Nič žepnic za knjižnico

V 49. številki Mladine je bil 6. decembra 2019 objavljen članek Lare Paukovič z naslovom Nič žepnic za knjižnico, v katerem direktor Knjižnice Velenje, Vlado Vrbič, razlaga nenavadno in sramotno odločitev založbe Učila International, d.o.o., Tržič, o prekinitvi prodaje svojih mehko vezanih knjig knjižnicam: »Člani Knjižnice Velenje, ki bi si želeli prebrati katero izmed knjig, nedavno izdanih pri založbi Učila, bodo presenečeni, ko na policah teh del ne bodo našli. Knjižnica Velenje se je znašla v sporu z založbo, ker je zaradi varčevanja s sredstvi želela nekatere knjige kupiti v mehki vezavi. A po začetnih nakupih se je zalomilo, saj je založnik ugotovil, da je nevarno, da to stori večina knjižnic in bo dobiček manjši. Tako se je odločil, da nam žepnic ne bo prodajal, čemur smo se uprli in se znašli na seznamu blokiranih knjižnic.« V Glosini Sindikalni konferenci splošnih knjižnic sodimo, da se je potrebno odločno upreti tovrstnemu nasilju založbe Učila. Ponižujoče je, da lahko katerakoli založba izsiljuje knjižnico. Menimo, da bi se morale knjižnice združiti in pritisniti na založbo, naj takoj preneha z blokiranjem – v nasprotnem primeru lahko knjižnice blokirajo založbo. Prepričani smo v rešitev težave po nekaj dneh, saj si Učila tega preprosto ne morejo privoščiti, kajti kupci na trgu ne bodo kupovali njihovih trdo vezanih knjig za 35 €. Nesmisli o avtorskih pravicah in trajnosti trde vezave, ki jih je gospod Mrvar izrekel za Mladino, so brezpredmetni.

Problemov s to založbo nima samo Knjižnica Velenje. Gospod Mrvar izsiljuje vse slovenske knjižnice. Založba Učila, nekoč večjega zaupanja vredna, zdaj bogato molze slovenski proračun z vse nižjo kakovostjo izdelkov. Žal je v Sloveniji, znotraj obstoječe pravne ureditve, to možno. Čeprav so knjige, ki jih večinoma ponuja ta založba, skoraj brez kulturne vrednosti, so privlačne splošnemu bralstvu. Na nesrečo pa smo se v knjižnicah prisiljeni truditi za dovolj visoke statistike, ki nam nato prinesejo dovolj sredstev, ter smo obenem zavezani k smotrni porabi javnega denarja pri nabavi gradiva. Ponudba te založbe, v kateri prevladujejo t.i. ljubiči, večinoma slabo prevedeni in še slabše lektorirani, predvsem zaradi razširjenosti branja tovrstnih knjig na poletnih plažah, k tem statistikam veliko doprinese. Tako je založba postala pomemben igralec v slovenskem založništvu.

Prepričani smo, da bi morali slovenski knjižničarji razmisliti, kaj počnemo, kaj hočemo in kaj je za knjižnice in naše uporabnike primerno in pomembno. Založba Učila bi v nekaj mesecih zlahka izgubila trg trdo vezanih knjig in bi bila prisiljena razmisliti, po kolikšni ceni bo prodajala mehko vezane knjige. Vse je odvisno od nas. Nihče drug ne bo reševal tega namesto nas.

Bojimo se, da bo nazadnje prišlo do kakšnega slabega kompromisa z gospodom Mrvarjem, zares premaknilo pa se ne bo nič. Zato se spodobi in je pravično, da knjižnice pokažemo moč in dostojanstvo. V Sindikalni konferenci splošnih knjižnic pozivamo direktorice in direktorje ter knjižničarke in knjižničarje k strnitvi vrst in k uporu zoper tovrstna izsiljevanja!