Neizkoriščeni potencial

Grand Cafe Ljubljana
Adamič-Lundrovo nabrežje 1, Ljubljana
Tel.: 01 434 43 00
Grand Cafe pod Plečnikovimi arkadami obratuje vsak dan od 9. do 18. ure.

Ambient:
nekaj Plečnikovih lokalov, združenih skupaj, z osrednjim šankom/ kuhinjico, nekaj visokimi notranjimi ter zunanjimi vrtnimi mizami

Napitki:
običajne kavarniške reči, z nekaj buteljkami v hladilnih vitrinah in nekaj resnimi, v zastekljene omare zaklenjenimi viskiji, rumi in konjaki

Dostopnost:
na plac seveda peš; zunanji del je primeren tudi za gibalno ovirane

Fino:
goveji pršut

Ne tako fino:
torta Ljubljana špageti z mortadelo večina enolončnic

Mešani narezek stane 10, ocvrti sir 4,5, vampi in ričet 5,9, golaž 7,5, torta Ljubljana 5,5, kos potice 2, kremšnita in prekmurska gibanica pa 4,5 evra

»Pojdimo pred lučkami, od popoldne bo kaos!« je ekipo centraških kaskaderjev zadnji novembrski petek priganjal vodja tokratne Konzumove odprave in se pri tem skliceval na v lastnem arhivu najden slaba štiri leta star zapis (Mladina 50/2015) o usmiljenja vredni ponudbi hrane na ljubljanskih prazničnih stojnicah. Upe smo tokrat stavili na v Plečnikovih arkadah že kar nekaj časa delujoči Grand Cafe Ljubljana, ki je po imenu sodeč na tržnico hotel vnesti nekaj grandioznosti. Sicer nam ni čisto jasno, zakaj imajo krožnike potiskane z logotipom Luwigana, pa tudi zakaj na notranjih mizah nimajo ne jedilnega lista ne seznama in cenika napitkov, kar precej zavira delo v strežbi, ampak vseeno nam je nekako uspelo razumeti koncept ponudbe – nekaj narezkov, nekaj enolončnic, kakšna pašta in klasične sladice iz izložbe.

Začnimo s slednjimi: zastavonoša sladke ponudbe Grand Cafeja naj bi bila torta Ljubljana. Sicer ne vem, na katerem slaščičarskem zelniku je zrasla in kakšna etnološka argumentacija je v ozadju, a če kos torte s suhim in drobljivim biskvitom, trdo, komajda prebojno čokoladno glazuro in nedefinirano mešanico okusov predstavlja najboljše, kar naše glavno mesto premore v cukrpekarskem smislu, potem smo kar doomed, pa z zlatom odtisnjeni zmajček na čokoladnem medaljonu gor ali dol. Z drugimi sladicami iz vitrine ni bilo nič boljše – prvi jedec si je oparil jezik na fili jabolčnega štrudlja, zmikrovalovljeni do razbeljenosti, drugi se vsaj ni opekel, a je bila njegova prekmurska gibanica na nekaterih mestih mrzla, drugod vroča, večinoma pa mlačna; tretji, ki je ravno v izogib mikrowellanju naročil kos pehtranove in orehove potice, pa je prav tako potegnil kratko: ja, v Grand Cafeju so tako žleht, da celo potico tlačijo v mikrovalovko, tej satanski dodelavi je (na srečo) uspelo uiti le kremšniti.

Mar bi raje poskrbeli, da bi dostojno začinili bledoliki ričet (ki smo ga dobili namesto naročene jote) in z goro nakockane mortadele obtežene kvadrataste špagete ter skrili univerzalni dodatek jedem pred onim, ki jim pripravlja vampe in tako celoten ugled enolončniške divizije prenaša na pleča sicer čisto dostojnega govejega golaža. Mirne duše smo sicer pokonzumirali tudi pred našimi očmi spaniran in na frišno ocvrt kos sira, še največ veselja pa nam je zagotovila roba, zložena na dva radodarno obložena ovala – na mesnem je bil ob mortadeli in primorski, torej nedimljeni salami brez konkurence sočen, mehak in ne presušen goveji pršut (natakar pravi, da ga dobivajo iz Albanije), od sirov pa nam je bil bolj všeč mlajši, ni pa nam uspelo dobiti drugega pojasnila kot to, da je sir domač. Tudi prav. Je pa vseeno malo škoda, da je še ena prenovitvena vaja na tržnici udarila v napačno smer: če tržnica, ki jo načeloma obiskujejo ljudje, ki jim dobra hrana in pijača nekaj pomenita, česa na prenese, potem je to šmeki blef. In za to pri Grand Cafeju Ljubljana pravzaprav gre.