Hipokrizija v Sloveniji

Minuli petek se je v nekaj urah po Twitterju, Facebooku in drugih omrežjih razširila novica, da je trgovsko podjetje Hofer pred svojimi trgovinami prepovedalo prodajanje časopisa Kralji ulice. Zakaj so se tako odločili, ni najbolj jasno. Objavljena je bila le fotografija obvestila o prepovedi. Dobri ljudje interneta so bili zgroženi, pojavljale so se zahteve po bojkotu, spraševali so se, kako lahko trgovci preganjajo brezdomce in podobno. Podoba slikanega obvestila je postala viralna.

Ni minil niti dan, ko so se pri Hoferju premislili. Društvo Kralji ulice je v petek popoldne objavilo obvestilo, da so sklenili dogovor. »Potrdimo lahko, da smo s Hoferjem dobro sodelovali vrsto let, o dobrih odnosih s Hoferjevimi prodajalci so govorili tudi naši člani in članice, ki ponujajo časopis. V tem času smo individualno reševali primere, ko so člani in članice kršili pravila ponujanja časopisa ali dogovore, ki so jih sklenili s posameznimi prodajalnami,« so zapisali in dodali: »Zaradi dosedanjega dobrega sodelovanja – pri Hoferju so nas večkrat podprli tudi z donacijami – smo s Hoferjem v procesu dogovarjanja, na kakšen način bi vzpostavili sodelovanje in dogovarjanje glede načina ponujanja časopisa, ki bo v skladu z našimi pravili ponujanja, prav tako pa z njihovim načinom poslovanja.«

Prepoved je bila zaradi pritiska javnosti umaknjena.

Istega dne se je na družbenih omrežjih razširila neka druga zgodba. Enako nesprejemljiva. Trije vozniki podjetja Taxi Metro so zavrnili prevoz skupini tujcev, ki se je želela z ljubljanskega pokopališča Žale – tam je bil pogreb dveh v prometni nesreči umrlih Sirijcev (starih 20 in 21 let) – prepeljati na ljubljansko železniško postajo. Zavrnili naj bi jih, tako trdi Jurij Podgoršek, ki je o tem obvestil javnost, zaradi njihovega videza. Pravzaprav jih niso zavrnili. Ko so trije taksisti od daleč videli skupino neslovenskih moških, ki čaka na prevoz, so se raje odpeljali mimo. Ljudi čudnega videza pač ne bodo prevažali …

Nekdo je zapisal, da naj se begunci ne pritožujejo, »saj so navajeni hoditi«, drugi jih je poslal »v krematorij z avtom vred«.

Podjetje Taxi Metro za razliko od Hoferja ravnanja svojih taksistov ni želelo pojasniti. A to ni edina razlika med prvo in drugo zgodbo. Zavrnjenih potnikov, svojcev umrlih, ki so v Slovenijo prišli z Malte (tam imajo pravno urejene statuse), ni podprlo veliko ljudi. Nasprotno, več simpatij so poželi taksisti. Nekdo je tako zapisal, da naj se begunci ne pritožujejo, »saj so navajeni hoditi«, drugi jih je poslal »v krematorij z avtom vred«, tretji pa je objavil tri pravila o ilegalnih migrantih, ki jih je leta 2016 na eni izmed sej državnega zbora izrekel Banko Grims. Šla naj bi takole: »Ilegalni migrant ima samo tri pravice: da je aretiran, da je procesiran in da je izgnan.«

Da je šlo za ljudi, ki se lahko brez težav legalno gibljejo po Evropi, ni bilo pomembno; da so prišli na pogreb v tragični nesreči umrlih mladih svojcev, tudi ne. Krivi so bili že zato, ker so bili tukaj, krivi so bili, ker so tujci.

Primer suma neposredne diskriminacije zaradi etične pripadnosti pri koriščenju dobrin in storitev preučujejo pri Zagovorniku načela enakosti. Prevzel bi ga lahko tudi pristojni inšpektorat, oškodovancem pa na koncu zaradi diskriminacije ostane še možnost civilne tožbe.

Ko je lani v Amsterdamu taksist zavrnil vožnjo drag queen Jennifer Hopelezz, zaščitni ikoni mestne parade ponosa, so amsterdamske taksi službe sprejele posebno deklaracijo o boju zoper diskriminacijo. Zavezali so se, da bodo svoje uslužbence poučevali o pomenu enakopravnosti, da bodo vsak sporni primer preučili in sprejeli ukrepe za preprečevanje podobnih ter da bodo zaposlili osebo, ki bo skrbela za ozaveščanje o diskriminaciji. »Vsakdo, ki stopi v taksi v Amsterdamu, je lahko, kar je. Ni prostora za diskriminacijo,« je izjavil eden izmed lastnikov taksi podjetja. Podobne ukrepe so lani sprejeli tudi v New Yorku, ker so nekateri taksisti in vozniki Überja zavračali prevoz temnopoltih in ljudi mehiškega porekla.

V Sloveniji incident s podjetjem Taxi Metro ni sprožil nič podobnega.

Pred 64 leti Rosa Parks ni želela odstopiti sedeža belopoltemu potniku. Zato je bila aretirana, sledil je bojkot avtobusnega prometa v Montgomeryju, boj zoper segregacijo pa je vodil takrat še mladi Martin Luther King. Rosa Parks je zaradi svojega dejanja postala simbol boja za človekove pravice; ko je umrla, so imeli v njen spomin vsi avtobusi v Detroitu na prednjih sedežih črne trakove.

Rosa Parks je želela enako kot svojci umrlih Sirijcev: želela je biti enakopravna.