Padec zidu in angel pozabe

Zgodbo o Berlinskem zidu tako rekoč vsi podajajo s selektivnim spominom

Te dni so vsi mediji obujali spomin na padec Berlinskega zidu. Poudarjali so zlasti veselje, ko je ta sramota izginila. (Pri nas so se hitro oglasili še nekateri z zgodbo o tem, kako je za železno zaveso trpela Slovenija in kar je še podobnih štorij za malo deco.) Toda zgodbo o Berlinskem zidu tako rekoč vsi podajajo s selektivnim spominom, na delu je angel pozabe.

Radi se spomnijo, da je kmalu po postavitvi zidu Berlin obiskal predsednik ZDA John Kennedy in svoj govor solidarnosti z Berlinčani končal z nemškim stavkom: »Ich bin ein Berliner!«

A pred tem je bila pestra zgodovina. Leta 1945 so zmagovalni zavezniki razdelili Nemčijo na štiri okupacijske cone, pri čemer je Berlin ležal sredi sovjetske okupacijske cone in bil razdeljen na štiri zavezniške sektorje. Stalin je leta 1948 poskušal z blokado Berlina spremeniti to stanje, a so zahodni zavezniki svoje sektorje dobro oskrbovali iz zraka, tako da blokada ni dosegla ničesar.

Na zahodu so združevali svoje cone, najprej je nastala angloameriška Bicona, s pridružitvijo francoske cone pa »Triconezija«, o kateri je pel znan šlager. Nato so zahodni zavezniki iz tega ustanovili Zvezno republiko Nemčijo s prestolnico Bonn, nekaj mesecev zatem pa Sovjeti iz svoje cone Nemško demokratično republiko s centralo v sovjetskem sektorju Berlina. S sovjetske strani ponujena združitev Nemčije je imela podobne pogoje kot kasnejša združitev Avstrije: vojaška nevtralnost, nekatere gospodarske omejitve, a Zahod teh pogojev ni bil pripravljen sprejeti. Zahodna meja Nemške demokratične republike je postala zunanja meja dežel »socialističnega tabora«, torej z nekaj ostro kontroliranimi prehodnimi točkami, sicer pa hermetično zaprta.

Berlin je bil razdeljen na del pod vojaškim nadzorom zahodnih zaveznikov in del pod sovjetsko vojaško kontrolo. Zahodni Berlin je bil dostopen iz Zvezne republike Nemčije po dogovorjenih strogo kontroliranih koridorjih in po zraku. Njegov pravni status je bil predmet sporov: Zvezna republika ga je štela za eno od svojih dežel, zahodni zavezniki so to delno upoštevali, za vzhodni blok pa je imel poseben samostojen status.

Razmejitev med zahodnim Berlinom in vzhodom je bila zelo porozna, sistem v NDR pa je bil trdo stalinističen, »odjuga« v letih 1955–56 se ga ni dotaknila; zato so številni prebivalci zapuščali NDR in odhajali na Zahod, to pa je državo gospodarsko zelo slabilo. To je skrbelo tudi Hruščova, ki z Ulbrichtom ni bil ravno zadovoljen. Morda je celo pričakoval, da se bo NDR po zaprtju meje vendarle notranje omehčala.

O vprašanjih v zvezi z Berlinom so se pogovarjali tudi v stikih med administracijama Kennedyja in Hruščova. Sovjeti so omenili gospodarske težave zaradi odprtih meja v Berlinu in se spraševali, kako to preprečiti. Američani so navedli svoje »essentials« (bistvene zahteve), in sicer neovirano delovanje v zahodnem Berlinu ter prost dostop do njega. Mimogrede so omenili, naj sovjetska stran izseljevanje na Zahod pač prepreči. To je Hruščov razumel kot privoljenje v zaprtje meje v Berlinu, in Ulbricht je začel to zaprtje takoj udejanjati.

Kennedyjev prihod v Berlin je bil poskus ublažiti storjeno diplomatsko napako. O tem so že pred desetletji pisali nemški mediji, a zdaj je te spomine prevzel angel pozabe.

Berlinski zid je bil seveda sramota; ko so bile meje še tu zaprte, se sistem ni omehčal, temveč je še bolj otrdel in posurovel; tajna policija Stasi je bila tako mogočna kot nobena druga na svetu; samo dosje pesnika Wolfa Biermanna obsega 50 tisoč strani. Notranji minister Mielke je bil perfekcionist, čeprav so notranji ministri avtoritarnih dežel po navadi pragmatiki, ki ustvarjajo tudi ventile za nezadovoljstvo. Razpad NDR je bil tako res slavje svobode.

Kar je bilo ustvarjenega bogastva v še tako različnih razmerah »realnih socializmov«, je danes v večinski lasti tujega kapitala, le manjšina je še v rokah domačih kapitalistov in držav.

A tudi potem je bilo dogajanje pestro. In ne bi bilo prav, če bi ga prepustili angelu pozabe. V prvi fazi je šlo za združitev obeh nemških držav. Vzhodna od obeh je postala tudi formalno parlamentarna republika in se je iz enovite države spet vrnila k modelu zvezne republike petih dežel. Potem je bilo treba dobiti soglasje štirih zaveznic za združitev, pri čemer je imela največje pomisleke Francija, odločilna pa je bila privolitev Gorbačova. Nato je nastala združena Nemčija, ki je sprejela ustavni red zahodne države, število zveznih dežel pa je naraslo na 16. Helmut Kohl je novim sodržavljanom obljubil »blühende Landschaften« (cvetoče krajine).

Sledilo je »prilagajanje« vzhodnonemškega gospodarstva. »Splošnoljudsko« premoženje je bilo kot državno premoženje izročeno družbi Treuhand (imenu bi še najbolj ustrezala beseda Skrbnica). Ta je najprej opravila likvidacijo slabih podjetij; v slabih dveh letih se je število zaposlenih zmanjšalo s 4,1 milijona na 1,24 milijona, torej za 70 odstotkov. Obenem je potekala privatizacija. Pri tej se je dogajala velika zgodovinska prevara. Organizacija Treuhand je nastala leta 1990 »za ohranitev deležniških pravic državljanov z državljanstvom NDR na ljudski lastnini NDR«, ti državljani naj bi dobili certifikate o lastništvu.

A te obljube so bile takoj pozabljene, rezultat privatizacije pa je, da nekdanjim državljanom NDR pripada okoli 5 odstotkov lastnine, nekaj manj kot 10 odstotkov je pripada mednarodnim investitorjem, dobrih 85 odstotkov pa državljanom prejšnje zahodne Nemčije. Ti podatki so dovolj zgovorni; upravičujejo občutek nekdanjih državljanov NDR, da so drugorazredni, in pojasnjujejo tudi, zakaj so te dežele »cvetoče krajine« za neonaciste in za novo desničarsko stranko AfD, ki je s svojim udarjanjem na vse strani in vmes tudi na Treuhand navidezna glasnica upravičenega protesta. Ne, Treuhand res ni nekaj, kar bi se prepuščalo angelu pozabe.

V usodi nekdanje NDR pa vidimo predhodnico tistega, kar se je zgodilo v drugačnih okoliščinah še marsikje drugje, med drugim tudi pri nas. Plenilski kapital tu pač ni prihajal iz skupne države, temveč iz skupnosti držav. Kar je bilo ustvarjenega bogastva v še tako različnih razmerah »realnih socializmov«, je danes v večinski lasti tujega kapitala, le manjšina je še v rokah domačih kapitalistov in držav. Zavestna in nehotena pomoč domačih akterjev pri tem ropanju ni bila majhna. Neoliberalna doktrina, ki se je polastila institucij EU, je zatrla vsak poskus, da bi se stvari reševale ugodneje za domačine novih kolonij. Politični odgovor pa, upam vsaj, ne bo kaka »Alternativa za Slovenijo« (oziroma »Slovaško«, »Litvo« itn.), ki bi demagoško »zastopala« tukajšnje ponižane in razžaljene, medtem ko bi hirala edina leva stranka, tako kot na ozemlju nekdanje NDR. Tu sta seveda še poljski in madžarski model, a ta za Slovenijo nista pohodna.

Če hočemo še kaj doseči, potrebujemo analitičen spomin in trezno presojo preostalih možnosti. Angel pozabe nas seveda ne vodi nikamor in nam zapira pot v boljšo prihodnost.