Nevarne podobe »nemštva«

Mestni svet Dresdna je zaradi razraščanja skrajne desnice v tem mestu razglasil »izredne razmere« (Nazinotstand). Predlagatelj resolucije Max Aschenbach, član »satirične« stranke Die Partei, je pojasnil, da so z njo člani sveta skušali opozoriti na »resnost problema«, saj se »protidemokratična, protipluralistična, ljudomrzna in skrajno desničarska vedenja in dejanja z nasiljem vred v Dresdnu pojavljajo vse pogosteje«.

Za sklep je glasovalo 39 svetnikov Zelenih, Levice in Socialnih demokratov. Med 29 svetniki, ki resolucije niso podprli, so bili tudi člani vladajoče Krščanskodemokratske unije Angele Merkel. Ti so jo označili za »namerno provokacijo«, seveda pa je niso podprli niti člani skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD), ki je septembra na splošnih volitvah v deželi Saški dobila 27 odstotkov glasov.

Ni naključje, da je Dresden »rojstni kraj« protimuslimanskega gibanja Pegida. V tem mestu so že v devetdesetih letih nastala gnezda skrajne desnice, ki so se »napajala« iz spomina na »bombni holokavst«, kakor njihovi pripadniki imenujejo bombardiranje mesta leta 1945. Tudi na Saškem, kot v vseh deželah nekdanje Vzhodne Nemčije, je bila močna neonacistična Nacionalnodemokratska stranka Nemčije (NPD). Čeprav so odmevi te miselnosti še navzoči v zdajšnjem skrajno desnem vrenju, pa – kot je razvidno iz nastopov glavnih protagonistov – tretji rajh očitno ni (več) edina referenčna točka skrajno desnega gibanja, temveč je to postalo tudi prisvajanje spomina na leto 1989.

Govorci na zborovanju ob 5. obletnici ustanovitve Pegide 20. oktobra v Dresdnu so zmerjali elite, priseljence in vse politike, ki jih zagovarjajo, in s selektivnim navajanjem del velikih mislecev, od Martina Lutra do Karla Marxa, utemeljevali svoj boj proti domnevni islamizaciji Evrope. Obenem je bilo zaznati, da se s poudarjanjem »mirne revolucije« leta 1989, torej ob padcu Berlinskega zidu in združitvi Nemčij, z uporabo gesla iz tistega časa »Mi smo ljudstvo« in z gesli, da je »treba revolucijo končati«, skušajo postaviti ob bok takratnim revolucionarjem, ki so se borili za svobodo in mir.

Skrajna desnica v vzhodni Nemčiji ima veliko obrazov. Tudi iz fotografij udeležencev zborovanja ob obletnici ustanovitve Pegide je razvidno, da njeni podporniki niso le »tipični« neonacisti v podobi tetoviranih obritoglavcev, saj je bilo med njimi veliko žensk, celo nekaj družin z otroki. Po mnenju avtorja prispevka v Foreign Policy pa se krepi tudi intelektualno jedro desnice, ki ga sestavljajo radikalizirani odpadniki strank CDU in SDP in celo nekateri nosilci levega gibanja ’68. Čeprav sta priseljevanje in ogroženost nemške kulture in »evropske civilizacije« katalizatorja mrež, ki jih zadnja leta vzpostavljajo z revijami, kot sta Cato in Tumult, pa jih vsaj v vzhodni Nemčiji, kjer je sicer le osem odstotkov ljudi izseljenskega rodu, združuje še občutek krivic, doživetih ob združitvi Nemčije.

Tedaj so nekateri intelektualci in kulturni delavci – po njihovem mnenju zaradi vse bolj večkulturne podobe (zahodne) Nemčije – izgubili prejšnje pozicije moči, to pa skušajo zdaj kompenzirati z gibanjem za opolnomočenje »nemštva«. In vse bolj tudi krščanstva.