Brez šminke

Picerija Tia’s
Cesta 24. junija 25, Črnuče
Tel.: 070 77 66 01
Tia’s peče vsak dan: od ponedeljka do petka od 10. do 21., ob sobotah, nedeljah in praznikih pa od 12. do 20. ure.

Ambient:
za industrijsko cono na robu mesta čisto prijeten lokal; ker se jé z rokami, so namesto prtov na mizah role papirnatih brisačk;

Napitki:
glede na to, da so sosedje pivovarne Loo-blah-nah, je pričakovano, da iz pip tečeta dva njena zvarka; druga ponudba piva in vina je generična

Dostopnost:
če nisi ravno reden obiskovalec te obrtne cone, bo navigacija prišla prav, nekaj parkirnih mest se najde, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
testo, dimenzije in izbira zanimivih oblog

Ne tako fino:
malo preveč namaščeno dno pic (in posledično na mizah manjkajoča oprema za temeljitejše čiščenje rok)

Tia’s peče pice v dveh velikostih; manjše stanejo od 4,3 do 6,5, večje pa od 7 do 11,9 evra.

»A je to tam, kjer je Klemen Klemen spoznal uno pupo iz Depale vasi?« je o mikrolokaciji za inšpektorsko konzumacijo odrejenega lokala na Črnučah začel ugibati glavni navigator tokratne odprave. Izkazalo se je, da so Črnuče večje, kot bi si človek mislil, in da je picerija Tia’s precej daleč od črnuškega središča z nekdaj opevanim Black Jackom vred. V ljubljanskem gastro undergroundu že dodobra razvpit picopeški obrat je lociran v industrijski coni, kjer skupaj z najbližjo sosedo, pivovarno Loo-blah-nah, sestavlja nekakšen smiseln gastro becirkec.

V Tia’s so celotno zadevo zastavili na hard: ne le da je po meniju sodeč edina stvar, ki jo strežejo poleg pic, par sladic, ampak so šli celo tako daleč, da nimajo krožnikov in pribora, spisek pijač pa je tudi čisto po kafiško generičen. Kaj torej sploh preostane piceriji, ki hoče preživeti s tem, da na neatraktivni lokaciji na robu mesta, v katerem v zadnjem času res dobre picerije kar brstijo, streže pice brez krožnikov in pribora? Nič drugega, kot da dela hudobno dobre pice. Pa jih?

A veš, da v bistvu ja! Dva dni na hladnem vzhajano testo oblikuje v ovalne pice dveh velikosti (za odkrivanje številnih oblog priporočamo manjše; ko/ če boš našel svojo najljubšo, pa le udri po veliki). Testo ni ultra tanko, zato zdrži relativno bogate obloge, na robovih pa po peki dovolj dolgo ostane hrustljavo. Edino zamero gojimo do precej maščobe, ki se izcedi na papir, s katerim je obložena deska, na kateri pice strežejo.

No, zdaj pa h glavnemu – oblogam. Razdeljene so v štiri podskupine – mesne, zelenjavne, morske in veganske – in hudi bengerji se najdejo v vsaki diviziji. Med morskimi izstopa nežna mazzancolla, obložena s sladkastimi tropskimi kozicami z rdečim poprom in belim vinom ter bučnimi cvetovi in rezinami bučk, kontraštih ji drži ostra puttanesca s četverobojem močnih okusov – inčuni, kapre, česen, čili. Mesni dvoboj je potekal na relaciji carpaccio (pelati, mocarela, rukola, tanke rezine surove govedine, pokapane z izjemno dišečo in osvežilno limonino omako) – chico (ultra hrustljavo zapečene rezine suhega podbradka v kombinaciji z jurčki in peteršiljem so nore!), vegetarijanci pa kanijo v nedogled omahovati med montecelio z v rdečem vinu dušenim porom in radičem z gorgonzolo in orehi ter vegansko anino s kaponato iz jajčevcev, bučk, čebule, rozin in pinjol, test pa je z odliko prestala tudi bazična margerita s pelati iz Gargana, mocarelo iz Agerola in olivcem iz okolice Barija.

Ko smo si dali račun izstaviti na Mladina, d. d., je simpa natakarici izletelo: »No, končno!« Besede uporabljamo še mi: končno v Ljubljani obstaja picerija, ki se ne hajpa s hipsterskimi buzzwordi, centraškim šminkerajem in navitimi cenami, ampak preprosto peče vrhunske pice.