BIOGRAFIJA: Ursula von der Leyen, prva predsednica Evropske komisije

Ursulo rodijo 8. oktobra 1958 v Bruslju, v letu nastanka rimske pogodbe, pravnega akta ustanovitve Evropske gospodarske skupnosti, predhodnice današnje EU. Ursulin oče je Ernst Albrecht, nemški politik, ki opravlja službo visokega evropskega javnega uslužbenca, pozneje pa postane predsednik nemške zvezne države Spodnja Saška. Nekaj časa je tudi kandidat za nemškega kanclerja.

Ursulin rod ima dolgo zgodovino, njeni predniki izhajajo iz vplivne nemške družine Albrecht, v kateri so zdravniki, dirigenti, pa tudi zelo uspešni poslovneži – med njimi Ludwig Knoop, veletrgovec z bombažem, ki ga je ruski car Aleksander II. povzdignil v barona. Ursulina mama je Heidi Adela Albrecht, ki v mladih letih piše gledališke kritike, pozneje pa se raje posveti družini in politični poti svojega moža. Ursula odrašča v veliki družini, ima sestro in kar šest bratov. Eden izmed njih je Hans Holger Albrecht, poznejši direktor Deezerja, največjega evropskega pobudnika za predvajanje pretočne glasbe.

Starejši bratje Ursulo kličejo Röschen; želijo si namreč, da bi njihova sestra nosila ime Rosa, ne pa Ursula. Ko je Ursula stara štiri leta, ima čudne sanje: mami pove, da se je spremenila v angela, z rjavimi krili in majhnimi belimi spodnjicami … Prva leta življenja Ursula preživi v mirnem Ixellesu, predmestju Bruslja, obiskuje Evropsko šolo I., kamor v tistem času zahajajo otroci osebja evropskih institucij in pripadniki višjega meščanskega razreda. To šolo obiskuje tudi Boris Johnson, kasnejši premier Velike Britanije, a je nekaj let mlajši, tako da nista sošolca.

Leta 1971 se Ursulin oče vrne v Nemčijo in s seboj pripelje tudi družino. Živijo v mestu Lehre blizu Hannovra, v veliki hiši s posestvom. Oče postane direktor družbe Bahlsen, tudi v Sloveniji znanega podjetja, ki proizvaja Leibnizove kekse.

Albrechti radi muzicirajo. Leta 1978 posnamejo malo ploščo z naslovom Wohlauf In Gottes Schöne Welt. Nastopijo na javni televiziji NDR Fernsehen. Ves izkupiček pojoča družina tedaj že predsednika Spodnje Saške Ernsta Albrechta nameni humanitarni pomoči.

Konec sedemdesetih let se Ursula vpiše na Univerzo v Göttingenu, najprej študira arheologijo, potem ekonomijo, razmišlja o medicini. A ne za dolgo. Zbeži v London. Kot hčerka znanega politika je postavljena pred težko izbiro: lahko bi ostala doma pod strogim nadzorom varnostnih sil, saj v tistem obdobju RAF (Rote Armee Fraktion) znanim politikom grozi z ugrabitvijo njihovih otrok. Ursula se raje skrije v tujino. V Londonu se vpiše na London School of Economics in si spremeni ime. Za nekaj časa postane Rose Ladson – Ladson je sicer priimek njene prababice, ki je nekoč živela v ZDA.

Konec sedemdesetih v Londonu mladi poslušajo punk. Tudi Ursula ga. Hodi na koncerte, njen najljubši band so The Buzzcocks. Veliko žura. Agenti Scotland Yarda, ki jo občasno nadzirajo, imajo zato težave. Kot pravijo njeni tedanji znanci, ima Ursula neobičajno navado. Ko se v poznih nočnih urah vrača domov, nikoli dobro ne zapre vhodnih vrat, česar ne bi pričakovali od dekleta, ki mu grozi RAF.

Pozneje v enem izmed intervjujev izjavi, da ji je študij v Londonu odprl oči: tam je spoznala »radost življenja, ki je Nemčija v tistem času ni ponujala«.

Nekaj let za Ursulo gre brat Barthold po njenih stopinjah. Neke noči v veliko podeželsko očetovo hišo povabi nemško punk skupino Die Toten Hosen. Koncertu v hiši sledi zabava – razbijanje in pijančevanje do zgodnjega jutra. Ko oče vidi, da situacija ni več pod nadzorom, raje odide spat.

Po vrnitvi iz Londona se Ursula umiri in omehča. Znova se posveti klasični glasbi in aristokratskim navadam. Rada ima konje. Leta kasneje kot nemška ministrica za obrambo nastopi na odprtju evropskega prvenstva v jahanju. Postane tudi članica nemškega združenja, ki razvija različne terapije s konji. »Bolje se počutim, če imam okrog sebe živali,« izjavi v intervjuju za nemški časopis Die Welt. »Od njih dobivam številne čustvene signale.«

Znova jo začne zanimati študij. Leta 1980 se v Hannovru vpiše na medicinsko fakulteto. Dela na ginekološki kliniki in je včlanjena v univerzitetni pevski zbor, kjer spozna moža Heika von der Leyena, specialista za srčne zaklopke. Tudi ta izvira iz aristokratske družine, njegovi predniki se ukvarjajo s predelavo svile. Ena njihovih tovarn se leta 1828 zapiše v zgodovino: tam namreč izbruhne upor, ki ga Karl Marx opiše kot »prvo vstajo delavcev v nemški zgodovini«.

Med letoma 1987 in 1999 se paru rodi sedem otrok, vmes pa Ursula doktorira. Leta 2015 se pojavijo očitki, da je skoraj polovico doktorata prepisala. Po obsežni preiskavi so obtožbe o tem zavržene, natančneje: komisija medicinske fakultete v Hannovru ugotovi, da Ursula sicer ni pravilno navedla vseh virov v disertaciji, da pa tega vseeno ni storila namenoma in da njene napake niso ogrozile doktorske teze. Za doktorsko nalogo je preučevala, kako tople kopeli na kliniki vplivajo na nosečnice s prezgodaj pretrganim plodnim mehurjem, in ne potrdi domneve, da bi kopel povečala možnost okužbe zarodka.

Ursula se leta 1992 za pet let preseli na lepše. Skupaj z možem in rastočo družino odide v sončno Kalifornijo, kjer Heiko dela na prestižni Stanfordski univerzi. V nekem intervjuju pozneje izjavi, da ji je prihod v Kalifornijo, podobno kot srednješolski umik v London, odprl oči. V Nemčiji naj bi veljalo pravilo, da morajo za dojenčke in malčke skrbeti matere. To naj bi bila osnovna naloga vsake prave Nemke. »Bila sem pod pritiskom, saj sem kolebala med službo in družino, v Nemčiji pa so mi vsiljevali slabo vest. V ZDA je vse drugače. Tam sem spoznala, da si lahko dobra mati in hkrati hodiš v službo. To je bilo zame nekaj novega. Ti dve stvari se ne izključujeta.«

Po vrnitvi v Nemčijo sledi očetovim stopinjam. Začne se ukvarjati s politiko. Leta 2003 je izvoljena v deželni parlament in istega leta postane deželna ministrica za socialo, ženske, družino in zdravje. Je med tistimi, ki skupaj s takrat še ne tako vplivno Angelo Merkel oblikuje alternativni predlog reforme socialne države, ki ga pripravi vlada Gerharda Schröderja. Njena politična pot postane usodno povezana z Angelo Merkel; Ursula je ena tistih oseb, ki ji kanclerka najbolj zaupa.

Ko Angela Merkel na volitvah leta 2005 prevzame oblast, se Ursula zavihti na položaj zvezne ministrice za družino, starejše, ženske in mladino. V drugi vladi Angele Merkel je odgovorna tudi za delo. V času njenega ministrovanja so uvedene ženske kvote, podpira poroke istospolno usmerjenih, zagovarja minimalno plačo, bori se za večje financiranje vrtcev, pa tudi podaljšanje porodniške dobe. Njena priljubljenost se predvsem med mladimi skokovito poveča, ko pravico do porodniškega dopusta v Nemčiji dobijo tudi očetje.

Augsburški nadškof Walter Mixa, po rodu Poljak, jo obtoži, da dela iz žensk »stroje za rojevanje« in da je »njena politika sovražna do otrok«, saj naj bi bil njen primarni cilj zaposlovanje »mladih žensk kot delovne rezerve za industrijo«. Nadškofa, ki kasneje odstopi zaradi suma zlorabe in pretepanja otrok, zmoti Ursulina ideja, da naj se mlade mamice čim hitreje vračajo na delo in ne ostajajo doma vsaj tri leta od rojstva otrok. Njena svobodomiselnost moti tudi desno krilo stranke CDU: nekateri jo obtožijo, da promovira »socialistični model matere«, saj naj bi stranko peljala stran od tradicionalnih vrednot. Ursula vztraja. Leta 2007 zaradi zagovarjanja »moderne podobe žensk in mater« dobi nagrado golden henne.

Četudi ima Ursula lepe spomine na otroštvo, se ni mogoče otresti vtisa, da se vseskozi upira tradicionalistični vzgoji aristokratskega očeta. Ta nekoč izjavi, da je sicer lepo, če ima hčerka v šoli zelo dobre ocene, a konec koncev ni bistveno, saj se lahko vedno dobro poroči.

Ursula je kot ministrica zelo delavna, ob koncih tedna skrbi za družino, za nemške medije pa se fotografira, kako boža domače živali, kozico in psico. Čez teden vedno bolj ostaja v Berlinu. Včasih prespi v kabinetu. Tudi ko postane predsednica Evropske komisije, sporoči, da bo spala v majhnem 25 m2 velikem apartmaju v 13. nadstropju glavne stavbe komisije. S tem naj bi prihranila čas, pa tudi denar, ki je potreben za varnost. Njen mali evropski apartma je vseeno napredek: v času dela v Berlinu je imela njena spalna soba le 7,5 m2. Ursula na zunanji vtis ne da veliko, ne hodi po trgovinah, včasih si obleke izposoja kar od hčerk ali sodelavk. Ena izmed njenih prijateljic tako pravi, »da je verjetno edina ministrica kakšne velike države, ki ima več otrok kot oblek«.

Leta 2010 se Ursulino ime pojavi v predvidevanjih, kdo bo novi nemški predsednik, a jo blokira konservativni del CDU. V letu 2013 Ursula postane prva ženska na čelu nemškega ministrstva za obrambo. Je tudi edina ministrica, ki sedi v vseh vladah Angele Merkel. Ko Ursula prevzame vojsko, so stvari na tem področju kaotične. Na eni izmed vaj zveze Nato nemški vojaki zaradi pomanjkanja sredstev namesto pušk uporabljajo metle. Pobarvajo jih na črno in jih pritrdijo na oklepna vozila.

V nekaj letih ministrovanja Ursuli uspe dvigniti vojaški proračun. Ustanovi posebni center, namenjen informacijskemu bojevanju, za kar si prisluži nagrado big brother, ki opozarja na pasti prevelikega nadzora. Leta 2017 vojska aretira več svojih članov, osumljenih načrtovanja napadov na vidnejše politike, krivdo zanje pa pripišejo beguncem. Ko v dveh nemških vojašnicah najdejo več predmetov z nacističnimi simboli, Ursula napove obsežno reformo vojske. »Moja odgovornost je, da odkrijemo zlorabe. In to tudi delam,« izjavi za Bild. Člani nemškega generalštaba njeno zavzemanje za očiščenje vojske sprejmejo s stisnjenimi zobmi; raje bi videli, da se o tem ne razpravlja v javnosti. Še posebno ji zamerijo izjavo v času afere, da je vodstvo nemške vojske na vseh ravneh »zelo šibko«. Tudi to, da je ženska, Ursuli pri vodenju ministrstva ne pomaga. Nemška opozicija ji poleg tega očita, da je ministrstvo za obrambo preveč denarja namenilo svetovalnim družbam, predvsem podjetjema Accenture in McKinsey.

V času migrantske krize Ursula glasno kritizira poteze Victorja Orbana in trdi, da madžarsko zaprtje mej ni v skladu z evropskim pravom. Javno izjavi, da migranti niso teroristi. Glede beguncev ima tudi osebne izkušnje. Jeseni 2014 na svoj dom za nekaj mesecev sprejme mladega Sirca, ki ga spozna med konjeniškim športom. Njena družina mu pomaga pri vključevanju v nemško družbo. Ursula v intervjuju za Bild izjavi, da jim je »obogatil« življenje: »Za moje otroke je neverjetno poučno, da vidijo, kaj vse je moral preživeti ta fant.« Stike ohranjajo še danes, skupaj praznujejo božič. Zgodbo o fantu iz Damaska Ursula omeni tudi med govorom v evropskem parlamentu: »Pred leti sem imela srečo, da sem v svoj dom in družino sprejela 19-letnega begunca iz Sirije, ki je bil zaradi izkušenj z državljansko vojno in begom močno prestrašen. Danes, štiri leta kasneje, odlično govori nemščino, angleščino in arabščino … In je naš navdih. Nekega dne si želi vrnitve domov.«

Ko se po letu 2017 začnejo javna ugibanja o odhodu kanclerke Angele Merkel, se pojavijo špekulacije, da bo njena naslednica prav Ursula. Drugi jo vidijo na mestu generalne sekretarke Nata. A zgodi se nekaj tretjega. Po dogovoru med Angelo Merkel in Emmanuelom Macronom Ursula postane kandidatka za predsednico Evropske komisije. Njena komisija je potrjena konec novembra. Ursula postane prva ženska na čelu Evropske unije. Zanjo glasuje 461 evropskih poslancev. Njeno prvo sporočilo po izvolitvi je: »Gremo delat!« Prepričana je, »da močnejša Evropa pomeni tudi boljši svet«. Predhodnik Jean-Claude Juncker ji položi na srce, naj pazi na Evropo, sam pa se zadovoljen umakne, saj položaj predsednika Evropske komisije ni najlažja služba na svetu.

Projekcija:

V prvih letih mandata se Ursula spoprime z nemogočimi nalogami. Dokončno mora zapreti brexit, na vrata Evropske unije začnejo trkati finančne težave, institucionalna kriza se poglobi še za nekaj stopenj, hkrati pa se zaradi okoljske krize začno kazati resne razlike med članicami EU. A Ursula se ne da, bori se zoper potrošniške razvade Evropejcev, prepove kavo v kapsulah in sladke pijače, postane veganka, na mednarodne poti ne hodi, da ne onesnažuje, je le hrano, ki jo do nje pripeljejo s kolesi. In seveda se vrne k stari ljubezni: ustanovi žensko punk skupino, ki vadi kar v njenem službenem stanovanju; zgražanje komisarjev, vključno s slovenskim, pa je neizmerno. Hit skupine je: »Vielleicht bin ich ein bisschen alt, aber ich bin eine grüne Feministin!«