Čarobna skrinjica

Domačija Butul
Manžan 10d
Tel.: 041 718 219
Butulove moraš vsekakor poklicati in se dogovoriti za obisk; večinoma se stvari tu dogajajo konec tedna; če ti prvič ne uspe, poskušaj še. In še.

Ambient:
pravzaprav boš pri Butulovih – če boš notri – v nekakšni dnevni sobi s štirimi mizami; zagrebi se za ono, skozi katero kukaš v kuhinjo

Napitki:
gospodar odpira, toči in debatira večinoma o svojih vinih; a glede na zanimive ibunge, ki se jih gredo (predvsem z malvazijo), tem za debato ne zmanjka

Dostopnost:
parkiral boš na dvorišču; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
gastro melanž tradicije in sodobnosti morje zanimivih posebnosti sproščeno, iskreno gostoljubje

Ne tako fino:
še najmanj nas je prepričala sladica

Drobnih slastnih presenečenj in zanimive kombinatorike polna degustacijska špura je pri Butulovih stala 45 evrov.

»Uščipnite me, po mojem sanjam. Ali kaj?! Pač, ne ve rjame m!« je z očitno nejevero na obrazu mrmral dežurni uslužbenec Konzumovega dispečerskega centra, ko je po kratki telefonski debati z Butulovo materjo dobil finalno potrditev, da bodo to nedeljo kuhali in da je prostora še za dva gastrolovca. Kdo ve, ali je pomagalo to, da se je predstavil kot g. Božič, a dejstvo je, da smo do Butulovih skušali priti že ničkolikokrat (ajd, vsaj ducatkrat), pa je vedno prišlo kaj vmes – ali je bilo polno, ali so gostovali v Berlinu, dopustovali na Šrilanki, se izobraževali kdove kje in tako naprej. V samem finišu prve dekade aktualnega Konzum crewa pa nam je le uspelo sesti k Butulovemu gašperčku, pokukati skozi lino v na nekakšen tron postavljeno kuhinjo in pristavljati kozarce pod vratove buteljk, iz katerih gospodar nataka svoja, prirodno vzgojena, spontano fermentirana in s hecnimi intervencijami (kot je ona, da grozdne pečke malvazije posušijo, prepražijo, iz njih stisnejo olje in ga vmešajo nazaj v vino) došolana, jako karakterna vina.

Na mizi se je medtem vse skupaj začelo z ringlšpilom marmelad in želejev (npr. paradajzovo-bazilična marmelada; malvazijin žele s sivko; hruškova marmelada z ingverjem, prinesenim iz Šrilanke …), ki smo jih žličili na koščke na Matajurju narejenih sirov z dodatki (tolminc s šrilanškim črnim čajem, anybody?), nato smo na hitro pomazali noro kremast bakalar, ki ga doma pripravljajo stara mati, tu pa ga obložijo z mariniranim koromačem in posujejo s prahom iz olupkov rdeče čebule. Prahci so naslednja velika Butulova stvar – nič ne mečejo proč, ampak različne olupke, zelišča (in tudi – pazi to! – brancinovo kožo) posušijo, zmeljejo, spravijo v zatesnjene tegle (ki so spravljeni v lesenem takozvanem magic boxu) in posipajo po jedeh. Noro!

Kot je bilo noro vse, kar je sledilo: z zeleninim in bergamotkinim oljem preliti v domačem kisu marinirani sardoni, pršut (in še bolj dišeči omaščeni sušeni kare) z okisano/fermentirano robo (melancane, paradižnik) in nato na rehidrirane, na soncu posušene paradajze položena rezina pečene, sladke, komaj dan stare skute, ki so jo na next level potisnile še nežno dišeče gomoljike; ali pa že skoraj restavracijsko nobel krožnik s korenčkovim pirejem, kompaktno lovko sous-vidane in zapečene hobotnice, kvadrom polente in drobljencem iz orehov, sušenega paradižnika in peteršilja.

Ta aromatski in teksturni crescendo sicer ni naredil usluge sladici – s takšnimi predhodniki bi se težko kosalo še kaj bolj spektakularnega, kot je bila skuta z ingverjem in rožmarinsko-rdečevinsko poširanimi hruškami, a hkrati se k ambientalni in gostiteljski prijazni domačnosti nič ne bi moglo podati bolje kot ovseni in ajdovi piškoti, sušeni kaki in kolekcija spet odštekanih žganic (npr. v sadjevec vložene breskove koščice). Butulovina je dom zagnanih, odštekanih, krasnih ljudi. Moraš iti, ni druge!