Dvoličnost dobrosrčnih milijarderjev

Bill Gates je verjetno najbolj znan milijarder na svetu, ki je ogromen del premoženja namenil za človekoljubne projekte. Bill and Melinda Gates Foundation, fundacija, ki se ji je posvetil po odhodu iz Microsofta, je po nekaterih ocenah s svojo dobrodelno dejavnostjo rešila več milijonov življenj. Gatesovemu zgledu sledijo številni drugi bogataši.

Druga plat te zgodbe so človekoljubova politična prepričanja. Gates je v preteklosti sicer rekel, da bi morali najbogatejši plačevati višje davke (čeprav je Microsoft znan po izogibanju davkom), toda v intervjuju za New York Times je napadel predloge demokratske predsedniške kandidatke Elizabeth Warren, ki želi občutno spremeniti davčno strukturo: »Za davke sem odštel 10 milijard, več kot kdorkoli drug. Če bi moral plačati 20, v redu. Ampak če bi moral plačati 100 milijard, bi počasi začel računati, koliko mi bo sploh ostalo.« K temu je moral hitro dodati, da se »le šali«. To bi bilo, pravi, slabo za gospodarsko rast in inovacije. Na vprašanje, ali bi podprl Elizabeth Warren ali Trumpa, ni želel odgovoriti naravnost, ampak se je izvil, da bi volil »bolj profesionalnega« kandidata.

Njegove pripombe nimajo kaj dosti zveze z resničnostjo. Predlog Warrenove, o katerem je govoril, je šestodstotni davek na bogastvo milijarderjev, kar bi Gatesa stalo 6,379 milijarde – se pravi tudi z drugimi davki manj, kot sam pravi, da je pripravljen plačati (njegovo bogastvo bi se zaradi naložb tako ali tako najverjetneje še naprej večalo). Pri tem je šlo za klasičen manever, pri katerem je z absurdnim pretiravanjem ustvaril vtis, da gre za nekaj norega. Na trditev o gospodarski rasti pa so odgovorili celo v samem New York Timesu v ostrem članku s podnaslovom »Bill Gates in drugi opozarjajo, da bi zviševanje davkov pomenilo nižjo rast. Dejstva pravijo nasprotno«. V njem so poudarili, da so bili davki v preteklosti precej višji (takrat je bila višja tudi gospodarska rast) in da ni prepričljivih dokazov, da bi zviševanje davkov vplivalo na inovacije ali rast. O reformah, ki gredo v smeri predlogov Warrenove (v bistvu gre za neokeynesijanstvo), že leta govorijo številni napredni ekonomisti v ZDA.

V ozadju tega incidenta je dobro znan vzorec: bogataši, ki namenijo veliko denarja v dobrodelne namene, pogosto hkrati nasprotujejo strukturnim spremembam – čeprav bi te imele občutnejše učinke kot vsa dobrodelnost skupaj – in tako varujejo svoje interese.

Ena od številnih razlik med omenjenima kandidatoma so predlogi v zvezi s podnebnimi spremembami. Trump misli, da je to kitajska izmišljotina, Warrenova pa ima izdelan predlog za prehod v zeleno gospodarstvo. S podnebnimi spremembami se veliko ukvarja tudi Gates, ampak njegovi prispevki so kaplja v morje v primerjavi z odločitvami predsednika največjega gospodarstva na svetu. To tudi sam nedvomno zelo dobro razume.

Vsi smo naklonjeni dobrodelnim ustanovam, ki pomagajo najrevnejšim. Pri tem pa se moramo zavedati pogoste dvoličnosti bogatašev, ki za dobrodelnost namenijo ogromno denarja, hkrati pa nasprotujejo strukturnim družbenim spremembam. Politična mnenja nekoga, ki ni prepričan, ali bi volil Trumpa ali Warrenovo, je pač treba dosledno prezreti.