Kaj o problematiki poteka kanalizacije po vodovarstvenem območju pravijo strokovnjaki?

Meje vodovarstvenih pasov virov pitne vode so določene predvsem na osnovi mikrobioloških kriterijev. Pričakujemo, da bakterije ne bodo preživele 60 dni v podtalnici, in tako določimo ožji vodovarstveni pas. Kar se tiče ostalih onesnaženj, je zgodba nekoliko drugačna. Vse, kar spustimo v okolje in podtalnico, nekam gre. Vemo, da je onesnaženje s 6-valentnim kromom pred več kot 30 leti prišlo iz obrata zahodno od Celovške ceste. Danes omenjeno onesnaženje lahko zasledimo po celotnem polju in v skoraj v vseh vodnjakih vodarn Kleče in Hrastje. Enostavno kakovost podtalnice Ljubljanskega polja varujemo na celotnem območju polja, vključno s porečjem Save po reki navzgor. Dejstvo je tudi, da onesnaženja s kromom niso ugotovili v rednem monitoringu kakovosti pitne vode, temveč v tehnološkem obratu Iskre v Stegnah. Tovarniški obrat za proizvodnjo računalniških komponent z izredno nevarnimi onesnaževali je bil sicer politično vrinjen v prvi varstveni pas brez posebnih pomislekov. Pri preverjanju tehnološkega postopka proizvodnje je bil v odpadni vodi ugotovljen krom. Nadaljnja preiskava je pokazala, da je krom prišel v obrat z vodo iz vodovodnega omrežja. Začele so se intenzivne preiskave in sanacija. Če laboratorijskih preiskav v obratu Iskre ne bi bilo, bi večina onesnaženja šla skozi omrežje za oskrbo z vodo JP VO-KA brez posebnih pretresov.

Trasa kanala CO po Celovški cesti ni nič manj nevarna od obstoječe trase. Vodovarstveni pasovi, tudi prvi vodovarstveni pas, mrgolijo od gradenj in v vsakem primeru je samo vprašanje časa, kdaj in v kolikšni meri bodo onesnaženja zajela celotno podtalnico in bomo pričeli z ustreznimi postopki čiščenja vode tudi v Ljubljani. Pri tem imajo nekaj masla na glavi vse pretekle vlade in uprave mesta Ljubljane.

Najbolj nevarni del trase kanala CO je že zgrajen. Vprašanje je, kateri posebni tehnični standardi za gradnjo v vodovarstvenih pasovih so pri tem upoštevani: švicarski, japonski, češki, nemški ipd. Kljub velikemu številu vodovarstvenih pasov v Sloveniji nimamo posebnih tehničnih predpisov za izvajanje gradnje objektov na teh območjih.

Po zakonu o vodah iz leta 2002 predpise o zaščiti virov pitne vode sprejema vlada. Pred tem so bile za to odgovorne občine. Pravniško gledano so sedaj vodni viri pravno zaščiteni na višji ravni, dejansko pa je celotni sistem varovanja vodnih virov razpadel. Odgovornost za varovanje je prevzela Vlada, odločanje o posegih in ukrepih je pa v rokah lokalne skupnosti, ki pa za varovanje vodnih virov svojih prebivalcev ne nosi formalne odgovornosti. Računsko sodišče je s tehničnega stališča sicer izdelalo laično poročilo »Revizijsko poročilo učinkovitosti dolgoročnega ohranjanja virov pitne vode«, ki v javnosti ni zbudilo posebnega zanimanja. Iz poročila sledi, da je v 17 letih vlada sprejela odloke za varovanje 12 vodnih virov. Z odlokom vlade je več sto vodnih virov varovano na osnovi občinskih predpisov, sprejetih pred uveljavitvijo zakona o vodah. Nismo še sprejeli nobenega standarda, po katerem bi se ob sili razmer lahko z gradnjo objektov posegalo v vodovarstvena območja.

Gradnja kanala CO se izvaja tako, kot da bi šlo za priglasitev del ali pa še to ne. Vlada je glede morebitnega predpisa, ki ga je sprejela, modro tiho, inšpekcijske službe so v mišjih luknjah, Računsko sodišče se tudi ne oglaša, MOP bo sprejel odločitev čez eno leto po ekspertizi, ki jo bodo izdelali zunanji eksperti. Obstaja še edino možnost sodne obravnave, ko bo po sedmih letih sprejeta odločitev, ki bi bila lahko sprejeta ob politični volji v 24 urah. Žal, živimo v državi, kjer je za ptiče, žabe, medvede ali volkove bolje poskrbljeno kot pa za ljudi.