Radioaktivni izvoz

Iz Cinkarne Celje so prejšnji teden sporočili, da jim je po 24 letih uspelo znebiti se 30 ton nizkoradioaktivnih odpadkov. Ker nikakor niso mogli najti sprejemljive rešitve doma, so jih nazadnje izvozili v ZDA.

Sode kontaminiranega materiala, bilo jih je 256, so spravili v tri ladijske zabojnike in jih s tovornjakom prepeljali v pristanišče v Antwerpnu, od tam pa so jih z ladjo odpeljali v ZDA. Pri organizaciji prevoza jim je pomagala Uprava za jedrsko varnost.

Pri proizvodnji titanovega dioksida, enega glavnih Cinkarninih izdelkov, uporabljajo mešanico žlindre in ilmenita, minerala, ki vsebuje tudi naravne radionuklide.

»Pri enem od kemičnih procesov so se naravni radionuklidi kot obloge nalagali na gumi, s katero so bili obdani rezervoarji in cevi. Ko so to na začetku devetdesetih let ugotovili, so tehnološki proces nekoliko spremenili in težavo večidel odpravili, kontaminirano gumo pa odstranili,« razlaga Igor Osojnik, vodja sektorja za sevalno varnost in materiale pri Upravi za jedrsko varnost. »Odpadki so bili ves čas pod našim nadzorom.«

V Cinkarni so dolgo preigravali različne možnosti za dokončno odstranitev tega bremena preteklosti, a tudi skupaj z Upravo za jedrsko varnost niso našli boljše rešitve od izvoza. »Odobrili smo jim pogojno opustitev nadzora nad temi odpadki, da bi material odložili na svojem odlagališču v Bukovžlaku, a se to ni zgodilo,« pravi Igor Osojnik. Odlagališče se zapira, zato okoljevarstvenega soglasja za takšno rešitev ne bi mogli pridobiti. Prav tako ni prišel v poštev odvoz odpadkov na odlagališče nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov na Brinju. »Tam ni prostora za takšne odpadke, sploh pa ne za takšno količino,« pravi Osojnik. »Trenutno edina izvedljiva rešitev je bila izvoz.«

Treba se je zavedati, da ti odpadki niso pomenili tako rekoč nikakršne nevarnosti za okolico. »Sevanje, če bi stali neposredno ob sodih, bi bilo približno desetkrat močnejše od sevanja naravnega ozadja.« Ker pa so bili odpadki shranjeni v prostoru, do katerega je bil dostop omejen, je bil učinek na okolico zanemarljiv.

Vodja odseka za reaktorsko fiziko na Institutu Jožef Stefan dr. Luka Snoj je ob tej novici na Twitterju podvomil o smiselnosti tako nizkih mejnih vrednosti sevanja, kot veljajo v Sloveniji. »Še malo, pa bomo še ljudje preveč radioaktivni, da bi živeli v Sloveniji, in nas bodo izgnali in uvozili kaj manj radioaktivnega.« To je podkrepil z zanimivostjo: »V Sloveniji je na nekaterih lokacijah v naravi zemlja naravno tako radioaktivna, da jo lahko, če jo naberem in prinesem na Institut, z njega odnesem zgolj na odlagališče radioaktivnih odpadkov. In to čeprav je tega v naravi na stotine ton. Takšne lokacije so na primer okoli rudnika urana Žirovski vrh ter na visokogorskih travnikih v gornjem Posočju.