Sodobni slovenski graščaki

Renomirana publicistka in novinarka Alenka Puhar je v članku z naslovom »Avtogol za dobro vago« , objavljenem v Delu z dne 8. novembra 1997, med drugim opisala tudi neenakost strank v takratnih denacionalizacijskih postopkih, ko so bili ljudje, ki so do takrat živeli in delali v teh nepremičninah, kar naenkrat obsojeni na status »nestranke« v postopkih. Vzdušje netransparentnosti, ki je prevevalo »ves sistem, ki se je ukvarjal z denacionalizacijo«,je Puharjeva takrat opisala kot pokrajino, podobno minskemu polju in svetu, »v katerem je izredno pomembno, kdo koga in kje pozna in s čim se lahko oddolži … kjer pomeni dostop do vlog in njihove vsebine tako rekoč fantastično bogastvo. Mamljiv, kočljiv, za razvoj klientelizma in korupcije kot ustvarjen svet«.

In kako je dobri dve desetletji kasneje?

Kakor da ljudje, politične stranke in institucije ne bi imeli zgodovinskega spomina! A če je pri posameznikih spomin prilagojen sprotnosti in selektivnosti, enako ne bi smelo veljati za politične stranke, zlasti če so že dolgo na sceni. Nikakor pa amnezija ni dovoljena državnim institucijam, ki morajo delovati po ustavnih določbah in zakonih po načelu nediskriminacije ter v skladu s pravilom »pacta sund servanda«.

Državno ministrstvo za okolje in prostor RS je najelo privatni Institut za civilno in gospodarsko pravo ter privatni Institut za nepremičnine za izdelavo izhodišč predloga novega stanovanjskega zakona, ki naj bi med drugim uzakonil prehod s sedanje neprofitne najemnine na stroškovno, pravzaprav regulirano tržno najemnino. Druge deležnike so preprosto ignorirali. Zato je predlog novega stanovanjskega zakona izrazito pristranski ter strokovno-socialno šibak. Ne upošteva niti 67. člena veljavne ustave, ki določa, da se z zakonom določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Izrazito favorizira močnejšo stran, ki jo predstavljajo lastniki in nepremičninski lobi, ki so bili pobudniki in soustvarjalci predvidenih zakonodajnih sprememb. Deklarirana pravica državljanov, da sodelujejo pri nastajanju zakonodaje, ki jih prizadeva, ni bila spoštovana. Zaradi kompleksnosti in občutljivosti področja bi ministrstvo moralo v svojo delovno skupino vključiti priznane strokovnjake za sociološke in socialne vidike stanovanjske problematike, ki menijo, da bi bilo bolj pravilno gledati na stanovanjsko vprašanje tako kot na javno zdravstvo in šolstvo, s stališča temeljnih človekovih pravic posameznika. To je tudi smisel ustavne določbe o tem, da so v naši državi enakovredne ekonomska, socialna in ekološka funkcija lastnine.

S stroškovno najemnino naj bi pomagali graditi nova stanovanja? Za lase privlečena logika tiči v obrazložitvi sprememb izračunavanja t.im. stroškovne najemnine in stanovanjskega dodatka, ki ju je ministrstvo za okolje zgradilo na študiji zgoraj omenjenega privatnega Instituta za nepremičnine. Za to, da v naši državi primanjkuje novih neprofitnih/subvencioniranih javnih stanovanj, naj bi po mnenju istih avtorjev bile torej krive prav prenizke neprofitne najemnine za približno 10.000 tovrstnih stanovanj? To je nesmisel, saj se je treba spomniti le na republiški stanovanjski sklad, ustanovljen leta 1991, ki se je napajal iz kupnin za dotedanja družbena stanovanja in ki je svoje neprofitno poslanstvo zamenjal za profitno dejavnost, namesto da bi v skladu z 78. členom ustave država ustvarjal realne možnosti za to, da bi si državljani lahko pridobili primerno stanovanje.

Predlog novega zakona ne zagotavlja sistemskih virov financiranja za javno stanovanjsko gradnjo in če se prično težave že pri brezplačnem prenosu treh zemljišč s slabe banke v javni stanovanjski sklad, potem lahko sklepamo, kje se začne in neha resnična politična volja. Novo stanovanjsko gradnjo naj bi po napovedih nekaterih načrtovalcev financirali z razliko med neprofitno in stroškovno najemnino. Nonsens! Zakaj se Slovenija pri ureditvi gradnje in najema javnih stanovanj v celoti ne zgleduje po dobri praksi stanovanjskega sklada mesta Dunaj, ki jo zelo dobro pozna, je posebno vprašanje. A za kvadratni meter stroškovne najemnine brez stroškov obratovanja kani po novem zaračunavati enak znesek (7 evrov) kot je v veljavi v prestolnici sosednje države skupaj s stroški obratovanja in ob tem, da ima Avstrija najmanj dvakrat višji dohodek na prebivalca!

Glavni namen predloga novega zakona je torej sprememba sedanje neprofitne najemnine v stroškovno, pri katere izračunu naj bi upoštevali še celo vrsto dodatnih elementov, med drugim tudi lokacijo in nadstandardno velikost stanovanja, pa tudi uvajanje novega načina pogojev, poleg finančno-socialnega nadzora upravičencev do stroškovnega najema. Tak način še posebej prizadeva nekdanje imetnike stanovanjske pravice, tako tiste, ki so živeli v družbenih stanovanjih, ki jih niso odkupili v času »Jazbinškove privatizacije«, kot tudi tiste, ki niso imeli pravice do odkupa stanovanja, v katerem so živeli. Oboji so postali upravičenci do trajnega najema z neprofitno najemnino. Novela stanovanjskega zakona iz leta 2003, ki je določila kriterije za najem javnih stanovanj z neprofitno najemnino, je uredila nove neprofitne najeme, ki so nastali po njenem sprejetju.

Po načrtih sedanjih snovalcev zakona naj bi bil vsem najemnikom, ki zaradi svojega socialnega položaja plačila po novem stroškovne najemnine ne bi zmogli, na voljo tako imenovani »socialni korektiv« v obliki subvencioniranega stanovanjskega dodatka. Korektiv močno spominja na logiko famoznega dodatka za delovno aktivnost, saj s seboj nosi imanentno nevarnost nepredvidljivosti in samovolje zbirokratizirane obravnave državljanov. Ob tem se postavlja vprašanje, ali hočemo biti socialna država ali le pravna država? Ustava določa enakovrednost pravne in socialne dimenzije.

Pa še »svete krave« v denacionaliziranih stanovanjih!

Predlog novega stanovanjskega zakona pa hoče pomesti pod preprogo tudi pravico do trajnega najema z neprofitno najemnino za najemnike v denacionaliziranih stanovanjih. Treba je poznati zgodovino in razloge, ki so botrovali kompromisu, s katerim je zakonodajalec hotel doseči, da bi bil »volk sit in koza cela«, a z njim ni zadovoljil niti lastnikov, ki so na ta način dobili nazaj svojo lastnino z zakonitim bremenom, niti nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice. Zakonodajalec se je leta 1991 zavedal, da so slednji imeli zakonito urejeno stanovanjsko vprašanje, a jih je s tem, ko je posegel v njihove pridobljene pravice, zavestno postavil v slabši položaj. In ravno zato jim je kot nadomestilo za kršitve ustavne pravice do enake obravnave nosilcev stanovanjske pravice priznal posebni status.

Imeli so sicer možnost časovno zelo omejene nadomestne privatizacija, a finančna konstrukcija, ob izrazito podcenjenem ovrednotenju vlaganj najemnikov v ta stanovanja, še zdaleč ni zadostovala za nakup drugega, vsaj približno enakovrednega stanovanja. Uradni podatek, da je država v nadomestno privatizacijo stanovanj nekdanjim imetnikom stanovanjske pravice zaradi ZDEN prispevala skupni znesek 12 milijonov evrov, gre torej v isti prilog kot razvpita obrestna odškodnina ljubljanski nadškofiji za neuporabo vrnjenih gozdov, ki naj bi po dostopnih javnih podatkih skupaj znašala 30 milijonov. A prva skrb države mora biti po ustavi namenjena dobrobiti njenih državljanov.

Republika Slovenija je z negativno diskriminacijo najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih kršila določbe Evropske socialne istine. To izhaja iz odločbe, ki jo je leta 2009 sprejel Odbor za socialne zadeve pri Svetu Evrope in s katero je državi Sloveniji zaradi neustreznih zakonskih rešitev v zvezi s položajem omenjenih najemnikov naložil odpravo zagrešenih nepravilnosti ter redno poročanje. Država tega ne uresničuje in sedaj njihov položaj nesorazmerno poslabšuje.

Tudi v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Berger-Krall in ostali proti Sloveniji (2014) je sodišče ugotovilo, da je bila istim najemnikom v času privatizacije in denacionalizacije storjena krivica, vendar zato, ker je država v javnem interesu uredila njihov položaj s trajnim najemnim razmerjem in z neprofitno najemnino, niso bile kršene človekove pravice iz Evropske konvencije za človekove pravice. To pomeni, da položaja, ki ga je sodišče ocenilo za primernega, država ne sme spreminjati na slabše. Institut pravice do najemnine, ki ni določena po tržnih oziroma stroškovnih kriterijih, poznajo tudi države utečenih demokracij, od ZDA do Velike Britanije.

Položaj najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih se je doslej že večkrat poslabšal z naknadnimi zakonskimi spremembami, predvsem pa s pravno prakso ustavnega in vrhovnega sodišča. Najbolj daljnosežna sprememba na slabše se je zgodila, ko je vrhovno sodišče v nasprotju z izrečno določbo stanovanjskega zakona v konkretni pravdni zadevi presodilo, da družinski člani, ki so na dan uveljavitve zakona o denacionalizaciji stanovali z imetnikom stanovanjske pravice, po smrti le-tega ne obdržijo pravice do neprofitne najemnine. Ustavno sodišče je kasneje to pravno prakso vrhovnega sodišča potrdilo. V obeh primerih, tako na vrhovnem sodišču kot na ustavnem sodišču, je bil sodnik poročevalec Jan Zobec, čeprav bi se zaradi načela nepristranosti moral kot ustavni sodnik v zadevi, v kateri je prej sodeloval kot vrhovni sodnik, praviloma izločiti. Poleg tega je ustavno sodišče kot najvišja pravosodna oblast s to odločbo dejansko spremenila veljavno določbo stanovanjskega zakona, za kar je v demokratičnih državah, kamor spada tudi Slovenija, pristojen edino parlament.

V nasprotju s položajem najemnikov pa se je s postopnimi spremembami in dopolnitvami zakona o denacionalizaciji ves čas izboljševal pravni in dejanski položaj denacionalizacijskih upravičencev. Velja tudi spomniti, da so le-ti, tako kot vsi imetniki stanovanjske pravice na družbenih stanovanjih, imeli prav tako pravico do odkupa po stanovanjskem zakonu, ne glede na to, ali so kasneje postali denacionalizacijski upravičenci. In ne nazadnje, privatizacijska nuja je bila leta 1991 tako huda, da se je »Jazbinškov« stanovanjski zakon skliceval na še ne sprejeti zakon o denacionalizaciji, ki je določil nemožnost odkupa nacionaliziranih stanovanj, kar je protiustavno dejanje par excellence. Država zaradi poprave nekdanjih krivic, ki so nastale po vojni z zakonom o denacionalizaciji v prejšnji državi, ne more ustvarjati novih krivic, to je civilizacijsko pravno načelo.

Ureditev predloga novega slovenskega zakona pa ima s tem, ko ignorira pridobljene pravice in zatečeno stanje omenjenih najemnikov, katerih status bi lahko potrdila v prehodnih določbah podobno kot je to storila za vlagatelje preurejenih podstrešij, tudi močan prizvok finančnega kaznovanja ter socialnega nadziranja, saj naj bi hočeš-nočeš pregnala nekdanje imetnike stanovanjske pravice iz stanovanj, ki naj bi bila po uravnilovki zanje prevelika. A ne gre za »zaščitene svete krave« kot te najemnike zlonamerno označujejo nekateri, ki se sklicujejo na načelo pravičnosti in pozabljajo, da to načelo, skupaj z načelom, da je sklenjene pogodbe potrebno spoštovati, velja tudi za drugo stran. Če je namreč zakon o denacionalizaciji od vsega začetka nedotakljiv, bi moralo zaradi uravnoteženosti in sorazmernosti veljati enako tudi za ureditev, ki je zaščitila položaj najemnikov, ki so bili prizadeti z njegovim sprejetjem.