Bankirjeva dvoličnost

Hauc, ki je nekdaj drugo največjo državno banko vodil od leta 2012 do 2015, se je v pričanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo vztrajno izmikal vsakršni odgovornosti za to, da so v DUTB pristala tudi nekatera dobro zavarovana posojila, nekatere slabe terjatve pa niso bile prenesene. Kakor zdaj sumijo poslanci in poslanke, naj bi to špekulantom omogočilo, da so s sumljivim denarjem slabe banke za manjše vsote prišli do deležev v solidnih podjetjih. Hkrati pa so menda vodstva državnih bank leta 2013 pred prenosom na DUTB zadržala tudi nekaj toksičnih posojil, podeljenih po političnih in prijateljskih povezavah. In poskrbela, da so posojilne mape s podrobnostmi ostale nedostopne širšemu krogu.

Hauc se je na zaslišanju izvijal kot jegulja in skušal odgovornost s sebe in svoje uprave v celoti prenesti na evropsko komisijo in Banko Slovenije. »Nismo imeli vpliva, kdo nam hodi po hiši, kregali smo se z ocenjevalci, prihajalo je do velikih odstopanj, prenosne vrednosti je določala evropska komisija, mi smo lahko samo gledali, kaj se dogaja,« je trdil. In dejal, da so »nižji uradniki« evropske komisije banki po elektronski pošti pošiljali navodila, »kaj moramo delati«. Zgodba je premišljena in všečna, žal pa v pomembnem delu prikrojena.

Kot je že pred leti razkrila Mladina, drži, da so »nižji uradniki« evropske komisije Banki Slovenije in ministrstvu za finance narekovali pogoje ocenjevanja zavarovanj slabih posojil in prenosov teh na DUTB. Toda temelje so že pred tem postavile posamezne banke, ki so z razvrščanjem posojil v bonitetne razrede določile, katera posojila so sploh veljala za slaba, katera pa ne. Pri tem so pri NKBM ves čas varovali poslovno skupino, ki bi jo glede na način delovanja še najlažje imeli za nekakšen bankomat desne politične opcije. Gre za širši javnosti slabše znano, zato pa toliko spornejšo skupino Keter.

Ta je z NKBM začela sodelovati že v času, ko je banko vodil sporni Matjaž Kovačič, ki se je s predsednikom SDS Janezom Janšo po elektronski pošti dogovarjal o posameznih poslih. Prav Keter je za posamezne proizvajalce postavil mrežo bioplinarn, v katere je nato NKBM zmetala več kot 20 milijonov evrov posojil, ki jih večinoma od kmetov ni nikoli dobila povrnjenih. Kljub temu je banka skupini odobrila še enkrat toliko posojila, financiranje pa je teklo tudi, ko je upravo vodil Aleš Hauc. Čeprav Keter posojila ni redno odplačeval, je NKBM pod Haucem vztrajno odlašala z izvršbami – dokler zastavljeno premoženje ni za vselej poniknilo v nepregledni mreži posebej za to ustanovljenih podjetij v Sloveniji in tujini. Še večje presenečenje je bilo, da banka Ketra ni uvrstila na sezname spornih strank, ki bi morali – skupaj s posojilnimi mapami s podrobnostmi opisanih poslov – pristati v DUTB.

Kot je poročal Večer, so imeli menedžerji skupine dobre, prijateljske povezave z mariborskimi bančniki, ki so jim odobravali posojila. Povezani so bili tudi s politiko. V času spornih dogodkov je bil pravni zastopnik Ketra odvetnik Franci Matoz – ta je kljub hudemu navzkrižju interesov hkrati zastopal tudi banko NKBM. Javnosti pa je bolj znan kot (nekdanji) zastopnik predsednika stranke SDS Janeza Janše, ki je po nasvetu svojega mariborskega svetovalca Boruta Petka tudi postavil Aleša Hauca na čelo tedaj druge največje državne banke.

Skrajno dvolično je, da Hauc zdaj v parlamentu s prstom kaže na anonimne evrokrate. Dejstvo je, da so bili seznami spornih strank, ki so bili podlaga za prenose na slabo banko, pomanjkljivi. Septembra 2012, več kot leto, preden so tuji ocenjevalci premoženja hodili po Sloveniji, je komercialna televizija objavila te sezname, ki so jih posamezne državne banke pripravile za Banko Slovenije. Kot se je pokazalo že čez čas, je v NKBM Haučeva uprava poleg skupine Keter z njih izpustila še več zelo zadolženih podjetij – med njimi cerkvena holdinga Zvon Ena in Dve pa Športni center Pohorje in skrivnostnega gradbinca Mabra s koreninami v davčnih oazah.

Aleš Hauc na čelu druge največje državne banke nikakor ni bil nedolžna žrtev, temveč je deloval po skrajno nenavadni poslovni logiki – ali pa po navodilih nekoga.