Kakšen liberalizem za 21. stoletje?

Ni naključje, da so letošnje leto zaznamovali (populistični) napadi na evropsko liberalno ureditev. Že pred evropskimi volitvami v maju, ko se je napovedal uspeh evroskeptičnih nacionalističnih strank, je skupina uglednih evropskih filozofov in pisateljev, med njimi Bernard-Henri Lévy, Milan Kundera in Salman Rushdie, v javnem pismu opozorila Evropejce in Evropejke, da zaradi prodora »ksenofobije in antisemitizma« in »politik prezira do inteligence in kulture« Evropa razpada pred našimi očmi. Julija je v javnosti odmeval tudi pogovor ruskega predsednika Putina za Financial Times, v katerem je ta liberalizem označil za »zastarelo« in »preživeto« politično ideologijo.

Povedno je, da so se zagovorniki liberalnih idej odzvali z izpostavitvijo upanja po drugi svetovni vojni, da bo imel liberalni sistem očiščujoč, katarzični učinek. Robert J. Samuelson, kolumnist Washington Posta, je denimo v odzivu na Putinovo kritiko liberalizma spomnil, da je po vojni ves svet pričakoval, da bo »liberalizem imel tudi očiščujoč učinek na socialne razmere v teh državah, da bo osvobodil ljudi predsodkov in ozkosrčnosti«. Slavoj Žižek se je na omenjeni manifest »cveta evropske inteligence« odzval v Independentu z mnenjem, da je populizem le odziv na neuspeh liberalnega establišmenta, saj ta ni ostal »zvest svojim izvornim emancipatornim potencialom«. Filozof se je zato zavzel za obuditev »formule socialdemokracije« iz desetletij po drugi svetovni vojni. Podobno se je odzval tudi oxfordski profesor Jan Zielonka, ko je zdajšnji val sodobnega nacionalističnega populizma imenoval »kontrarevolucija«, zanjo pa v prvi vrsti okrivil etablirane liberalne stranke, ki so v šestdesetih in sedemdesetih letih opustile premisleke o socialni državi, odgovornosti do sočloveka in zavzemanje za življenje v skupnosti. Po njegovem je »liberalni oligarhični sistem, ki se je vzpostavil po letu 1989, zagotovo eden izmed razlogov za vzpon današnje kontrarevolucionarne misli in bi ga morali zavrniti sami liberalci«.

Čeprav je Tomaž Mastnak, sociolog in gostujoči raziskovalec na kalifornijski univerzi v mestu Irvine, prejšnji teden na njeni predstavitvi svojo najnovejšo knjigo Črna internacionala opredelil za knjigo o »naših sovražnikih« in njihovih spregah, torej o vseh tistih neoliberalnih in fašističnih silah, ki skušajo z ekonomsko in drugo močjo odtegniti ljudem (z)zmožnost demokratičnega odločanja, pa je ključna tema tudi njegove raziskave usoda liberalizma. Vendar je v njej sklop vprašanj o liberalizmu preciziral, na tej podlagi pa pozval k novemu premisleku o alternativah zdajšnjemu sistemu. Z navezavo na diskreditacijo »tretje poti« po obdobju laburističnega thatcherizma Tonyja Blaira je zapisal, da je prava alternativa lahko »le nekaj drugega. Če (še) ne vemo, kaj je to drugo, si lahko skušamo vsaj razjasniti, v razmerju do česa je drugo.«

Ključno vlogo pri uvedbi neoliberalizma po drugi svetovni vojni so imeli nosilci zasebne ekonomske moči, povezani v različne kartele, pomembno vlogo pa so imela tudi orožarska podjetja.

Od tu njegova odločitev, da v knjigi opiše – tudi z razčlembo manj znanih navedb nosilcev liberalne misli – razcepe v liberalni misli. Iz njegove analize je vidno, da je v zgodovini liberalizma v zadnjih sto letih prevladovala vrednostna kriza, v jedru katere je spoznanje, da je »klasični« liberalizem zanemaril socialno vprašanje in premisleke o vlogi države v zagotavljanju socialnih pravic. Na to so tedaj opozarjali t. i. novi liberalci in kasneje ordoliberalci, vendar je po drugi svetovni vojni prevladala neoliberalna struja, v osrčju katere je maksima, da trg najbolje ureja razmerja v družbi.

Mastnak zelo nazorno prikaže, da so imeli ključno vlogo v utrjevanju te miselnosti nosilci zasebne ekonomske moči, povezani v različne kartele, pri čemer je imela pomembno vlogo orožarska industrija, zlasti sodelovanje med nemškimi in ameriškimi orožarskimi podjetji, vse svoje ideje pa legitimizirali z vnašanjem strahu pred uvedbo komunističnega sistema. Pomemben je njegov poudarek o nevarni bližini liberalizma in fašizma, saj so »liberalci večkrat podpirali fašizem/ nacizem«, obenem pa so »fašisti/ nacisti pogosto sprejemali ekonomski liberalizem in zavračali političnega«. Bližina teh dveh ideologij ima katastrofalne posledice, saj »varuje fašizem in omogoča njegovo ponovno razraščanje«.

Kot pomembnejše izmed alternativnih struj v liberalizmu analizira britanske nove liberalce, newdealovske »skrajneže«, zlasti pa ordoliberalce. Slednji so se zlasti v Nemčiji zavzemali za nadevanja uzd diktatu trga z »vrnitvijo« države. Čeprav ordoliberalizem po Mastnaku ne ponuja alternative, pa je ta struja pomembna zlasti s teoretičnimi opozorili, da s prevlado ekonomskih interesov v javni oblasti ta ni več suverena, »postane nekaj med servisom, izvajalcem, kolaborantom, zagovornikom in zaščitnikom ter podeljevanjem domicila in državljanstva nenadzorovani privatni moči, obenem pa še naprej okupira mesto javne oblasti. Ta transformacija še vedno zaznamuje in določa svet, v katerem živimo,« piše Mastnak.