Slovenska politika mora živali zaščititi pred nepotrebnim trpljenjem

Leta 2011 je skupina raziskovalcev z univerze v švedski Uppsali pod vodstvom slovenske profesorice Manje Zupan izvedla prelomen poskus. Vanj je bilo vključenih 90 dvomesečnih pujskov, razdeljenih v skupine po štiri. Vsaka skupina je za 30 minut na dan dobila preprosto zavozlano vrv, s katero so se lahko igrali, raziskovalci pa so jih pri tem snemali in kasneje podrobno analizirali posnetke. Zupanova se spominja, da je šest mesecev »od jutra do večera pregledovala material. Že kmalu se mi je začelo dozdevati, da se nekaj dogaja in da prepoznavam vzorce v njihovem vedenju.« Ko so posnetke obdelali še z natančnimi statističnimi metodami, so rezultati presenetili vse. Iz dinamike igre je bilo jasno vidno, da pujski izkazujejo različne osebnostne poteze – tako so eni bili iniciatorji, ki so bili venomer prvi pri klobčiču, spet drugi so bili sledilci, tretji nekaj vmes. Predvsem pa se je izkazalo, da se živali mnogo raje igrajo z drugimi kakor pa same zase. »Dva sta se igrala, tretji ju je v kotu nekaj časa opazoval, nato pa nenadoma skočil in še sam začel tekati po boksu. To je bilo mnogo več kot le hipni, instinktivni odziv; pomenilo je, da se žival zaveda ne le same sebe, temveč tudi drugih in nato svoja občutja in vedenje prilagaja njim. Kar so temeljne odlike empatije.«

Izsledki slovensko-švedske raziskave so bili letos aprila objavljeni v eni najuglednejših naravoslovnih publikacij, reviji Nature. Zupanova se je po desetih letih dela v tujini vrnila v domovino in na ljubljanski Biotehniški fakulteti nadaljuje raziskovanje vedenja živali. Prejšnje leto je vodila skupino raziskovalcev s treh fakultet, ki so proučevali težave prašičev, kokoši nesnic in piščancev v intenzivni reji in iskali rešitve zanje. Cilj njenih prizadevanj je vsaj malo zmanjšati trpljenje in stres, ki so mu izpostavljene, in jim ob obilici negativnih dražljajev priskrbeti tudi pozitivne. Za Manjo Zupan namreč z znanstvenega vidika ni prav nobenega dvoma, da so te živali čuteče. »V znanstveni srenji je splošno sprejeto mnenje, da so zagotovo čuteča vsaj tista živa bitja, ki premorejo čutne celice in živčni ali kateri drugi sistem za prenašanje informacij ter amigdalo, možganski center za čustva.«

38.505.948
kokoši in gosi je bilo lani zaklanih v Sloveniji

115.760
glav goveda je bilo lani zaklanih v Sloveniji

325.354
prašičev je bilo lani zaklanih v Sloveniji

100.705
ovac je bilo lani zaklanih v Sloveniji

25.664
koz je bilo lani zaklanih v Sloveniji

92,6
kilograma mesa, skoraj 28 kg nad evropskim povprečjem, je lani pojedel povprečni Slovenec

Tej definiciji poleg sesalcev ustreza cela vrsta živalskih vrst, od ptic in rib ter celo kač in hobotnic. Doslej je bila opravljena že množica, okoli 2500 raziskav na področju živalskega vedenja, ki so potrdile sposobnosti teh bitij, da zaznavajo široko paleto občutkov in tudi sama sebe. Angleški raziskovalci so ugotovili, da konji izražajo čustva z zapleteno obrazno mimiko in za grožnje uporabljajo poseben pogled iz levega profila. Portugalci so proučevali ribe v jatah in ugotovili, da se posamezni primerki med seboj znatno razlikujejo po vedenjskih vzorcih, kar bi lahko kazalo na zametke osebnosti. Ameriški nevroznanstveniki so na podlagi vzorcev izločanja oksitocina pri psih in mačkah potrdili, kar njihovi lastniki vedo že od pamtiveka – da jih imajo njihovi ljubljenčki dejansko radi. Vrh vseh teh raziskav pa je leta 2012 sprejeta Cambriška deklaracija o zavesti živali, v kateri je skupina najuglednejših znanstvenih avtoritet na področju proučevanja živalskega ustroja in vedenja zapisala, da tudi živali premorejo »nevroanatomske, nevrokemične in nevropsihološke kapacitete za doživljanje zavesti in namensko vedenje. Posledično dokazi kažejo, da ljudje nismo edinstveni v posedovanju nevroloških mehanizmov, iz katerih izhaja zavest. Mnoge živali, med njimi vsi sesalci in ptice ter mnoga druga bitja, tudi hobotnice, prav tako premorejo te mehanizme.«

Počivalšek proti veganom

A kar je za znanost dejstvo, je za politiko in pravo še vprašljivo. Države zahodnega civilizacijskega kroga, ki temelji na specizmu – domeni, da je človek superioren preostalim oblikam življenja –, šele v zadnjih letih postopoma spreminjajo svoje zakone in živalim priznavajo status čutečih bitij. V razviti družbi poteka živahna javna razprava o tem, kako živalim zagotoviti pravice, ki jim pripadajo, in obenem zagotoviti nemoteno delovanje obstoječega družbenega reda – ali pa temu poiskati vzdržno alternativo. Ta debata že leta poteka tudi v Sloveniji, v zadnjih tednih pa je dosegla nov vrh z odločitvijo vlade, da v novem stvarnopravnem zakoniku živali ne bo priznala kot »čuteča živa bitja«.

Zavrnjeno definicijo so ob sodelovanju z nevladnimi organizacijami in poslanko SD Meiro Hot pripravili na ministrstvu za pravosodje, ki je v utemeljitvi zapisalo, da smo ljudje dolžni zaščititi živali oziroma »njihova življenja, zdravje in dobrobit. V ta namen je tudi bila predlagana uzakonitev jasnega zakonskega napotila.« Šlo je predvsem za simbolno gesto; da bi dejansko uzakonili pravice, ki gredo živalim, bi morali spremeniti še številne druge predpise, od kazenskega zakonika in zakona o zaščiti živali do številnih aktov na področju kmetijstva, okolja, prehrane in gospodarstva. Vsekakor zgolj z vnosom nove dikcije v stvarnopravni zakonik ne bi čez noč prepovedali živinoreje in škropljenja travnikov in njiv ter zapovedali veganstva. Kljub temu je vlada ob pritiskih stranke SMC – njen predsednik Zdravko Počivalšek je nekdanji direktor Kmetijske zadruge Šmarje pri Jelšah – zavrnila predlog pravosodnega ministrstva in privolila v kompromis, po katerem naj bi bile živali opredeljene le kot »živa« bitja.

Kot rečeno, do tovrstnih trenj med aktivisti, znanstveniki, politiki in pravniki prihaja tudi drugod po razvitem svetu. Iz njih izhaja, da gre za dolgotrajne in nepredvidljive procese, ki so del globalnega trenda preizpraševanja sedanjega ekonomskega modela, ki je dodobra razdejal planet. Sociolog Aleš Črnič, raziskovalec, ki se ukvarja s kulturnimi vidiki vegetarijanstva in veganstva, te procese primerja z zgodovinskimi prelomi, kot so priznavanje človeškosti domorodnim prebivalcem koloniziranih celin, odprava suženjstva, ukinjanje apartheida in odprava rasističnih zakonov, izboritev volilne pravice žensk. »Aktualna slovenska politična debata o živalih kot čutečih bitjih predstavlja neznaten drobec v mozaiku širših, globokih premikov po celem zahodnem svetu. V začetku sedemdesetih let se prvič soočimo s spoznanji o okoljski nevzdržnosti množične industrijske živinoreje. 

Takrat se pojavijo tudi nekatere prelomne knjige, ki utemeljijo etično razsežnost človekovega odnosa do živali. To postopoma doživlja odmeve tudi v pravnem polju, kjer smo živalim najprej priznali interese, zdaj pa se prvič resno prerekamo še o njihovih pravicah.«

Evropski zgledi

Prva država, ki je v svojih predpisih živali opredelila kot čuteče, je bila Francija z leta 1976 sprejetim zakonom o zaščiti narave. Ta pa je namenoma vseboval veliko luknjo – novi status je namreč podelil zgolj živalim, ki so v lasti človeka. V resnici je šlo za simbolno gesto, s katero se za nobeno živalsko vrsto ni spremenilo prav nič. Francoski civilnopravni zakonik je namreč še naprej določal, da imajo vse živali status blaga, s katerim lahko lastnik razpolaga, kakor se mu zahoče. To se je spremenilo šele leta 2015, ko so tudi v ta predpis vnesli definicijo živali kot čutečih živih bitij. Vendar tudi to ni zadosti, da bi jih s pravnega vidika ločili od blaga. V ta namen bi morali v zakoniku oblikovati novo kategorijo med kategorijama človeka in predmeta – tega pa niso storili. Tako živali v Franciji ostajajo blago, četudi živo in čuteče.

Poleg Francije je živalim sposobnosti doživljanja kompleksnih občutkov doslej uradno priznala zgolj peščica evropskih držav. Luksemburg je leta 2016 prepovedal vzrejo živali za krzno z zakonom, v katerem je zapisano, da gre za »živa nečloveška čuteča bitja z živčnim sistemom, za katerega je znanstveno dokazano, da je sposoben čutiti bolečino in izkušati druga občutja, med njimi trpljenje in tesnobo«. Isto leto je Portugalska sprejela za zdaj najbolj napredno zakonodajo na tem področju in dopolnila tako civilnopravni kot kazenski zakonik z določili za ločitev statusa čutečih živali od ljudi in od blaga ter njihovo ustrezno zaščito. Leto kasneje je čutečnost živali v svojem pravnem redu priznala tudi belgijska pokrajina Valonija. Francozi tudi po 40 letih še niso povsem dorekli pravnega statusa živali, po drugih evropskih državah pa proces zdaj poteka precej hitreje.

Da so živali čuteče, je zapisano v temeljnih dokumentih Evropske unije, med drugim v Lizbonski pogodbi, ki velja za njeno ustavo.

Dejansko bi morala biti ta vprašanja urejena že pred leti. Leta 1997 je bil v Amsterdamu podpisan sporazum, ki je redefiniral prejšnje pogodbe, na katerih je dotlej temeljila Evropska unija. Med njegovimi določili je tudi protokol, ki črno na belem razglaša živali za čuteča bitja, članice EU pa so zato zavezane, da »bodo v celoti upoštevale potrebe živali za njihovo dobrobit ob upoštevanju zakonskih ali administrativnih določb in običajev v posamezni državi«. To formulacijo je desetletje zatem skoraj črko za črko ponovila Lizbonska pogodba, ki je ustava EU. A kot kaže francoski primer, zgolj deklarativna razglasitev nove definicije živali ne pomeni avtomatično tudi novih pravic zanje.

Če neka država resnično želi zaščititi živali, lahko to stori brez opisanih pravniških kolobocij z definicijami – in preprosto oblikuje predpise, ki zagotavljajo ustrezen status. Nemčija nikjer v svojem pravnem redu nima zapisano, da so živali čuteče, pa vendar je njena zakonodaja zelo stroga, ko gre za zagotavljanje njihove dobrobiti. Leta 2002 so Nemci skrb za živali celo vpisali v svojo ustavo kot enega izmed osrednjih namenov svoje države. Nemški zakon o zaščiti živali pa zelo konkretno določa, da se nekateri mehanizmi pravnega varstva nanašajo na točno določene skupine. Med njimi so vretenčarji, ribe, plazilci, hobotnice in dvoživke. Kjer je volja, je torej tudi način.

Človekova odgovornost

Tudi tiste med državami, ki so v zadnjih letih v svoje zakone bodisi neposredno bodisi posredno vnesle dodatne mehanizme za zagotavljanje dobrobiti čutečih živali, pa tega niso storile iz usmiljenja, temveč gre tako kot pri globalnem boju proti podnebnim spremembam v pomembni meri za ekonomsko nujnost. Z vidika kapitalizma je pač treba zaščititi vire, da se lahko še naprej izkoriščajo. Manja Zupan pojasnjuje, da je »zaradi intenzivnosti reje treba živali na veliko zdraviti z antibiotiki, kar kaže, kako škodljive in stresne so te prakse zanje. Zaradi široke rabe antibiotikov pa se na obzorju že kaže velika težava, saj živali postajajo odporne proti njihovim učinkom. Kar pomeni, da lahko pride tudi do množičnih poginov, ki lahko v nekaj letih spravijo celotno industrijo na kolena. Ta mora zato nujno izboljšati pogoje intenzivne reje.«

Sočasno se odpirajo nove tržne priložnosti. Ne glede na zakonodajne definicije v posameznih evropskih državah njihovi prebivalci v povprečju jedo vse manj mesa. Povprečen Nemec je v letu 2010 pojedel 69 kilogramov mesa, lani pa 61 kilogramov. V »čuteči« Franciji se je količina v istem obdobju zmanjšala z 71 kilogramov na 67. Slovenci sicer ostajamo med najbolj zagretimi mesojedci na celini, a tudi pri nas povpraševanje posameznikov po mesu postopoma pada; skozi leto 2010 smo ga v povprečju pojedli 93,7 kilograma na prebivalca, v lanskem letu pa 92,6 kilograma. Vse več ljudi se odreka mesu in posega po alternativah, kar je že davno opazila tudi živilska industrija. »Na ekonomskem področju smo priča vrtoglavi rasti prihodkov in dobičkov v poslih, povezanih z vegansko hrano,« pravi Aleš Črnič. »Posledica je tektonski premik od doslednega upiranja živilske industrije k sprejemanju in apropriaciji brezmesnih alternativ, tako da danes prvič tudi tradicionalni mesni in mlečni proizvajalci na trgu ponujajo veganske izdelke, ki so jih še včeraj kategorično zavračali kot nesmiselne, škodljive in ekonomsko nevzdržne.«

Ti povsem pragmatični razlogi so tisti, zaradi katerih se bodo tudi v Sloveniji strukture, ki so doslej nasprotovale zakonski opredelitvi živali kot živih in čutečih, prej ali slej uklonile novi realnosti. Ob tem ne gre zanemariti pritiska nevladnih organizacij, ki so takoj po vladni košarici novemu stvarnopravnemu zakoniku začele vršiti sistematičen pritisk na politiko, med drugim z oblikovanjem odmevne peticije na spletu. Poslanka Meira Hot, ki je kot ljubiteljica živali pravzaprav sprožila akcijo za vpis nove dikcije, je že napovedala oblikovanje amandmaja, s katerim bi jo državni zbor vnesel v vladni predlog. Kot kažejo odzivi po strankah, bo dopolnilo skoraj zagotovo sprejeto. Toda pot od simbolnega priznanja živalske čutečnosti do dejanske prilagoditve sedanje družbene ureditve se bo s tem šele prav začela, opozarja Črnič: »Kljub očitnim premikom ostaja dominacija tradicionalne živinorejske, mesno- in mlečnopredelovalne industrije nesporna. Njeni ogromni finančni in kadrovski resursi kar se da intenzivno zavirajo hitrejše in odločnejše spremembe človekovega odnosa do živali, saj bi to gotovo povzročilo občutne spremembe trenutnih razmerij moči. Zavračanje uživanja mesa in mleka veliko bolj radikalno nasprotuje temeljem prevladujoče zahodne kulture, kot se zdi na prvi pogled.«

Pri tem pa je nevarna vsaka skrajnost. Kakor živali ne moremo imeti za topoumne predmete, tako jih tudi ni pošteno fetišizirati kot višja bitja in nanje projicirati božanskih lastnosti. Živali niso nič bolj »čiste«, ali ljubeče, ali v stiku z neko višjo realnostjo od človeka. Kot v nasprotju s človekom niso sposobne nesmiselnih grozodejstev proti lastni vrsti, ne zapirajo svojih habitatov z žico in ne trpijo zaradi abstraktnih konceptov, kot so denar, religija in tradicija. Živali so preprosto bitja, drugačna od nas – živa in čuteča in tega ne more zanikati nihče. Česar pa vsaj za del človeštva glede na njegova dejanja ni mogoče reči. Na te posameznike leti poudarek Manje Zupan, da »smo mi tisti, ki smo odgovorni za živali, in ne obratno. Na nas je, da poskrbimo za njihovo fizično in psihološko dobrobit.«

»Če bomo jedli hamburgerje, bomo zavladali svetu«

Na Japonskem je bilo 1200 let prepovedano uživanje mesa

Osemnajstega februarja 1872 je skupina budističnih menihov vdrla v palačo japonskega cesarja Meidžija in zahtevala, da jih nemudoma sprejme; prišlo je do spopada s stražarji, v katerem je padla polovica menihov. In kaj je sicer miroljubne klerike razkačilo do te mere, da so krenili nad palačo? Zločin je Meidži zagrešil dva tedna pred tem in z njim po mnenju budistov »uničil dušo naroda« – na večerji v javnosti je jedel goveje meso. S tem je cesar tudi uradno končal 1200 let trajajoče obdobje prepovedi uživanja mesa na Japonskem.

Prepoved je davnega leta 675 izrekel cesar Tenmu ob svoji spreobrnitvi v budizem, ki uči, da se duše ljudi lahko utelesijo tudi v živalih. Sprva se je ukaz nanašal le na meso udomačenih živali in zgolj za čas med aprilom in septembrom; pod kasnejšimi cesarji se je prepoved razširila na vse živali in vse leto. Seveda so obstajale izjeme, deloval je črni trg in tudi lov na divjad ni zamrl. A vse od zgodnjega srednjega veka pa do 19. stoletja je bila Japonska uradno država vegetarijancev, prehrana njenih prebivalcev pa v veliki meri sestavljena iz riža in rib.

Ko je Meidži v javnosti jedel govedino, je bilo to torej nekaj resnično nezaslišanega. Njegova poteza je imela takojšen učinek; v vsega petih letih je povpraševanje po govedini v Tokiu naraslo za trinajstkrat. Cesarjeva gesta pa je imela precej zlovešče ozadje – z uvedbo mesa je želel povečati moč in vzdržljivost svojih vojakov, ki so se v primerjavi z zahodnjaki zdeli precej šibki; Meidži je sklepal, da je to zaradi prehrane. To prepričanje se je med Japonci še utrdilo, ko so po ameriški zasedbi po drugi svetovni vojni opazovali belopolte vojake, kako se bašejo s hamburgerji in zrezki. In ko je v nekdaj vegetarijansko državo končno prišla korporacija McDonalds, je Den Fudžita, direktor njene japonske podružnice, izjavil: »Če bomo jedli hamburgerje tisoč let, bomo postali svetlolasi. Ko bomo postali svetlolasi, bomo zavladali svetu.«

Krona stvarstva

Specizem, prepričanje o človekovi večvrednosti glede na ostala bitja na planetu, je temelj judovskokrščanske civilizacije.

Specizem, prepričanje o človekovi večvrednosti glede na ostala bitja na planetu, je temelj judovskokrščanske civilizacije. Po svetopisemskem kreacijskem mitu je bog stvarjenje prvega človeškega para pospremil z besedami, s katerimi jima je predal v last vse ostale življenjske oblike: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Podprta z razmišljanji grških filozofov kot sta bila Platon in njegov učenec Aristotel, ki je imel živali za manjvredne, ker ne premorejo razuma (logos), je ta miselnost prerasla v nazor, poimenovan »velika veriga stvarstva«. Dokončno jo je opredelil katoliški mislec Tomaž Akvinski, ki je na začetek verige seveda postavil krščanskega boga, pod njim angele, za njimi ljudi in nato živali; rastline in minerali so bili povsem pri dnu.

Podrejenost živali človeku je tako že stoletja del zahodnjaškega kognitivnega okvira. Tega ni spremenilo niti razsvetljenstvo – nasprotno, poudarjanje pomena razuma je še utrdilo prepričanje o manjvrednosti drugih živih bitij. Francoski filozof René Descartes je tako dokazoval, da so živali zgolj zapleteni biološki ustroji brez trohice razuma oziroma zavesti. Toda prav iz razsvetljenskega dojemanja človeka kot superiornega bitja se je rodila ideja njegove odgovornosti do ostalih oblik življenja. John Locke in Immanuel Kant sta tako skrb za dobrobit živali dojemala kot enega izmed temeljnih pogojev za izražanje človekove moralnosti. Kant je konec 18. stoletja zapisal, da je »krutost do živali v nasprotju s človekovo dolžnostjo do njega samega, saj ga dela za brezčutnega za njihovo trpljenje, s čimer slabi njegovo naravno nagnjenje do ostalih človeških bitij«.

Prvi zakoni o zaščiti živali so bili na zahodu sprejeti že v 17. stoletju. Za najzgodnejši predpis na tem področju velja irski zakon o varstvu volov in ovac. Šest let pozneje je angleška naselbina Body of Liberties v ameriški koloniji Massachusetts z zakonom prepovedala krutost do živali.