Grehi ministra Pikala

Delo v službi za odnose z javnostmi na katerem od ministrstev ni delo navadnega skromnega državnega uradnika. Predstavniki za stike z mediji morajo biti ministru na voljo ves dan, od jutra do večera, od dopoldanskega odgovarjanja na vprašanja novinarjev do večernega spremljanja ministra na gala večere, sprejeme in objavljanja njegovih govorov, izjav, fotografij na družabnih omrežjih. Nekateri uradniki gredo domov ob pol štirih, dobri PR-ovci delajo tudi ob nedeljah.

Na prvi pogled se zdi, da je dogajanje na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport – Jerneja Pikala so zapustili trije iz službe za odnose z javnostmi – povezano s preobremenjenostjo in prenizkim plačilom. Uslužbenci naj bi bili odšli zato, ker se jim z ministrstvom Jerneja Pikala, konkretno z vodjem njegovega kabineta Titom Neubauerjem, ni uspelo dogovoriti za plačilo za povečan obseg dela. Zakon to izjemoma dovoljuje, nekatera ministrstva naj bi imela to urejeno s posebnimi pogodbami, drugje so za stike z mediji odgovorni posamezniki, ki so na ministrstvo prišli prek kabinetnih zaposlitev in zanje veljajo drugačne plačne lestvice. A kot pravijo zaposleni na ministrstvu za izobraževanje, je bil spor zaradi prihodkov kaplja čez rob popolnoma porušenih odnosov. Kriv naj bi bil ravno Tit Neubauer, ki naj bi bil, podobno kot bivši minister za kulturo Dejan Prešiček, poniževal ljudi, jih nadiral in jim grozil.

Tit Neubauer je bil pred časom asistent evropske poslanke Tanje Fajon, somentor njegovega diplomskega dela je bil Jernej Pikalo. Neubauer je Pikalu pomagal že v času prvega mandata, zdaj je na izrecno ministrovo željo postal vodja njegovega kabineta.

A Tit Neubauer se v življenju ni nikoli resneje ukvarjal s šolstvom, raziskoval je pomen državljanske vzgoje, to pa je tudi vse. Drugi vodstveni delavci na ministrstvu prav tako niso poznavalci šolskih politik. Minister Pikalo pozna univerze, zelo malo pa pozna problematiko osnovnega šolstva. Njegova namestnika, sekretar Jernej Štromajer in državna sekretarka Martina Vuk, sta predvsem strankarska politika. Neubauer sicer ni bil nikoli član SD.

Ljudje, ki delajo na ministrstvu za izobraževanje, trdijo, da so stvari »popolnoma razpuščene, bistveno slabše je kot v času ministrovega prvega mandata«. Eden izmed njih je dejal, »da veliko stvari čaka na ministrovi mizi, pa se ne zgodi nič, iz kabineta ni nobene odzivnosti, cesar je res gol«.

To ni samo občutek. Minister Jernej Pikalo je spomladi, ko se je pojavila peticija o spremembah v šolstvu – navkljub populizmu je postavljala pravilna vprašanja –, obljubil novo Belo knjigo. V mesecih, ki so minili od tedaj, resnih strokovnih premislekov o prihodnosti šolstva v Sloveniji ni bilo.

Podobno trdijo ravnatelji. Ko jih je sredi oktobra minister nagovoril na strokovnem srečanju v Portorožu, se je, kot trdijo prisotni, zaradi floskul med njegovim govorom po dvorani razširilo nezadovoljno mrmranje. Nekateri izmed njih so prepričani, da tako nestrokovne vodstvene ekipe na ministrstvu še ni bilo. Enako je pred časom za medije dejal predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan. Vse, kar je do zdaj uspelo ministru Pikalu, je bila začasna ubranitev javnega šolstva, kar je sicer pomembna, a predvsem politična odločitev.

S tega vidika je stiska ljudi, ki odhajajo z ministrstva, razumljiva. V službi za odnose z javnostjo težko komentirajo politiko ministrstva, če te ni.

Ni torej glavna težava v vodji kabineta, ki ne zna delati z ljudmi, težava je tudi pri ministru Pikalu. Ta se spreneveda, da ne ve točno, kaj se je dogajalo v pisarnah njegovega ministrstva, hkrati pa v enem letu mandata ni naredil veliko. Še posebej pri osnovnošolskem izobraževanju, »do katerega nima niti pravega odnosa in se z njim tako rekoč ne ukvarja«.