Sami si krojimo podobo jutrišnjega sveta

Rdeča nit petih pogovorov z uglednimi slovenskimi sociologi in filozofi, ki jih je Kooperativa THD – vanjo so se pred nekaj leti povezale vodilne slovenske humanistične založbe – pripravila med Slovenskim knjižnim sejmom, ta je prejšnji teden potekal v Cankarjevem domu, je bil premislek o družbenoekonomski ureditvi, v kateri živimo. Govorniki so spregovorili o njenih preobrazbah, pa tudi o moči in nemoči emancipacijskih gibanj kot tistih sil v družbi, ki bi morda ob razpadu zdajšnje ureditve pripomogle k udejanjanju bolj egalitarnega in pravičnejšega sveta. A s poudarkom na zmotnosti misli, »da bi nam bilo s koncem kapitalizma le z rožicami postlano. O emancipaciji je treba premišljevati vnaprej. Treba si jo je izboriti,« je med sredinim uvodnim pogovorom, naslovljenim Konec koncev, poudarila filozofinja Alenka Župančič.

O »koncu« kapitalizma, vsaj v obliki, v kakršni ga poznamo zadnja desetletja, so filozofi in sociologi odločneje razmišljali zlasti med zadnjo finančno krizo, vendar se je kmalu po njej, čeprav se je zdelo, da bo usodneje načela vero v NINO (Ni nobene alternative), vse povrnilo v »bussiness as usual«. Po mnenju sociologov in filozofov so podnebne spremembe odločnejši argument v prid misli, da zdajšnja ureditev, ki temelji na ustvarjanju dobička in zagotavljanju konkurenčnosti, ne oziraje se na onesnaževanje okolja, ni vzdržna. Vendar vsi opozarjajo, da zdajšnji odzivi na podnebno krizo ne vodijo nujno h koncu kapitalizma ali krepitvi solidarnosti med ljudmi, temveč le utrjujejo socialne ločnice v družbah. Tudi po mnenju filozofa Petra Klepca bodo »tisti, ki imajo malo že zdaj, imeli še manj. Najrevnejši bodo zaradi podnebnih sprememb potegnili najkrajšo.«

Alenka Župančič je zato poudarila, da je zdajšnja izbira med bojem za pravičnost, socialne spremembe in emancipacijo na eni strani ter prizadevanji za obvarovanje planeta na drugi vsiljena in napačna. »Ta dva boja sta v osnovi povezana, čeprav ju skušajo nekateri predstaviti kot izključujoča se,« je dejala. Pomembno vprašanje zato je, kakšen premislek oziroma revolucionarno ali emancipatorno gibanje lahko poveže ta boja. Pri tem je opozorila, da se je treba v iskanju njunih skupnih točk izogniti narcisizmu v obliki lastninjenja neke oblike boja oziroma poudarjanja njegove prevlade. »Vsi ti boji, ki zadevajo skrb za okolje in socialne pravice, so odgovor na isti problem. Če gre za isti boj, se je treba samo postaviti na fronto.«

Povsem jasno je, da je bila znana teza Francisa Fukuyame o »koncu zgodovine« – blago rečeno – preuranjena. Ameriški politolog je menil, da po padcu Berlinskega zidu zaradi globalne prevlade liberalne demokracije in kapitalizma v svetu ne bo več večjih pretresov in sprememb, kar vse naj bi sčasoma vodilo v novo paradigmo, ki naj bi jo zaznamovala mir in sožitje. Župančičeva je poudarila, da je te zgodbe o »koncu zgodovine« dokončno konec. Izkazalo se je, da je Fukuyamova teza, da v ureditvi, utemeljeni na spregi med liberalno demokracijo in kapitalizmom, ni večjih protislovij, napačna. »Protislovja seveda so. Vedno večja so,« pravi Župančičeva. Tudi Fukuyama jo svojo tezo kasneje revidiral.

O tem, v kakšni ureditvi živimo in tudi kako onkraj nje, je tekla beseda na nedeljskem pogovoru Simbioza fašizma in neoliberalizma. Čeprav se za današnjo ureditev uveljavljajo različna poimenovanja, neoliberalna, postindustrijska, postfordistična, pohladnovojna, postmoderna itd., so se govorniki strinjali, da jo vendarle najbolje opiše beseda neoliberalna. Dr. Tomaž Mastnak, sociolog in gostujoči raziskovalec na univerzah v ZDA, je k temu dodal, da »smo v sistemu, ki razpada, in smo soočeni z zelo veliko in resno grožnjo fašizacije«.

Po mnenju filozofinje Alenke Župančič se je treba ogniti misli, da bi bilo s koncem kapitalizma vsem z rožicami postlano. Boljši svet si je treba izboriti.

Tej tezi pritrjujejo dognanja iz njegove prejšnje knjige. V njej je analiziral razvoj ideologije liberalizma v zadnjem stoletju in argumentirano dokazal, da neoliberalizem ni »izum« denimo tako imenovane čikaške šole iz petdesetih let prejšnjega stoletja, temveč je vzniknil že nekaj desetletij prej kot eden izmed mogočih odgovorov na krizo liberalizma, ki je vzniknila na prehodu iz 19. stoletja v 20. stoletje. Ta se je kazala zlasti v kritiki, da so zagovorniki »klasičnega« liberalizma povsem zanemarili socialno vprašanje in tudi premislek o vlogi države pri korigiranju patologij, ki izhajajo iz delovanja trga. Tedaj so v Veliki Britaniji tako imenovani novi liberalci zagovarjali »vrnitev« države v urejanje gospodarskih in družbenih težav, s čimer so se približali socializmu oziroma komunizmu. To je bil po Mastnaku eden izmed razlogov, da so se že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja najprej v Avstriji, nato pa v Angliji in ZDA pojavili neoliberalci, ki so zagovarjali tezo, da trg sam najbolje ureja razmerja v družbi. Sociolog je še poudaril, da je bil neoliberalizem, ki je v naslednjih desetletjih prevladal, »vseskozi fundamentalistično naravnan do socializma oziroma komunizma, sprejemal pa je fašizem. Že od vsega začetka je torej obstajala taktična, oportunistična, pa tudi strateška vez med neoliberalizmom in fašizmom.«

Ni naključje, da je Tomaž Mastnak najnovejšo knjigo naslovil Črna internacionala. S to sintagmo, prvič sicer uporabljeno že med drugo svetovno vojno v ZDA, je opredelil mednarodno povezanost elit in razredov, ki danes vladajo svetu in ga obvladujejo. »Rdeče internacionale že dolgo ni več. Na žalost pa v razčlembah zanemarjamo organiziranost sovražnikov. To je knjiga o naših sovražnikih. O tem, kdo so, katere sile jih sestavljajo, kako so organizirani in kako delujejo,« je dejal. A dodal, da »te knjige ne bi pisal, če bi se odpovedal alternativi«.

Vendar je več kazalcev, da zdajšnja ureditev razpada. Vse več držav ravna v nasprotju s tistim, kar naj bi bile ključne sestavine neoliberalizma: liberalizacija, denacionalizacija in deregulacija. Filozof Zdravko Kobe je omenil ravnanje ZDA, ki uvajajo gospodarske ukrepe proti dovčerajšnjim zaveznikom, kar je v nasprotju z neoliberalno maksimo o prostem delovanju trga. V krizi se je izkazala za protislovno tudi teza o šibki oziroma »vitki« državi kot tisti, ki je najbolj skladna z ekonomskimi postulati neoliberalizma. »Po svoje to drži, vendar so ZDA tako rekoč čez noč nacionalizirale General Motors, ki velja za utelešenje ameriškega kapitalizma.« Vse to Kobeta napotuje k misli, da se ZDA odmikajo od poprejšnjega neoliberalnega razumevanja države kot tiste entitete, ki zagotavlja razmere, v katerih lahko potekajo konkurenčne menjave na trgu.

Sociolog Primož Kraševec je v nastopu izostril posplošeno razumevanje značilnosti neoliberalizma in s tem odgovoril na vprašanje, zakaj je ta tako uspešno prežel sodobne družbe. Po njegovem bistvena značilnost neoliberalizma ni pehanje za dobičkom. To je imanentno kapitalizmu, vendar ne kot nekakšna psihološka kategorija v obliki pohlepa, temveč takšno ravnanje zahteva konkurenca na trgu. To, kar je v liberalizmu neo, zares novo, je po njegovem koncept človeškega kapitala; torej videti svoje življenje kot investicijo, ne nujno kot ekonomsko, temveč investicijo v obliki uporabe ekonomskega principa na vseh področjih življenja. Denimo z vlaganjem v dodatne veščine ali z učenjem novih jezikov z namenom maksimirati in realizirati ne le ekonomske, temveč vse življenjske priložnosti oziroma možnosti, kar vključuje tudi obogatitev družabnega življenja, življenjsko izpolnjenost, srečo in zadovoljstvo. Po Krašovcu neoliberalizem zaznamuje zlasti nova »etika, odnos do sebe, aplikacija sebe na sebe«.

Morda drži, kot trdi denimo sociolog Immanuel Wallerstein, da kapitalizem ta čas doživlja strukturno krizo, ki naj bi se razpletla, tako ali drugače, sredi tega stoletja, vendar je podoba jutrišnjega sveta »odvisna od našega delovanja,« je dejal filozof Peter Klepec. Res pa je, da so razmere danes še toliko bolj napete zaradi diskurza krize, ki je ostal z nami od zadnje gospodarske krize, čeprav so si gospodarstva po vseh gospodarskih kazalcih že opomogla. »Še vedno poslušamo o njej. Strašijo z novo, vse današnje delovanje ji je že podrejeno,« pravi. Toda obenem vse že preveva nelagoden občutek konca, ki ga je sociologinja Nancy Fraser izrazila z Gramscijevim motom: »Kriza sestoji natančno iz dejstva, da staro umira, novo pa se še ne more roditi; v času tega medvladja se pojavi kopica grozljivih simptomov.«

Sociolog Tomaž Mastnak meni, da živimo v ureditvi, ki razpada. Po njegovem doživljamo zelo veliko in resno grožnjo fašizacije.

Alenka Župančič je v novi knjigi Konec »diagnosticirala« značilnosti tega občutenja konca. Sprašuje se, ali nas kopičenje informacij o bližajočem se koncu »pripravlja na neko izjemno stanje, ko naj bi se zgodila katastrofa, ali skuša v nas normalizirati občutek, da se bližamo koncu nečesa«. Marsikaj je v tej figuri konca. »Ni nujno, da prikliče le občutke groze, njena sestavina je lahko tudi navdušenje, spektakel, celo upanje.« Poudarja pa, da se je treba v premislekih o koncu ogniti zlasti v politiki dvomljivi logiki, da se mora vse končati, da se lahko začne kaj lepšega, boljšega. »Lahko se zgodi, da se staro konča, a ne bo sledilo nič lepega. Lahko je še huje kot zdaj.«

Res je, da se »temelji našega vsakdanjega sveta vse bolj majejo, kar vse zbuja občutek nekakšnega konca,« vendar zgolj zadovoljstvo zaradi zmožnosti ozaveščanja teh procesov, kar botruje defetističnemu dviganju rok, po njenem mnenju ne more biti prava pot v spoprijemanju s temi spremembami. Zavedajoč se, da ta »konec«, apokalipsa, lahko traja tudi nekaj stoletij, se je treba ogniti logiki brezizhodnosti in analizirati tisto, kar je zajeto v tem koncu, da bi lahko pomagali na svet tistemu, kar je lahko drugačno, boljše od vsega tistega, kar ne nazadnje sproža konec današnjega obdobja.