Kaj o problematiki poteka kanalizacije po vodovarstvenem območju pravijo strokovnjaki?

Interpelacija kanalizacije

Ljubljana je sredi projekta nadgradnje sistema ravnanja z odpadno vodo, ki sega tudi zunaj meja mestne občine. Dodanih naj bi bilo 130 kilometrov novih kanalizacijskih vodov. Načrtujejo, da bodo na Centralno čistilno napravo Ljubljana v Zalogu priključili večino gospodinjstev, ki imajo bodisi greznice bodisi so odvisna od čistilne naprave na Brodu, ki je zaradi rasti poselitve v severozahodnem delu Ljubljane že danes premajhna za vse potrebe. Prav tako naj bi odpadna voda v Zalog pritekala tudi iz sosednjih občin Medvode in Vodice. Čistilna naprava na Brodu bo v sklopu tega projekta ukinjena in spremenjena v zadrževalni bazen za odpadno vodo, tega pa naj bi z dolgim cevovodom povezali z Zalogom. Ta cevovod, zloglasni kanal C0, bo med Brodom in Ježico prečkal strogo varovano vodovarstveno območje, pod katerim podzemni tok reke Save napaja največjo ljubljansko vodarno v Klečah. To pa v zadnjih mesecih sproža vse več negodovanja in opozoril o grozeči ekološki katastrofi. Morebitno puščanje kanala zaradi nepredvidenih mehanskih poškodb bi namreč lahko ogrozilo enega najboljših vodnih virov v Evropi, kjer lahko neoporečna voda do pip še vedno priteče brez kakršnekoli predhodne obdelave.

Okoljska presoja

Prejšnji teden smo bili v državnem zboru priča redki enotnosti – poslanci so s 67 glasovi za in niti enim proti ministrstvu za okolje priporočili, naj zadrži gradnjo kanala C0. Najpomembnejši argument v prid previdnosti je dejstvo, da Agencija za okolje za projekt ni odredila izvedbe presoje vplivov na okolje.

Okoljski minister Simon Zajc je ta teden za Val 202 pritrdil skrbi poslancev. »Domnevamo, da je bilo v postopkih storjenih kar nekaj nepravilnosti, recimo ta, da ni prišlo do presoje vpliva na okolje. Ta možnost še obstaja in do te presoje vplivov na okolje bomo prišli.«

Na Agenciji za okolje pojasnjujejo, da so se pri odločitvi, da presoja vplivov na okolje ni potrebna, opirali na izdana soglasja različnih strokovnih institucij, med drugim tudi Direkcije za vode, ki so predhodno izvedle presoje vplivov. »Glede na izdana soglasja oziroma že izvedene presoje v teh postopkih niso bili prepoznani tako pomembni vplivi, da izdaja posameznih soglasij ne bi bila možna. Tako je bila sprejeta odločitev, da presoja vplivov na okolje ni potrebna.«

»Ni nujno, da bo kanal CO pomenil problem za okolje, če bo ustrezno narejen in vzdrževan.« – Dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev

Zdaj se ji verjetno ne bodo mogli izogniti. Projekt je dvignil preveč prahu. Jasno pa je, da bo presoja vplivov na okolje projekt, ki ga je glede na množično zaskrbljenost mogoče označiti vsaj za kontroverznega, močno zavlekla in verjetno tudi ogrozila črpanje več kot 70 milijonov evrov evropskih sredstev, ki so predvidena zanj.

Doslej je projekt prestal vse presoje in postopke. Kot so nam povedali na Direkciji za vode, so ugotovili, »da predvidena gradnja ne bo povzročila negativnega vpliva na vodni režim in stanje voda in da je skladna z določili Zakona o vodah in z določili Vodovarstvene uredbe, zato smo izdali vodno soglasje«.

Projektu so zeleno luč prižgali tudi strokovnjaki neodvisne strokovne institucije Jaspers, ki skrbijo za tehnično pomoč investitorjem pri projektih, podprtih z evropskimi sredstvi. Januarja 2017 je neznani prijavitelj vložil naknadno pritožbo, v kateri je trdil, da je projekt kanala C0 škodljiv in tvegan za okolje. Po polletnem preverjanju dejstev so pri Jaspersu sklenili, da so od slovenskih institucij dobili zadovoljive odgovore in da »pritožba ni utemeljena«.

Dober namen

Večja pokritost poselitev s kanalizacijskim omrežjem je vsekakor dobra stvar, temu ne oporeka nihče. To je najboljša obramba pred nenadzorovanim iztekanjem odpadnih vod v podtalnico in najboljše zagotovilo za njihovo ustrezno obdelavo. Direktor javnega podjetja VOKA Snaga Krištof Mlakar, ki v medijih pogosto nastopa kot praktično edini zagovornik trenutne trase kanala C0, rad poudarja, da bo po končanju projekta lahko ukinjenih 4500 greznic, »ki so marsikje vse prej kot vodotesne«.

Tudi strokovnjaki za hidrogeologijo z Geološkega zavoda vidijo nekatere pomembne prednosti. Kot so zapisali na spletni strani zavoda, bo »povezovalni cevovod v marsičem uredil in izboljšal sedanje stanje glede odvodnje odpadnih vod. Eden najpomembnejših prispevkov bo odprava izpusta iz čistilne naprave Brod, ki danes odvaja odpadno vodo v reko Savo nad odsekom med Brodom in Črnučami, kjer se iz reke v pomembni količini napaja tudi vodonosnik Ljubljanskega polja in tudi vodarne Šentvid, Kleče in Hrastje.«

Glavni očitki projektu so, da bo velik kanalizacijski vod po nepotrebnem speljan po strogo varovanem vodovarstvenem območju. Ljubljanski mestni svetniki iz vrst SDS, NSi in LMŠ so ta teden zahtevali sklic izredne seje ljubljanskega mestnega sveta, na kateri bi razpravljali o morebitni alternativni trasi za kanal C0. Kot najboljšo možnost se omenja trasa ob Celovški cesti, po kateri so Medvode denimo že danes povezane z ljubljanskim kanalizacijskim omrežjem.

Pogled projektanta

Kanal C0 je projektirala družba Hidroinženiring, največje slovensko projektantsko podjetje za vodovodne in kanalizacijske sisteme. Kot pravi projektant Igor Kodre, bi vsaka alternativna trasa, ki ne bi prečkala vodovarstvenega območja, močno otežila in podražila gradnjo. »Ob Celovški bi jo načeloma lahko speljali, a v tem primeru bi moral kanal dvakrat prečkati avtocesto, kar bi zahtevalo prečrpavanje, prav tako pa bi morali odpadno vodo črpati z Broda na hrib. Neprestano črpanje pa zahteva veliko energije in močno zviša stroške. Trenutna trasa je edina, po kateri lahko voda ves čas teče gravitacijsko, brez prečrpavanja.«

»Največja varnost bi bila dosežena, če cevovod ne bi bil vkopan oziroma bi bil po celotni dolžini viden. Kontrola je potem zelo enostavna, ravno tako tudi sanacija morebitnih poškodb.« –Hidrogeolog Joerg Prestor, Geološki zavod Slovenije

Prepričan je, da ima trenutno vsesplošno nasprotovanje predvideni trasi kanala C0 politično ozadje.

Zagotavlja, da so izbrali najboljše rešitve, ki ob sprejemljivih stroških zagotavljajo maksimalno varnost. »Zmotno se govori, da je to cev, ki pušča. Cev ne pušča. Obstajajo posebni standardi za tovrstne cevne sisteme, ki morajo zagotavljati vodotesnost.« Cevi nemškega proizvajalca so, zagotavlja, mercedes med cevmi. »Cevi imajo dopustne odklone, saj so v spojih nekoliko gibljive. Pri ceveh, ki jih vgrajujejo za kanal C0, se lahko spoj izvleče za 1,2 centimetra, pa še vedno zagotavlja tesnjenje. Prav tako se lahko spoj brez škode za stopinjo upogne.«

Da bi dodatno pomirili strahove glede morebitnega izlivanja odpadne vode v zemlji na vodovarstvenem območju, so se naknadno odločili, da na kritičnem odseku med Brodom in Ježico cev obdajo z betonskim sarkofagom oziroma kineto, kot betonskemu ovoju pravi Kodre.

»Mi smo sicer trdili, to ni potrebno, saj smo prepričani, da je cev že sama po sebi dovolj dobra, vendar pa je vseeno prevladalo mnenje za dodatek kinete, ki bo dopuščala možnost spremljanja cevovoda tudi v obratovanju. Zasnovana je tako, da je mogoče z robotom s kamero pregledati celotno dolžino zunanjosti cevovoda na kritičnem odseku in preverjati, ali kje morda izteka voda.«

Beton za kineto je, zagotavlja, projektiran vodotesno, tudi spoji na kineti so zatesnjeni.

Kodre sicer priznava, da si je sam želel nekoliko drugačne rešitve. »Želel sem si, da bi naredili hodnik, ki bi omogočal človeški nadzor, vendar zaradi omejenih terenskih pogojev, omejitve širine gradbene parcele, to ni bilo mogoče.«

Takšna so bila tudi priporočila Geološkega zavoda Slovenije. Po besedah hidrogeologa Joerga Prestorja sta pri obratovanju takega kanala med najbolj kritičnimi stvarmi zagotavljanje in izvajanje nadzora vodotesnosti. »Največja varnost se v takih primerih doseže, če cevovod ni vkopan oziroma je po celotni dolžini viden. Kontrola je potem zelo enostavna, ravno tako tudi sanacija morebitnih poškodb.«

Betonska kineta je torej nekakšna kompromisna rešitev, ki sicer zagotavlja dodatno raven zaščite in omogoča nadzor zunanjosti cevovoda, ne omogoča pa preprostega človeškega dostopa in hitrega odpravljanja morebitnih napak. »Koliko je projektantu v zvezi s tem uspelo izbrati najboljšo razpoložljivo tehnologijo, je seveda predmet presoje gradbene in ne geološke stroke,« pravi Prestor.

Ravno betonska kineta utegne sicer investitorju povzročati še veliko sivih las, saj zanjo nimajo gradbenega dovoljenja. Vlogo zanj so sicer vložili, a so jo nato umaknili, ko je postalo jasno, da bi se Agencija za okolje v novem postopku odločila za presojo vplivov na okolje.

Zastarel koncept?

Na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo deluje Inštitut za zdravstveno hidrotehniko. Tamkajšnji strokovnjaki se ukvarjajo prav z vprašanji, povezanimi z oskrbo s pitno vodo in odvajanjem odpadnih voda. Tam je zaposlena tudi dr. Lidija Globevnik, sicer predsednica Društva vodarjev. Že avgusta nam je povedala, da glede trase, gradnje in prihodnjega delovanja kanala C0 nima pripomb, ki bi se nanašale na okoljsko problematiko. »Tehnične rešitve so podobne, če ne enake vsem rešitvam in postopkom, ki jih strokovne institucije izvajajo pri takih projektih na vodovarstvenih območjih.« Tako ali tako večji del Ljubljane leži na vodovarstvenih območjih z različno strogim varovalnim režimom.

»Če ni potrebe za ustvarjanje dodatnih pritiskov na vodni vir, zakaj bi jih ustvarjali?« – Dr. Nataša Atanasova, Inštitut za zdravstveno hidrotehniko

»Ni nujno, da bo kanal C0 pomenil problem za okolje, če bo ustrezno narejen in vzdrževan,« nam je odgovorila ta teden, ob tem pa dodala, da je koncept obdelave odpadnih voda, na kakršnega stavi Ljubljana, dandanes že precej zastarel. »Centralna obdelava odpadnih voda, iz katerih prej ne odvzamemo surovin in vode ne zavrtimo v notranjih krogih reciklaže in ponovne uporabe, je preživeta.« Podobno meni tudi njena kolegica dr. Nataša Atanasova. Po njenih besedah se decentralizirani sistemi bolj ujemajo z načeli krožnega gospodarstva, nadaljnja centralizacija čiščenja odpadnih voda pa gre v drugo smer. »Na velikih centraliziranih napravah je obnova virov veliko zahtevnejša zaradi večje obremenjenosti s težkimi kovinami in mikropolutanti. Na majhnih sistemih pa je lažje nadzorovati vire, ki se stekajo na čistilno napravo. Vodice denimo nimajo nobene pomembnejše industrije, iz njihove odpadne vode bi lahko dokaj preprosto pridobili veliko uporabnih snovi.« Iz odpadne vode je denimo mogoče obnoviti in znova uporabiti fosfor in dušik.

Pri razpravi o kanalu C0 zato pogreša predvsem možnost pravočasne razprave o alternativnih rešitvah. »Verjetno trenutna rešitev ni edina mogoča varianta. Zato bi me zanimali rezultati študije variant, kot so na primer, da bi Vodice imele svojo čistilno napravo ob hkratni nadgradnji čistilne naprave Brod. Decentralizirani sistemi so ugodni iz dveh razlogov – ne potrebujemo dolgih kanalizacijskih vodov, ob tem pa spoštujemo načelo lokalnosti obdelave odpadnih snovi in ponovno izrabo virov. In če imajo ljudje sistem za čiščenje odpadnih voda v svoji bližini, tudi mnogo bolj pazijo, kaj mečejo v kanalizacijo.«

Ker v projekt kanala C0 ni bila vključena in z njim ni podrobno seznanjena, se tudi ne želi podrobneje opredeljevati do konkretnih rešitev. Hkrati pa poudarja, da je dolgoročno absolutno vodotesnost na kanalizacijskih vodih težko zagotoviti. »Če ni potrebe za ustvarjanje dodatnih pritiskov na vodni vir, zakaj bi jih ustvarjali?«

Zanemarjeno bogastvo

Po mnenju Joerga Prestorja je danes težko govoriti o alternativnih rešitvah projekta za nazaj, čeprav obenem poudarja, da je alternativne rešitve treba iskati ves čas, še posebej, ko gre za tako pomemben poseg. »Taka javna razprava, kot se je odprla sedaj, bi morala potekati v času študije variant.« Lažje pa po njegovih besedah govorimo o alternativnih rešitvah za naprej, še posebej za druge projekte, ki silijo v ta navidezno še nezasedeni prostor v zaledju vodarne Kleče. »Poleg že obstoječih virov ogrožanja, kot sta na primer Nemška cesta in transformatorska postaja Šentvid, načrtovalci v ta prostor pomikajo tudi druge posege, kot so ljubljansko železniško vozlišče, energetski vodi, hidroelektrarne na Savi, plinovodi, navezovalne ceste ter razvoj poselitve. Zato se je treba vprašati, ali so bile za te posege ustrezno preučene alternativne rešitve in kakšna je vizija stanja tega prostora v naslednjih desetletjih glede na vodni vir.«

Vsi strokovnjaki se strinjajo v oceni, da kanal C0 še zdaleč ni edina potencialna nevarnost za ljubljansko podtalnico. »Če bi tako pozornost, kot jo namenjamo kanalu C0, namenili tudi gnojenju in onesnaževanju s pesticidi zemljišč in posevkov tik ob ograjenem delu vodovarstvenega območja neposredno ob zajetjih, bi imeli veliko večji nadzor nad tveganji, kot ga želimo doseči sedaj z obvladovanjem tveganja zaradi kanala C0,« opozarja dr. Lidija Globevnik.

Dr. Nataša Atanasova pri opozarjanju na ogroženosti vodnih virov denimo izpostavlja vodarno Hrastje, ki leži ob vzhodnem delu ljubljanske severne obvoznice, kjer se onesnažene padavinske odpadne vode s cestišča in zaledja mesta stekajo v neposredno bližino vodnega zajetja, zaradi česar je bilo treba omejiti črpanje podtalnice.

Čista pitna voda je neprecenljiva. A v Ljubljani, pa tudi v drugih krajih po Sloveniji, javnost v večini primerov njeni ogroženosti ne namenja toliko pozornosti, kot bi si jo zaslužila. Morda se bo z razburjenjem, ki ga povzroča kanal C0, to vendarle spremenilo.