Levica v 21. stoletju

V ponedeljek zjutraj je časopis Delo objavil redno mesečno javnomnenjsko analizo, barometer podpore slovenskim političnim strankam. Merjenje razpoloženja je potekalo v dnevih, ko se je stranka Levica razšla z vladno koalicijo. »Dovolj je bilo,« so rekli pri Levici. »Vlada je odstopila od sporazuma z nami. Padla je zadnja domina.«

Razlike med Levico in drugimi vladnimi strankami, pogojna izjema je SD, so se v enem letu izkazale za prevelike. Nazadnje so se, četudi so bile v permanentnem ločitvenem postopku že leto dni, razšle, ker vladna večina ni ugodila zahtevi Levice po odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ker ministrstvo za delo ni želelo umakniti zakonskih rešitev, ki odpravljajo dodatek za delovno aktivnost, in ker je vlada po mnenju Levice podprla nesocialni proračun.

Politično turbulenco je zaznati tudi iz Delovih anket. Priljubljenost vlade že nekaj mesecev stagnira, prav tako se zmanjšuje priljubljenost stranke Marjana Šarca. V zadnji novembrski anketi je LMŠ s 15 odstotki tako rekoč izenačena s SDS. Prerekanje z Levico vladni strani ne pomaga, ne pomaga ji niti to, da izgublja pridih levosredinskosti. Hkrati se je v zadnjem mesecu občutno povečala priljubljenost Levice. Še oktobra jo je podpiralo 5,3 odstotka vprašanih, novembra je ta delež 11,2 odstotka. Podpora Levici se je podvojila.

Na prvi pogled je to paradoksalno. Volivci nikoli ne podpirajo strank, ki se jih oprime oznaka, da rušijo vlado, da razdirajo koalicijo, da v politični prostor vnašajo nemir in težave. Ljudje od vladnih strank pričakujejo vladanje, ne želijo si političnega prerekanja. Ravno zato je bila dolga igra odhajanja izpod Šarčevega patronata za Levico tvegana. V politiki je vedno bolje, da si na strani, četudi se z njo vselej ne strinjaš, ki odloča, ki vodi državo, veliko slabše je, če brez prave politične moči v opoziciji nemočno vlagaš zakonske predloge in sklicuješ jezne tiskovne konference. Vprašanje je seveda, ali bo v prihodnjih mesecih Levici trend rasti priljubljenosti uspelo ohraniti, morda gre za nihanje. Za zdaj kaže, da ji je podpornike uspelo prepričati, da Marjan Šarec ni tisto, kar pravi, da je. Preprosteje, Levica je bila zadnja dva meseca dejavna, pri odpravljanju dodatka za delovno aktivnost se je povezala s humanitarnimi organizacijami, vztrajala je pri svojem programu, ludistično, a načelno. Za to nekompromisno držo je bila nagrajena.

Pa je to dovolj? Je Levica s programom, kakršnega ima, z ljudmi, ki jo vodijo, sposobna poseči više? Je sposobna izskočiti iz »kletke desetih odstotkov«, v kateri čepi večina levih evropskih strank? Kakšni naj bi bili cilji levih politik v 21. stoletju?

Danes smo dobili brahmansko levico, levico, ki je v resnici neka kulturno-intelektualna elita, delavski razred pa je ostal brez zastopstva in je subjekt, na katerem parazitira današnja desnica.

Ravno o teh vprašanjih je na strankarskem predavanju konec septembra, ki ga je v grobem to sredo zvečer ponovil še v Kranju, govoril koordinator Levice Luka Mesec. Drugače od večine slovenskih strank, ki politiko razumejo kot način vladanja, v Levici o njej razmišljajo tudi teoretsko. To je logično, stranka je pred leti izšla iz Iniciative za demokratični socializem, derivata Delavsko-punkerske univerze in protestniškega gibanja, ki je v Sloveniji pred leti nastalo v odgovor na krizo politike. Da bi laže razumeli, kaj se z evropsko levico dogaja danes, se moramo, tako Luka Mesec, najprej vrniti v preteklost. Mesec trdi, da se je zaton levice na Zahodu začel še v zlatih letih socialne države in klasične socialdemokracije. Simbolno naj bi se bil prelom zgodil leta 1968. Zakaj? Stare leve politične sile, recimo francoska komunistična partija, naj ne bi bile zaznale pomena novih družbenih gibanj, niso se ukvarjale s pravicami skupnosti LGBT, s porajajočimi se okoljskimi zahtevami, niso se ukvarjale s priseljenci, niso brale Simone de Beauvoir. »Ne moremo kar trditi, da je enkrat v sedemdesetih letih prišel zlobni neoliberalizem in je stvar šla k vragu. Ne, stara levica je bila vpeta v patriarhalni družbeni model,« trdi Mesec. Nova vprašanja so na levi strani ignorirali. »Preprosto so dejali, naš boj je razredni boj, vsa ta vaša vprašanja, zavzemanje za ženske ali za okolje ali za geje, so drugorazredne teme, malomeščanski odkloni. Ker so to zavračali, so se ti novi boji začeli odražati skozi druge kanale, najbolje so jih začeli udejanjati neoliberalci, ki so zahteve teh gibanj znali artikulirati. Zmagali so zaradi dveh stvari: odgovorili so na krizo povojnega socialdemokratskega keynesijanskega sistema, sicer z nesprejemljivim receptom deregulacije, energijo za to pa so črpali predvsem iz tega, da se je stara levica zaprla vase.«

Luka Mesec torej trdi, da so staro levico, tisto, ki je na Zahodu uvedla model socialne države, najprej načeli novi družbeni boji, ki jih ni bila zmožna absorbirati. Stara levica se je torej še naprej oklepala delavskega razreda, čeprav ga je potem čez desetletje dokončno zapustila in konec koncev prevzela tudi identitetne politike. »Hkrati se je kapitalizem pokazal za zelo fleksibilen model. Po letu 1945 je postavil socialno državo, po letu 1968 mu je uspelo vpeti te nove družbene boje, v devetdesetih letih pa je prinesel velik konsenz o neoliberalnem programu.«

Podoben proces naj bi se bil zgodil tudi v Jugoslaviji, Mesec trdi, da je bila v nekdanji državi prva prava opozicija komunistični partiji novolevičarska, celo Janez Janša je leta 1983 na javni televiziji v slogu pravega maoista z radikalne leve pozicije govoril o »podružbljanju države«. Jugoslovansko politično opozicijsko gibanje so kasneje hitro prevzeli nacionalisti in liberalne politične opcije.

Sprega levice z neoliberalno ideologijo je potem postala prevladujoč politični model. »Thomas Piketty trdi, da se je to zgodilo po vsem svetu. Danes smo dobili brahmansko levico, levico, ki je v resnici neka kulturno-intelektualna elita, delavski razred pa je ostal brez zastopstva in je subjekt, na katerem parazitira današnja desnica,« še pravi Mesec.

Vendar preprost recept, da mora levica znova posvojiti ta izgubljeni delavski razred in bo samodejno prevzela oblast, ne deluje. Ni namreč res, da je bil ves delavski razred vedno na levici, del tega razreda je bil konservativen, del je vedno verjel v patriarhat. Zato nekdanji volivci nemške stranke Die Linke danes volijo tudi AfD, in tudi zato so evropski Zeleni ravno te dni iz svoje skupnosti izključili latvijsko zeleno stranko; ta namreč postaja vedno bolj »nacionalistična in izključujoča«.

Od družbe, zgrajene okrog kulta dela, moramo narediti preskok k družbi, ki bo stavila na dobro življenje.

Kaj nam vse to pove o slovenski stranki Levica? »V Sloveniji imamo to dvojnost v bazi, imamo novo in staro levico, imata pa različne vrednotne sisteme. Če pogledate naše volilne izide, smo najboljši v urbanih središčih, kjer je največ mladih, kjer je največ angažiranih ljudi za nove teme, kot so ekologija, feminizem in LGBT. Problem imamo na periferiji, kjer obstaja tudi ekonomsko leva javnost, ki je za enakost, proti razprodajam, za odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, je pa malo rezervirana do novih tem,« trdi Luka Mesec. Natančno to je ideološki precep, v katerega se je ujela stranka Levica. Kako torej združiti staro egalitarno in novo napredno levico? Njune zahteve so včasih tudi v nasprotju.

Levica in z njo Luka Mesec rešitev vidita v novi politiki, v temi, ki načenja prepričanje o neskončni rasti in prilagodljivosti kapitalističnega sistema. Vidita jo v okoljski politiki. »Prilagajanje na podnebne spremembe bo uokvirilo politiko prihodnjih desetletij,« trdi Mesec. »Časov, ko se je politika lahko izogibala odgovornosti za planet, je konec. Težava pa je, da prilagajanje naših družb na zmogljivosti planeta ne bo šlo brez odrekanja.« Mlade naj bi Levica nagovarjala z okoljskimi temami, delavski razred pa z novo ponudbo socialne države, ki naj bi vključevala, prosto po Pikettyju, delavsko lastništvo, krajši delovnik, zmanjševanje porabe ter zmanjševanje pritiska na posameznika, da vse dneve le dela in kopiči …

Mesec se tukaj ne ustavi. V Kranju je recimo govoril tudi o tem, da se moramo odpovedati kultu dela. Zakaj bi morala biti človekova družbena vrednost vezana le na njegovo delo in kariero? »Samouresničitev je treba zastaviti na novo, jo premestiti iz sfere dela v sfero prostega časa. Od družbe, zgrajene okrog kulta dela, moramo narediti preskok k družbi, ki bo stavila na dobro življenje.« Radikalno? Ekstremno? Neizvedljivo? Utopično? Morda, a popolnoma drugače kot razmišlja slovenska politična kasta. Natančno takšni premisleki pojasnjujejo, zakaj je Levica prej ko slej morala zapustiti Šarčevo koalicijo. Ne le zaradi same sebe, temveč tudi zato, ker na drugi strani vladne mize sedijo politiki iz nekega drugega časa. Šarec namreč ne razmišlja, ne filozofira in teoretizira, on pač samo vlada.

In še kot opomba – odhod Levice iz vladnega partnerstva neposredno ne pomeni, da se Sloveniji bližajo predčasne volitve. Te bi bile nujne zgolj pod pogojem, da je v parlamentu izglasovana konstruktivna nezaupnica. Za to je potrebnih 46 glasov, hkrati pa parlamentarci ne smejo izvoliti novega predsednika vlade. Druga možnost je nepotrjena zaupnica vladi, ki jo v parlament v navezavi na sprejetje zakona ali kakšne druge odločitve vloži predsednik vlade Marjan Šarec.

Ne prva ne druga možnosti (še) nista realni.