Pregled leta: Monroejeva vrnitev?

James Monroe, peti ameriški predsednik, je leta 1823 objavil »protikolonialno« doktrino, ki je zaznamovala nadaljnjo »pokroviteljsko« politiko ZDA do Latinske Amerike. Gospodarski in politični nadzor ZDA nad celino južno od Ria Brava je nemoteno trajal do 21. stoletja, kljub posameznim »anomalijam« in revolucijam, kot je bila na primer kubanska, zaradi katere Kuba še danes ni podjarmljena.

V prvih desetih letih 21. stoletja je kazalo, da se okoliščine končno spreminjajo; v nekaterih državah so po demokratični poti zmagali politiki, ki so napovedali novo emancipacijsko paradigmo in ponujali vizijo tako imenovanega »socializma 21. stoletja«. V Venezueli, Ekvadorju, Braziliji, Boliviji, Argentini, Urugvaju in Čilu so se, sicer s politično-kulturnimi razlikami in na različne načine ter ne povsod z enako intenzivnostjo, uveljavile politike, ki so prvič spreminjale države v smeri pravičnejše porazdelitve bogastva, vključevanja domorodnih ljudstev ter zmanjševanja odvisnosti od tujega kapitala. Nove leve oblasti so zajahale val ugodne konjunkture pri visokih cenah nafte in drugih surovin in tudi manjše intenzivnosti vmešavanja ZDA v času na Bližnji vzhod osredotočenega Busha ml. in diplomatskega Obame, ki je celo prebil ledeni zid in vzpostavil diplomatske odnose s Kubo.

A tisti časi so očitno minili; s prihodom Donalda Trumpa ameriški politični in gospodarski intervencionizem ponovno agresivno lomasti po latinskoameriški geopolitiki. Neoliberalno navdihnjena desnica je ponekod izkoristila napake in nedoslednosti levih vladarjev. V Čilu je leta 2010 zmagal poslovnež Sebastian Piñera, v Argentini leta 2015 neoliberalec Mauricio Macri, v Braziliji konec leta 2018 fašistoidni Jair Bolsonaro, v Kolumbiji desničar Ivan Duque. Venezuela se z Nicolasom Madurom in vojsko, nekompetentnima upravljavcema gospodarstva, pogreza v krizo brez dna, v Ekvadorju je nekdanja desna roka predsednika Rafaela Corree, Lenin Moreno, opustil usmeritev predhodnika in brezpogojno popustil zahtevam IMF.

Leta 2019 so Latinsko Ameriko zaznamovali novi dramatični pretresi; od divje privatizacije vse bolj obubožano ljudstvo je zasedlo trge in ulice v Čilu, Kolumbiji in Ekvadorju, v Boliviji pa je bil »upor« proti zmagovalcu na volitvah, pripadniku staroselskega prebivalstva in socialistu Evu Moralesu, šolski primer skrbno pripravljenega in neklasičnega državnega udara pod mentorstvom ZDA. Pučisti in zahodni mainstream so se trudili očrniti najuspešnejšega predsednika v Latinski Ameriki s pripovedjo o »volilnih goljufijah«. V Boliviji sta se pod Moralesom revščina in brezposelnost prepolovili, pismenost je hitro napredovala, prav tako vključevanje staroselskega prebivalstva, gospodarstvo se je vzpenjalo. Bolivija je bogata s strateškim litijem, naravnim plinom in nafto. Le vprašanje časa je bilo, do kdaj bodo indijanskemu socialistu dovolili pogojevati zaslužke korporacij in varovati nacionalne interese. In zgodilo se je. Odstranili so ga po hitrem postopku, kljub novejšim dokazom o njegovi dejanski zmagi na volitvah.