšnih, ki obljubam o zeleni prihodnosti ne verjamejo. Eden izmed njih je Uroš Macerl iz Eko kroga, zelo kritičen je do SD. »Povsod so zraven, ko gre za sežigalnice,« pravi. »Bili so zraven pri La Farageu, zdaj so zraven, ko govorijo o sežigu v šoštanjski elektrarni, najdeš jih na Ptuju. Tudi pri tem, da so okolijska dovoljenja postala trajnejša, ima prste vmes SD. Po svoje mi gre na bruhanje, po mojih izkušnjah je SD tako barvno slepa, da sploh ne ve, kakšna barva je zelena.«

Lani je bila na listi SD za županjo Kanala ob Soči izvoljena Tina Gerbec. V tej občini je cementarna Salonit Anhovo, okolijski aktivisti pa že desetletja opozarjajo, da je okolica tovarne zaradi izpustov preveč obremenjena, strupena, nevarna. Pri novi županji nimajo podpore. Eden izmed njih pravi, da je nova županja slabša od prejšnjega župana, verjela naj bi meritvam tovarne in ne želi poslušati ljudi, ki opozarjajo na strupe, valeče se iz dimnikov. »Strašno je, borimo se bolni ljudje, vse je prepleteno, tudi na občini ne dobimo nobene podpore.«

Izidor Ostan Ožbolt je okolijski aktivist, član gibanja Mladi za podnebno pravičnost. Načeloma je vesel zelene prenove Socialnih demokratov, a je skeptičen, saj je po njegovem mnenju SD storila premalo. »Pri vprašanju zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov so si recimo zastavili, da bo Slovenija do leta 2030 te izpuste zmanjšala za 40 odstotkov. To je več, kot je predvideno do zdaj, a hkrati manj, kot bi bilo treba. Ta odstotek bi moral biti višji, vsaj 50.« Hkrati naj bi bil program osredotočen samo na Slovenijo, v resnici v njem ni ničesar res prelomnega, ni omenjen niti zeleni sklad Združenih narodov, ki naj bi nerazvitemu svetu pomagal zaradi okolijskih sprememb. »Program ima veliko lukenj. Na začetku govorijo, da je podnebna kriza okolijska kriza, potem se omejijo. Na ravni ukrepov govorijo le o podnebju, manj o zmanjševanju naravne pestrosti. Nekritično gledajo na hidroelektrarne na Savi in ne povejo, kaj bi te lahko povzročile okolju. Ne govorijo o zakonu o ohranjanju narave, ki ga rahljajo interesi kapitala, ne govorijo o vzpostavljanju naravnih rezervatov, zaščitnih območij.«

Strankina razmišljanja ostajajo predvsem na ravni podnebne krize, ne naredijo koraka naprej. »Večina znanstvenikov pravi, da je narava naša največja zaveznica pri spopadu s podnebno krizo, oni pa imajo do nje še vedno instrumentalni odnos. V programu vrednost narave kot take ni pripoznana niti z besedo.« Program ozelenelih Socialnih demokratov torej ni tako prelomen, kot bi lahko bil. »Poudarjajo recimo pomen energetskih zadrug, energetsko revščino, kar je dobro, okolijske zadeve poskušajo obarvati socialno, a hkrati ne storijo koraka naprej, ne lotijo se korenitejših sprememb družbe. Ni kritike gospodarske rasti, ne priznajo, da je okolijska kriza tudi kriza kapitalistične ureditve,« še dodaja Izidor Ostan Ožbolt.

Ni kritike gospodarske rasti, ne priznajo, da je okoljska kriza tudi kriza kapitalistične ureditve.

Cinični bi bili, če bi všečne rešitve o zelenih parkiriščih in energetsko samooskrbnih novih gradnjah označili zgolj za politični oportunizem, za ugajanje volivcem, za modno muho. V SD so očitno ugotovili, da je temeljno vprašanje prihodnosti vprašanje okolja. To je dobro. Ker so enako že lani ugotovili tudi pri Levici, morda programsko zbližanje napoveduje trdnejše koalicijsko povezovanje.

A ta korak je premajhen. V SD ne govorijo o pomenu znižanja gospodarske rasti, o tem, da so zamisli o zeleni rasti iluzija, prevara, rasti porabe energije pač ne moreš le zniževati ali optimizirati, razmišljati bi morali o odrasti, o načrtnem krčenju gospodarske dejavnosti. »Bodimo znanstveno realistični, zahtevajmo politično nemogoče,« je o teh vprašanjih dejal britanski okoljski novinar George Monbiot.

Na past neambicioznosti v posebni številki Mladine, naslovljeni Podnebna kriza, opozarja tudi okoljski ekonomist Jonas Sonnenschein. »Zakaj si ne bi za skupni cilj raje postavili ohranjanja neke stopnje blaginje za našo generacijo in tudi za prihodnje rodove in preprečevanje tveganja, da bi podnebne razmere ušle izpod nadzora, namesto da poudarjamo čim večjo gospodarsko učinkovitost? Prav gotovo si to lahko privoščimo. Čas je, da podnebno krizo poimenujemo s pravim imenom: gre za eksistenčno grožnjo, ne za vprašanje ekonomske optimizacije.«

Socialdemokratski načrt trajnostne, socialne in razvojne preobrazbe slovenske družbe ni ravno vizionarski, je pa korak v pravo smer. Drugi bi lahko bil zakon o zaprtju velenjskega rudnika in šoštanjske termoelektrarne.