Kaj od razgleda ostane v temi?

Restavracija Kamin
Dobrava 1a, Izola
Tel.: 05 660 56 66
Pohvalno dejstvo je, da kuhinja v Kaminu izdaja dovolj zanimive krožnike vsak dan od 7. do 22. ure.

Ambient:
kljub temu da v dolgih zimskih večerih menda spektakularen razgled ne pride do izraza, je posedanje v okusno urejenem prostoru čisto prijetno in udobno.

Napitki:
vinska karta je zanimiva, pokriti so vsi cenovni razredi, pribitki so zmerni; zatika se le – tipično slovensko – pri ponudbi vin na kozarec

Dostopnost:
parkirnih mest je dovolj, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
kapesanta na rjavem maslu jagnječje zarebrnice

Ne tako fino:
popečena polenta s hobotnico star kruh

Kapesanta stane 4,5, pašteta 9, karpačo gamberov 11,5, popečena polenta s hobotnico 16, jagnječje zarebrnice 26, sladice pa 5,5 evra.

»Ma, moral bi vzeti nočni daljnogled!« je zroč v črno noč (no, večer, ampak v tem času je to eno in isto) pojamral Konzumov dežurni razgledoljub, ki se je potem sicer potolažil ob lepih pogledih v vinske vitrine pa tudi na jedilni list restavracije Kamin v prenovljenem hotelu Belvedere; oba dokumenta sta pričala o resnosti, s katero so se v hotelu Belvedere lotili ne le prostorske, ampak tudi ponudbene prenove.

Za zunanjimi postulati ambicije smo kaj hitro začeli odkrivati krivinohvate, ki si jih takile resni pogoni ne bi smeli privoščiti. Kruhu, recimo, nič ne pomaga, da je domač in pripravljen iz kdovekakšne specialne moke, če pred gosta prineseš vsaj dva (če ne tri) dni starega; vzorno kurirana vinska karta pa tudi ostaja bolj mrtva črka na papirju, če potem enemu natakarju komajda uspe izmrmrati za prste ene roke etiket, ki jih točijo tudi na kozarec, drugi pa zna o Krapeževem merlotu 2015 povedati le to, da ga zelo rad naroči tudi gospod Plestenjak. Zdaj veste!

Še mimo ene klasične slovenske gostinske niso mogli pri Kaminu: jasno, da smo se pri naročanju sladic zakadili v najbolj zanimivo na jedilnem listu: belo čokolado z oljčno marmelado, oljčnim oljem in oljčnim prahom. Verjetno je jasno tudi, da je – o ti šment – ne delajo več. Namesto olivnih dodatkov je ganache iz bele čokolade zdaj opremljen z višnjevim džemom, čokoladnim moussom in nekim crumblom; s taistim so – poleg cimetovega napol sladoleda – obložili zelo okusno lešnikovo crème brûllée in s tem povzročili do zdaj še neodgovorjeno vprašanje: zakaj točno bi crème brûllée s čimerkoli oblagal, če je jasno, da bo obloga zmehčala/stalila hrustljavo zgornjo plast, ki je za ta tip sladice esencialnega pomena?!

No, res je tudi, da je veliko tega, kar kuhajo v Kaminu, na čisto spodobni ravni – kapesanta z vročim rjavim maslom in kančkom s cedro odišavljenega pireja je krasna, tudi krožnik surovih, na tanke rezine narezanih ter z zdrobljenimi liofiliziranimi malinami potresenih in s hišnim olivcem pokapanih repkov gamberov je odličen. Takšna bi lahko bila tudi kremasta in mazava jetrna pašteta (ki bi je v porciji lahko bilo trikrat manj) z okisano rožnato čebulo, a je njen vtis slabšal oni stari kruh. Daleč najbolj dodelana, zanimiva in odlično pripravljena jed so bile mehke in sočne jagnječje zarebrnice s korajžno dimljenim krompirjevim pirejem, sotiranim korenjem in močno omako iz črnih trobent – vsaka komponenta zase je bila odlična, njih združitev pa še posebej; škoda, da to ni uspelo še enemu potencialno zanimivemu krožniku: popečeni polenti s hobotnico, suhim paradižnikom in pršutom, ki je bil pravzaprav glavni krivec, da se je jed sesula: preveč ga je bilo, bil je prhek in preslan.

Kamin je zagotovo z lokacijo in ponudbo zanimiva popestritev obalne gostinske ponudbe, a če bodo pobje s samozavestnimi glavami v oblakih pozabljali na osnove, lahko vse skupaj hitro zaide v neželeno smer. Kar bi bilo vendarle škoda!