Denar je

Vsak večer me nekdo iz TV ekrana grozeče opominja, da v zadnjih 20-ih letih država ni zgradila nobenega doma za ostarele. In po možnosti še dodaja, kako grozno je število čakajočih. In se ob vseh teh informacijah vsakokrat spet sprašujem: kdo je ta država? Nismo mi država? Je država nekdo, ki v rokah drži ogromno malho z denarjem, ki nima dna in je vedno na razpolago? Ali občine nismo država? Ali obstaja država brez državljanov, ki so v našem primeru organizirane v občine? Celo 220 jih imamo, čeprav nas je le 2 milijona. Sprašujem se še naprej. Ali živim v občini, ki ni v tej državi? Ker ta občina, ki se imenuje Trzin, je pred 10-mi leti zgradila dom za svoje ostarele občane. In v njem domujem že 4. leto. In se sprašujem še naprej: ali je ta občina res bila edina izjema, ki je v teh letih ugotovila, kaj potrebujejo njeni občani?

Ali ni občina osnovna celica svojih občanov? Ali ni občina tisto mesto, kjer njeni prebivalci skupaj z odgovornimi tudi ugotovijo, kaj za svoje bivanje od rojstva do smrti potrebujejo, da bi lahko živeli in se čim bolje počutili? Tudi v starosti in z morebitnimi zdravstvenimi težavami, ki bi jih omejevali v normalnem življenju.

Pričakujemo, in smo prepričani, če bo država zgradila vse te nove domove, bodo rešeni vsi problemi ostarelih. Kakšna iluzija!

Predvsem si zatiskamo oči, da ne bo dovolj tistih, ki bi skrbeli in oskrbovali te naše ostarele v novih številnih domovih. Od negovalk, zdravstvenih delavcev, do kuharjev. Pomanjkanje delavcev je pereče že sedaj. In marsikatera kritika o načinu delu v marsikaterem domu je posledica tega pomanjkanja delavcev.

Zamislite si: ob sobotnem in nedeljskem 13-urnem delovniku skrbijo dopoldan štirje, popoldan samo trije – od negovalk do zdravstvenega delavca – za 57 oskrbovancev.

Ob vseh teh razpravah o gradnji domov ne razmišljamo o tem najbolj žgočem problemu, ki sicer počasi, a nezadržno prihaja. Pomanjkanje kadra je velik problem. Kje dobiti usposobljene posameznike – negovalke in zdravstvene delavce, kuharje, …, ki bodo pripravljeni delati s posebno skupino

ljudi, torej s starejšimi, z njihovimi zdravstvenimi ter psihičnimi težavami vred. Delo, ki zahteva poleg strokovnega znanja poseben, razumevajoč človeški odnos.

A mladi se danes drenjajo pred univerzami, v študentskih domovih ni dovolj prostora zanje. Te gneče pa ne vidimo pred strokovnimi šolami, ki usposabljajo za delo s starajočo se populacijo. Še več: že usposobljeni odhajajo na delo v druge države, ki jih lahko boljše plačajo. Njihovo usposabljanje te države ni nič stalo. Pri čemer pa je njihov nacionalni dohodek veliko višji, ker imajo bolj razvito gospodarstvo. To je problem, s katerim se na ravni Evropske Unije nihče ne ukvarja, čeprav ta odliv doma usposobljenih kadrov prizadeva vse revnejše, obrobne države Evrope.

Ob vseh razpravah o naših željah, koliko zdravstva, koliko sociale, kulture in šolstva po možnosti zastonj si lahko ob naši gospodarski razvitosti lahko privoščimo, o tem razmišljamo veliko premalo. Radi bi imeli vse, kar imajo razviti okrog nas, a tudi tam ni vse zastonj.

Že z več pobudami in dejavnostjo bi kot občani v lastnih občinah že ogromno postorili. Razpoložljiva sredstva pa bolj racionalno porabili.

Pri varstvu starejših govorimo samo o novih domovih. Kaj pa izven zavodske dejavnosti? Pomoč na domu, ki je bila organizirana v zadnjih petnajstih letih, bi lahko bolje razvili. 20 urna tedenska pomoč se je izkazala za premajhen obseg pomoči. Dodali bi lahko še zdravstveno oskrbo. Kaj pa dnevno varstvo ostarelih? Marsikatere oblike izvenzavodske dejavnosti bi lahko olajšale ostarelim bivanje v domačem okolju in odložile nujo zavodske oskrbe.

Seveda bi morali biti pobudniki teh sprememb vodilni ljudje v občinah. Oni so tudi tisti, ki bi morali biti organizatorji vseh teh možnih oblik dejavnosti. In končno: kje so vse humanitarne organizacije, ki bi lahko usposabljale kadre za marsikatero izven zavodsko dejavnost?

Nič ni narobe s podelitvijo koncesij za gradnjo domov, ki bi lahko dopolnile javne zavode. Samo morali bi postaviti pogoj: nadstandardno bivanje. Enoposteljne sobe, skoraj hotelska izbira hrane in še marsikaj. Zagotovo so med nami namreč že sedaj upokojenci, ki bi si s svojimi prihranki in dohodki lahko privoščili boljši standard na jesen življenja in ne bi vsega imetja zapuščali že pred odhodom v dom svojim najbližjim, ki nato milostno skrbijo zanje.