Vaje v slogu

V Visokošolskem sindikatu Slovenije smo z velikim nelagodjem spremljali dogodke, povezane s stoletnico Univerze v Ljubljani. Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena kmalu po tem, ko je general Maister Sloveniji priključil pomemben del njenega sedanjega ozemlja. Za Slovenijo kot državo sta oba dogodka zgodovinsko odločilna. Toda v demokratičnih državah vladajo institucionalne razmejitve, ki med drugim zagotavljajo avtonomijo civilnim ustanovam. Ideja o avtonomiji civilne sfere sega že v čas rimske republike in pomeni eno temeljnih civilizacijskih pridobitev.

Poleg tega Ustava Republike Slovenije univerzi zagotavlja poseben položaj tudi v smislu univerzitetne avtonomije. Slovenske javne univerze definira kot »državne«, vendar obenem poudarja, da so avtonomne, kar tradicionalno pomeni zaščito znanosti in poučevanja pred zunanjimi političnimi pritiski.

Sodelovanje vojske (četudi samo častne čete) na univerzitetnih prireditvah je bilo nepredstavljivo v času »prve« Jugoslavije, nato celo v času okupacije, v času socialistične Jugoslavije, v neodvisni Sloveniji pa samo do trenutka, ko sta rektor in predsednik republike začutila potrebo, da se v zgodovino zapišeta z odvečnim in tragikomičnim vojaško-akademskim spektaklom. Brezpredmetno se zdi ugibanje, ali je bila v ozadju predvsem nerazgledanost organizatorjev prvega dela proslave, ali pa morda tudi spontani refleksi totalitarne estetike. Ista dilema se je zdela brezpredmetna že ob (na srečo neuspešnem) poskusu uveljavitve novega »podjetniškega« znaka univerze, pospremljenega z gesloma »Uprizarjamo Lepoto, Ustvarjamo Ljudstvo«.

Določila o eksteritorialnosti, kar pomeni tudi prepoved vstopanja uniformiranih oseb v prostore univerz, so zgodovinsko povezana tudi z izkušnjo nedemokratičnih režimov. Skrajna in neposredna oblika takega vmešavanja je vdor uniformiranih oseb s političnimi pooblastili na univerzitetne prireditve; znameniti primeri so znani iz časa nacistične Nemčije. Take primerjave so nedvomno pretirane, saj je bila ljubljanska proslava kvečjemu operetni eksces in dokaz za čedalje večjo perifernost naše države. Toda grozeče znamenje te perifernosti je ravno pomanjkanje splošne razgledanosti in političnega takta pri dveh ključnih akterjih, rektorju osrednje univerze in predsedniku države. Načelo eksteritorialnosti ima konkretno ozemeljsko, a tudi simbolno razsežnost, še posebno v demokratičnih časih, ko naj bi s posebno občutljivostjo gojili in razvijali avtonomijo civilne sfere. Razmejitev ne zadeva samo teritorija univerz, ampak tudi »ozemlje« njihovega dela ter njihovo dejansko in simbolno vlogo. Zato nasprotujemo grobi simbolni zlorabi Slovenske vojske in Univerze v Ljubljani, ki jo univerza povrhu še ta hip reklamira na svoji spletni strani. Opravičila za salutiranje rektorju na odru Cankarjevega doma ali drugje ni, še najmanj pa ga je mogoče iskati v zahtevah protokola.

Danes so razumevanja avtonomije različna. Številna univerzitetna in fakultetna vodstva so prepričana, da avtonomija lahko pomeni samovlado in nenadzorovano razpolaganje z javnim denarjem. Čeprav jih očitno ne moti npr. prisotnost  vojske na proslavi, jih nadvse moti javni nadzor nad poslovanjem in pravila plačnega sistema, ki omejujejo pridobitniške priložnosti posameznikov. Toda ko gre za državne univerze, avtonomija nujno vključuje tudi odgovornost do skupnosti. Predvsem pa jo je treba razumeti kot zagotovilo, da bo delovanje univerz simbolno in dejansko neodvisno od politike.

Zato ob zadnjem dogodku odločno protestiramo proti političnim manipulacijam z vojsko in univerzo. Delitev odgovornosti med rektorjem in predsednikom nas ne zanima, saj sta predstavo, v kateri sta nastopila, zrežirala skupaj. Politično in univerzitetno oblast pozivamo, naj namesto prirejanja vodvilskih fars univerzo in njeno skupnost zaščitita pred pohlepom posameznikov in skupin, odgovornih za to, da univerza namesto temeljnega poslanstva, ki prinaša dolgoročne ekonomske in kulturne koristi, čedalje bolj postavlja v ospredje dejavnosti, ki posameznikom prinašajo hiter dobiček. Ni naključje, da vzporedno s tem, ko se univerza izneverja svoji temeljni družbeni vlogi, strmo pada tudi njen javni ugled.