Ali potrebujemo drugi blok Nuklearne elektrarne Krško?

V Slovenski novejši zgodovini 1848–1992 (Jasna Fišer in drugi, 2005) lahko zasledimo tudi oceno: »Leta 1960 je bila v državi izdelana elektroenergetska bilanca, na podlagi katere je bilo dokazano, da bodo dograjene elektrarne nadomestile ves primanjkljaj, zato so ustavili graditev novih zmogljivosti. … Že tri leta pozneje se je izkazalo, da te ocene niso bile pravilne in da je poraba električne energije precej večja od proizvodnje. Tedaj se je v državi začela dolgotrajna energetska kriza, ki je bila razlog za stalne redukcije. … Pospešili so pripravljalna dela za začetek gradnje jedrske elektrarne v Krškem, ki so jo začeli graditi konec 1974 …« (Jože Prinčič, Zagate jugoslovanske skupnosti 1963–1971, Razvoj gospodarskih panog). Elektrarna je začela komercialno obratovati januarja 1983.

Poglejmo, kako je s porabo električne energije v današnjem času. Od leta 1999 do 2018 se je povečala za 32 odstotkov, merjeno na rast bruto domačega produkta pa je naraščala po 0,64 odstotka letno. Svetovna kriza 2008–2009 in dodatna slovenska recesija 2012–2013 sta rast porabe električne energije upočasnili, a se je povečevanje porabe te dobrine kasneje nadaljevalo (Statistični urad Republike Slovenije, Podatkovna baza SiStat). Leta 2018 je Slovenija skupaj z izgubami v sistemu porabila 14,5 TWh električne energije, pri čemer je 84,6 odstotka te energije pokrila z domačo proizvodnjo (Agencija za energijo, Poročilo o stanju na področju energetike v Sloveniji 2018). Ocena porabe električne energije kaže, da se bo ta zaradi gospodarske rasti, pa tudi prehoda na elektrifikacijo prometa in v veliki meri ogrevanja, do 2050 povečala, različno po scenarijih, na med 18,3 in 23,1 TWh ali za 26 do 59 odstotkov. V tem obdobju se bo iztekla življenjska doba obeh danes še preostalih blokov Termoelektrarne Šoštanj, zadnjega najkasneje do leta 2054, najverjetneje pa veliko prej, pa tudi prvega bloka Nuklearne elektrarne Krško do 2043. Termoelektrarna Šoštanj in Nuklearna elektrarna Krško sta za slovenski trg po podatkih Agencije za energijo v letu 2018 proizvedli 6,4 TWh električne energije – polovica proizvodnje Nuklearne elektrarne Krško je namreč namenjena hrvaškemu solastniku. Če ne bomo imeli na voljo novih zmogljivosti za proizvodnjo električne energije, se bo uvozna odvisnost Slovenije na področju oskrbe z električno energijo do leta 2050 povečala na 59 do 75 odstotkov. Elektroenergetski sistem bo postal odvisen od proizvodnih viškov te dobrine v tujini in temu primerno cenovno nestabilen ter tehnično neustrezen.

Če ne bomo imeli na voljo novih zmogljivosti za proizvodnjo električne energije, se bo uvozna odvisnost Slovenije na področju oskrbe z električno energijo do leta 2050 povečala na 59 do 75 odstotkov

Koliko povečane porabe električne energije lahko zagotovimo iz obnovljivih virov? Po podatkih Agencije za energijo je Slovenija leta 2018 v velikih hidroelektrarnah proizvedla 4,4 TWh, iz ostalih obnovljivih virov pa še 0,8 TWh električne energije. Proizvodnja v velikih hidroelektrarnah ni subvencionirana, če ne upoštevamo kritja okoli 30 odstotkov stroškov investicije v nove hidroelektrarne, pri katerih država financira utrditev bazena (Žan Oplotnik in drugi, 2013, Ekonomika, financiranje in makroekonomski vidiki energetskih in infrastrukturnih investicij gradnje verige hidroelektrarn na srednji Savi). V letu 2018 je slovenska država za proizvodnjo električne energije upravičenim proizvajalcem te dobrine iz obnovljivih virov in v soproizvodnji toplotne ter električne energije izplačala dobrih 135 milijonov evrov ali 0,3 odstotka našega bruto domačega produkta. V teh elektrarnah je bilo proizvedeno 0,9 TWh električne energije. Od uveljavitve podporne sheme (leta 2010) do leta 2018 je bilo vanjo vključenim proizvajalcem električne energije izplačano približno za milijardo evrov podpor. Sredstva za ta namen slovenska država zbira z dajatvami, ki so del stroškov elektroenergetskega omrežja, pa tudi s prispevki končnih odjemalcev trdnih, tekočih in plinastih fosilnih goriv ter daljinske toplote (Agencija za energijo, 2018). Slaba polovica podpor je namenjena proizvodnji električne energije v sončnih elektrarnah. Leta 2018 je bilo za to porabljenih skoraj 63 milijonov evrov ob proizvodnji nekoliko več kot 0,2 TWh električne energije. Obseg te proizvodnje od leta 2014 dalje ostaja približno na enaki ravni (https://www.borzen.si/Portals/0/SL/Splošno/2018-12M-CP-objava.pdf). Vsaka MWh električne energije iz sončnih elektrarn je leta 2018 terjala 252 evrov državne podpore. Strošek spodbud, merjeno na MWh, se med letoma 2010 in 2018 ni bistveno zmanjšal.

Slovenija ima tehnični potencial za proizvodnjo 51 TWh električne energije iz obnovljivih virov (od tega največ, kar 20,5 TWh, iz sončnih elektrarn), a je vprašanje, koliko tega je dosegljivo zaradi omejitev pri umeščanju objektov v prostor in visokih stroškov integracije v elektroenergetski sistem. Ob predpostavki, da se bo nadaljevalo intenzivno spodbujanje te proizvodnje, značilno za obdobje od 2010 dalje, lahko pričakujemo, da se bo do leta 2050 proizvodnja električne energije iz občasnih obnovljivih virov ter v soproizvodnji električne in toplotne energije povečala na 4,6 TWh, proizvodnja električne energije v hidroelektrarnah pa na 5,5 TWh. Po tem scenariju, ki med drugim predpostavlja konec delovanja verig hidroelektrarn na Savi in Muri, bo imela Slovenija ob pričakovanih 18,3 do 23,1 TWh porabe električne energije na voljo 10,1 TWh ponudbe te dobrine večinoma iz subvencioniranih elektrarn z uporabo obnovljivih virov ali s soproizvodnjo električne in toplotne energije ter iz hidroelektrarn. Primanjkljaj bo znašal med 8,2 in 13,1 TWh električne energije letno (približno polovica bo posledica prenehanja delovanja Termoelektrarne Šoštanj in prvega bloka Nuklearne elektrarne Krško). Če bo krit iz uvoza, bomo uvažali med 35 in 57 odstotkov vse potrebne električne energije. Tu se postavlja vprašanje samozadostnosti, vsekakor pa veljajo podobni zaključki kot pri dilemi s hrano in z nekaterimi drugimi strateškimi dobrinami.

Slovenija bo torej na daljši rok očitno potrebovala nove zmogljivosti za proizvodnjo električne energije; predvidena optimistična, a prioritetna izgradnja obnovljivih virov, med katerimi bodo prevladovali tisti občasnega značaja, ne bo uspešna brez povezave s hranilniki električne energije in hitrimi vršnimi-rezervnimi viri. Pri tem bo še vedno nastajal primanjkljaj, ki bo vplival na zagotavljanje zanesljive in kakovostne oskrbe, pokrivati pa ga bodo morali novi konvencionalni viri. Na razpolago sta zemeljski plin in/ali jedrska energija. Prvi vir štejemo kot uvožen prehodni vir v brezogljično družbo, medtem ko drugega prištevamo med domače brezogljične.

Pri t. i. »plinskem scenariju« potrebujemo dve plinsko-parni elektrarni, vsako s 550 MW moči, pri jedrskem scenariju pa drugi blok jedrske elektrarne Krško s 1100 MW moči. Zaradi rasti porabe in odpirajočih se »škarij« slovenske uvozne odvisnosti pri oskrbi z električno energijo je smiselno, da nove konvencionalne elektrarne postavimo tako, da bodo začele obratovati med letoma 2030 in 2040. Plinsko-parne elektrarne na zemeljski plin potrebujejo manj kapitala, a imajo višje stroške goriva in emitirajo toplogredne pline. Ekonomika njihovega delovanja je odvisna od nihanj cene zemeljskega plina. Te so težko predvidljive in včasih odvisne od političnih odločitev. Jedrska elektrarna je kapitalsko intenzivna, ima nizke obratovalne stroške, a problem skladiščenja radioaktivnih odpadkov.

Tveganje pri rasti stroškov proizvodnje električne energije v jedrskih elektrarnah je omejeno predvsem na izvedbo investicije.

Ekonomičnost proizvodnje električne energije v različnih elektrarnah primerjamo z izračunom t. i. LCOE (Levelized Cost of Energy; slovensko: poenoteni strošek električne energije). Gre za izračun skupnih stroškov v celotni življenjski dobi analizirane tehnologije: od investicije, delovanja, vzdrževanja in razgradnje preračunano na proizvedeno električno energijo. V bistvu gre za sedanjo vrednost stroška za proizvedeno enoto električne energije. Izračunamo ga v evrih (ali v dolarjih) na MWh proizvedene električne energije. Ocene so podane v razponu od najnižje možne do najvišje verjetne ravni. Ocenjevalci podajajo različne rezultate in sčasoma se ti spreminjajo. Kažejo pa, da je proizvodnja električne energije iz jedrskih elektrarn na dolgi rok ugodnejša od proizvodnje iz plinsko-parnih elektrarn.

Tveganje pri rasti stroškov proizvodnje električne energije v jedrskih elektrarnah je omejeno predvsem na izvedbo investicije. Pri tem je zlasti pomembna standardizacija reaktorjev oziroma dejstvo, da je vgrajen reaktor del večjega števila enakih reaktorskih enot. Pomembne so tudi stabilnost regulative jedrske energije (da se v obdobju gradnje standardi na tem področju ne spreminjajo) ter izkušnje izvajalca investicije z gradnjo jedrskih elektrarn ne le pri strojni opremi, pač pa celo pri zemeljskih delih in betoniranju zgradbe elektrarne. Spodrsljaji na teh področjih vodijo v zamude in v velike podražitve investicije, čeprav imamo na drugi strani pri kitajskih, ruskih in južnokorejskih novih jedrskih elektrarnah tudi primere dobre prakse.