Bodo Križanke postale skladišče?

Barantanje s Plečnikovimi Križankami in usodo Srednje šole za oblikovanje in fotografijo postaja farsa

»Treba je senzibilizirati javnost, pozvati k akciji nekdanje dijake Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ljubitelje in poznavalce Plečnikove arhitekture, pa tiste, ki dobro vedo, kaj pomeni, če stara stavba izgubi življenje in ostane prazna ali pa zgolj skladišče,« je nad prihodnostjo ljubljanskih Križank zaskrbljen nekdanji profesor na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, ki pa zdaj opravlja občutljivo državno funkcijo in zaradi tega ne želi biti imenovan. Govorice, da bo morala šola leta 2022 zapustiti svoje prostore in da bodo ti prepuščeni Festivalu Ljubljana, so našega sogovornika razjezile. »Festival nima svoje produkcije. Le kaj bodo s temi velikimi površinami? Najhuje pa je to, da bodo Križanke brez dijakov izgubile življenje. Dijaki vse leto dajejo živahnost tudi širši mestni četrti.« S tem se bo prekinila tudi linija šol in fakultet, ki je bila načrtovana v osi od rimskega zidu pa tja do Kongresnega trga. »Takšen prostorski načrt je bil pomemben za prestolnico, da se je ohranjala njena vitalnost. Sedanje mestne oblasti središče mesta praznijo ter ga prepuščajo kapitalskim in tržnim špekulacijam. Turistična industrija staro Ljubljano in center lišpa le za nekajurno turistično doživetje,« je kritičen naš sogovornik.

Križanke so kot prostor izobraževanja in kulturnih prireditev zagotovo eden najmarkantnejših stavbnih kompleksov v središču prestolnice. V davni preteklosti so bile stisnjene ob zid jugozahodnega dela srednjeveške Ljubljane, kjer so se najprej ustalili templjarji, ko so se vračali iz križarskih vojn. Leta 1200 so se od tod umaknili in posest je pridobil nemški viteški red, red križnikov. Gradnja samostana naj bi se začela leta 1228, današnji kompleks Križank pa še zdaleč ne spominja več na takratni srednjeveški samostan. Ta je v stoletjih doživel veliko sprememb, delno sta ga porušila dva velika potresa, bil je obnovljen in prezidan. Današnjo podobo je dal Križankam arhitekt Jože Plečnik. V opisu registra nepremične kulturne dediščine je zapisano, da so v letih 1952–56 arhitekti Jože Plečnik, Anton Bitenc in Viktor Molka nekdanji samostan nemškega viteškega reda s srednjeveškimi, renesančnimi in baročnimi sestavinami celostno preuredili za namen srednje šole ter v letni prireditveni prostor in gostinski lokal. Zanimiv je podatek, da so Križanke postale spomenik državnega pomena šele septembra 2016, čeprav se že več kot deset let vodi projekt zbiranja in dopolnjevanja dokumentacije, da bi se opus Jožeta Plečnika uvrstil na listo Unesca kot kulturni spomenik svetovnega pomena. Cilj teh prizadevanj pa je tudi, da se učinkovito zaščiti celoten Plečnikov opus.

Dejansko sta Križankam prinesli največjo vrednost prav Plečnikova arhitekturna prenova in vsebinska preureditev, ki sta mestu in njegovi kulturi dali nov zagon. Zelo premišljeno so se na samem začetku odločili, da bodo večino površine namenili Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (takrat se je imenovala še Šola za umetno obrt), manjši del pa pisarnam poletnega festivala ter na rob osrednjega dvorišča umestili tudi gostinski lokal.

»Z obžalovanjem ugotavljamo, da se država odloča, da je nesmiselno ohranjati in obnavljati spomenik za potrebe šole, še več, najbolje je, če se državni delež spomenika proda.« - Gregor Markelj, ravnatelj Srednje šole za oblikovanje in fotografijo

Vse tri enote so živele v nekakšni simbiozi, vse do usodnega težkega pomladanskega snega, ki je aprila 2016 padel baje povsem nepričakovano in tako obtežil streho nad letnim gledališčem, da se je ta raztrgala. Hkrati so se iz starih zidov samostana izruvali vijaki, ki so nosili streho, ter poškodovali nosilni zid. Kmalu se je izkazalo, da konstrukcija strehe letnega gledališča, ki so jo izvedli daljnega leta 1964, ni več ustrezna. Vsak razumen človek bi pomislil, da je tehnologija v 21. stoletju napredovala in da se lahko najde ustreznejša rešitev, tako da se strešna konstrukcija ne bi ponovno vijačila v zidove tega kulturnega spomenika. Vendar ne! Direktor Festivala Ljubljana je želel streho postaviti čim prej in na stari način. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki je lastnik prostorov Srednje šole za oblikovanje in fotografijo in tudi sama šola tega nista dovolila. Ob tej odločitvi so se oprli na poročilo Zavoda za gradbeništvo Slovenije. To je ocenilo, da stavba oziroma zid, ki meji na letno gledališče, statično ni v ustreznem stanju, zato bi vpetje strehe ogrožalo šolo. Poročilo pa je izkoristil direktor Festivala Ljubljana in vodstvo šole prijavil gradbenemu inšpektorju, češ da s svojim vztrajanjem v prostorih ogroža zdravje in življenje dijakov, zato naj zaradi nevarnosti prepove uporabo šole. S tem dejanjem je situacija povsem ušla iz racionalnih okvirov. Na delu je bila tipična slovenska miselnost – naj še sosedu crkne krava. Gradbeni inšpektor ni popustil pod pritiski. Ugotovil je, da je prijava brezpredmetna. S tem pa težav šole in šolskega ministrstva ni bilo konec.

Stališča Festivala Ljubljana so javnosti dobro znana, saj je od leta 2016 potekala mučna medijska kampanja, iz katere je bilo vidno, da se je direktor Festivala Ljubljana namenil, da na vsak način šolo prežene iz Križank. Ena izmed potez je bilo tudi lobiranje za spremembo lastništva nad Križankami. Sledili so sestanki med Mestno občino Ljubljana (MOL) in ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport, na katerih so sklenili, da bodo Križanke obravnavali kar v paketu 18 nepremičnin, ki imajo mešano lastništvo, podobno kot Križanke. Naš sogovornik je nad tem ogorčen: »Križanke niso kar neka, katerakoli stavba, ki bi se jo država lahko znebila tako na hitro. Že zaradi svojega zgodovinskega in arhitekturnega pomena si Križanke zaslužijo posebno obravnavo.«

Zaradi tako zamegljene situacije in ker so neuradno izvedeli, da je datum njihove izselitve že določen – september 2022, so se šolniki obrnili na predstavnike ljudstva. Tako je bilo 21. oktobra v parlamentu postavljeno poslansko vprašanje o nadaljnji usodi šole in Križank. Minister za izobraževanje, znanost in šport Jernej Pikalo je odgovoril, da gre predvsem za pismo o nameri, ki bo v celoti rešilo lastniška razmerja med Republiko Slovenijo in Mestno občino Ljubljana, in da ga pripravljajo že približno kakšno leto ter da glede tega ni treba dramatizirati. Minister meni, da so prostori šole večinoma neprimerni za izvajanje sodobnega pouka, zato se bo ta problem rešil z gradnjo objekta na Roški cesti, kjer bodo združili nove prostore za Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje ter nove prostore za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo kot tudi za študentski dom. V ta namen se že pripravlja sprememba občinskega podrobnega prostorskega načrta. »Rok novogradnje pa je seveda vezan na izdelavo in realizacijo vseh prej potrebnih faz in zato je seveda potrebna zelo resna priprava strokovnih podlag ter načrtovanj. Torej, ko bo vse tako daleč, bo razpisan arhitekturni natečaj za izvedbo projektne dokumentacije, ki bo potem šele podlaga za natančen izračun, koliko šola pravzaprav stane. Do takrat pa ne bo nobenih sprememb,« je zagotovil minister Pikalo. Kljub temu se postavlja vprašanje, zakaj se država v resnici želi znebiti lastništva nad Križankami. Je to strateška odločitev ali ad hoc rešitev in posledica pritiska kapitalskih interesov?

Z Mestne občine Ljubljana pa so nam sporočili, kakšen je njihov namen, ko bodo Križanke njihova absolutna last. »Namembnost se ne spreminja: ostaja v polju kulture in v upravljanju Festivala Ljubljana. Del kompleksa Križank je vse od leta 1954 v upravljanju Festivala Ljubljana, ki prostore uporablja za upravo zavoda in izvedbo kulturnih prireditev. Festival Ljubljana bo celoten kompleks uporabljal za svoje delovanje; v zdajšnjih prostorih Srednje šole za oblikovanje in fotografijo bo več prostorov za vaje nastopajočih, garderobe, prostor za shranjevanje različnih rekvizitov za scenografijo in tehničnih pripomočkov. Prav tako bo v kompleksu prostor za pisarne za zaposlene ter arhiv Festivala Ljubljana,« so razložili v svojem odgovoru. Takoj se postavi vprašanje, kako je mogoče, da bo takšen prestižni kompleks historičnih stavb postal zgolj vadbeni prostor in skladišče Festivala Ljubljana. Bomo ponovno doživeli, da bodo sredi mesta samevali dragoceni prostori? Festival Ljubljana se lahko še tako potrudi, a s svojo dejavnostjo ne bo mogel zapolniti vseh prostorov. Poleg tega ima že sama lokacija veliko vrednost na nepremičninskem trgu, da o zgodovinski vrednosti za slovensko kulturo niti ne govorimo. In trgovci z novci že vidijo priložnost zase.

»Z obžalovanjem ugotavljamo, da se država odloča, da je nesmiselno ohranjati in obnavljati spomenik za potrebe šole, še več, najbolje je, če se državni delež spomenika proda,« je v pismu, ki ga je naslovil na predsednika vlade, na ministra Pikala in na ministra Pozniča, zapisal ravnatelj Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Gregor Markelj. V pismu ministru za kulturo je zapisal, da bodo Križanke zapustili, le če se bo šola selila v stavbo, ki bo v primernem kulturnem okolju in z ustrezno arhitekturno podobo, ter če se bo zgodba Križank nadaljevala in nadgrajevala v prid kulturi in dediščini. Uradnega odgovora na svoja pisma ravnatelj še ni dobil – niti od premiera niti od obeh ministrov.

»Morda pa je treba obrniti rokavico,« opozarja Apolonija Simon, profesorica na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. »To, da bi naša šola dobila v uporabo celotne Križanke in da bi MOL Festivalu poiskala ‘prestižne’ pisarne v kakšni drugi mestni palači, pa nikomur ne pade na pamet. Pri spregi historične stavbe in mlade generacije gre za dvojno zmagovalno kombinacijo. Zgodovinska stavba, ki je kulturni spomenik državnega pomena, ima s tem, da v njej prebiva šola, vitalno vsebino in namembnost. Hkrati pa srednješolci s tem, ko dopoldan prisostvujejo pouku v stavbi, ki je kulturni spomenik, pridobijo odnos do kulturne dediščine, pa tudi navdih za svoje ustvarjanje. Lepota, ki jo je ustvaril eden slovenskih največjih arhitektov, krmi njihovo fantazijo vsak dan. Kakšen privilegij je to in kakšna koristna družbena naložba v prihodnost mladih ter v oblikovanje njihovih osebnosti!«

Barantanje z vsem je očitno postalo ena izmed »sodobnih« lastnosti slovenske družbe. Barantamo pa tudi z izobrazbo mladih. To je usodno za tkivo naroda. Kajti ne le, da sta gospodarstvo in naravno okolje postali ujetnika špekulacij kapitala in politike, tudi izobrazba in dediščina sta postali poligon neoliberalnih apetitov.