Kdo so naši nasprotniki in sovražniki?

Skrajni čas je, da premislimo, kaj je vir težav, ki pestijo našo državo, kdo so naši nasprotniki in sovražniki. Morda je pravi prostor za to prav Mladina, ki natančno popisuje ravnanje Janeza Janše v dolgih letih. Dobro izhodišče za to je pismo uredništva Mladine Janši, ki je bilo objavljeno leta 2012, tik preden je državni zbor odločal o njegovem ponovnem mandatarstvu, in v katerem uredništvo popisuje razloge, zakaj Janša ne bi smel biti ponovno mandatar za sestavo vlade (pismo je bilo zaradi aktualnosti, po svežih izjavah Janeza Janše ob proslavljanju obletnice začetka delovanja Demosa, ponovno objavljeno na Mladinini spletni strani).

Slovenske politike ne moremo zvesti na spopad med osebnostmi, ker teh v resnici ni prav veliko. So bolj osebki, poljubno izbirani in brez pretresov zamenljivi, brez lastnosti, po katerih bi si jih zapomnili. Še slabše je vse negativno preslikati na eno osebo in potem politiko dobromislečih in dobrohotečih mobilizirati proti njej. To najpogosteje deluje kot nadomestek za politične programe in izgovor za odpovedovanje načelom. Ko vse probleme naprtimo eni osebi – in ta oseba je pogosto prav Janša –, jo s tem ne le naredimo večjo, kot v resnici je, ampak jo obenem postavimo za ščit, ki varuje vse druge razdajalce družbenega premoženja in razdejalce naše države. Res je, da Janša postavlja »interes svoje politične stranke in svoj lastni interes pred interes države«, kot je takrat zapisala Mladina, ampak to je žal skupna značilnost strank, ki so se pririnile do korita. Kdo pa danes še govori – vsaj govori – o državnem interesu? Na državo gledajo kot na plen, ki ga bodo razkosali, ne kot na pogoj možnosti skupnega življenja in zato skupno dobro. Nacionalni interes je malo manj kot prepovedan pojem. Kdor se sklicuje nanj, dela politični samomor.

Janša, pravi Mladina v omenjenem članku iz leta 2012, je nepremišljeno razprodajal državno premoženje. Res je. In vsega obsojanja vredno. Vendar so tudi vse druge vlade razprodajale državno premoženje – in nič manj nepremišljeno. Vse vlade so tudi dopuščale, omogočale ali spodbujale plenjenje družbenega premoženja in bogastva, ki je potekalo in še poteka z dobrim sodelovanjem med tujimi in domačimi privatizatorji. Tuji profiterji so, ko ni ostalo več kaj veliko drugega, vdrli – ali raje, naši politiki so jim odprli vrata – v pokojninske sklade, skrb za ostarele in zdaj pritiskajo na zdravstveni sistem. Številni starejši zdaj prezebajo, so lačni, zanemarjeni v institucijah, ki spet postajajo hiralnice, in tisti, ki potrebujejo plenice, ne dobijo več kot dveh na dan. Za to so neposredno zaslužni Janševi politični nasprotniki.

Janša, piše Mladina leta 2012, je s političnim kadrovanjem uničil dele javnega gospodarstva. Vse stranke, ki le imajo dovolj moči, politično kadrujejo in politično kupčujejo in po Omanovem pravilu – »glavno, da je naš, tudi če je nepismen« – grabijo in uničujejo dovčerajšnje skupno bogastvo. Polaščajo se tudi javnih zavodov, nastavljajo svoje kadre na vodstvene položaje v kulturnih institucijah. Ali na primer SD v tem pogledu kakorkoli zaostaja za SDS? To ni opravičevanje Janše, ampak nasprotovanje opravičevanju ali neproblematiziranju drugih strankarskih oligarhij.

Žal je korupcija razpasena veliko širše. Tako razširjena je, ker se ne preganja, in tega ne moremo naprtiti Janši. Oče nekaznovanja korupcije je bil Drnovšek.

Avtorji omenjenega Mladininega pisma Janši nadalje pravijo, da je ta omogočil tajkunizacijo, in navajajo nekaj škandaloznih menedžerskih prevzemov. Žal se je tajkunizacija začela z osamosvojitvijo, »prevzemali« so rdeči in črni in beli in brezbarvni, in če ji je kdo v eliti oblasti nasprotoval, ji je zato, da bi onemogočil konkurenta in plenil sam. Avtorji omenjajo, da je bil Janša obtožen korupcije, in veliko pojavov, ki jih opisujejo v zvezi z njim, dejansko sodi pod oznako korupcije. Žal je ta razpasena veliko širše. Tako razširjena je, ker se ne preganja, in tega ne moremo naprtiti Janši. Oče nekaznovanja korupcije je bil Drnovšek. Izvirni greh je bil blokiranje preiskave t. i. orožarske afere. Korupcija je postala sistemska pod liberalistično oblastjo. Komplement korupcije je toleranca do nekompetentnosti in nestrokovnosti ter neodgovornost za slabe, zgrešene ali škodljive odločitve (ali izogibanje odločitvam) v državno-upravnem aparatu, kar nikakor ni ekskluzivno povezano z Janšo in njegovo stranko.

Janši na primer Mladina že leta 2012 očita, da je odpravljal socialno državo. Posredno, z ropanjem družbenega bogastva, nespametnim gospodarjenjem in dopuščanjem prenosa nadzora nad ključnimi odločitvami državne in ekonomske politike na tuje centre moči, ter neposredno, s poseganjem v socialne transferje in demontiranjem sistema socialne varnosti, je to bila politika vseh vlad. Z osamosvojitvijo se je Slovenija začela neoliberalizirati, potem pa se je kot podrejeni člen vključila v neoliberalistični gospostveni stroj EU. Neoliberalizem, ki smo se mu pustili podjarmiti, je po svojem bistvu antisocialna politika. Odpravljanje socialne države ni Janševa deviantnost, je uradni ekonomsko-politični model. Politika t. i. varčevanja, integralni element protisocialne politike, je velika redistribucija bogastva, edini dopustni socialni transfer – od družbe in večine prebivalstva v roke vladajoče manjšine, domačega in tujega roparskega kapitala.

V omenjenem članku Mladina navaja, da si je Janša podredil medije ter privatiziral in spolitiziral šolski sistem. Ti pojavi so del neoliberalističnega gospostvenega paketa. Janša je samo eden od številnih izvajalcev te politike pri nas in po svetu. Mediji v svobodnem svetu so nesvobodni. Pri nas beremo iste agencijske novice, gledamo iste posnetke, se ukvarjamo z istimi nastavljenimi problemi, prežvekujemo iste bebavosti, se učimo istega političnega (ali kvazipolitičnega) jezika in smo ujeti v iste medijsko posredovane politične agende kot potrošniki medijev v Arizoni, Angliji, Španiji, Nemčiji, Estoniji itn. (in deloma tudi v Rusiji). Podreditev medijev, ki smo ji priča, je daleč nad dosegom Janševe roke. Lahko pa v svojem fevdu da temu pojavu osebno noto – tako kot drugi naši fevdni gospodje.

Privatizacija šolstva je eden od vidikov razgradnje izobraževalnega sistema in uničevanja družbenega kapitala. Vladajoče elite imajo po vsem (svobodnem) svetu svoja zasebna šolska semenišča, finančno podhranjena javna šola pa je namenjena vse bolj samo še poneumljanju in indoktrinaciji raje. Tako kot drugje po svetu je desnica tudi pri nas podjetnejša in agresivnejša pri vzpostavljanju svojih ideoloških aparatov – v duhu in okvirih vladajočega sistema.

Janšo je Mladina kritizirala, ker je za 0,2 odstotka BDP povečal izdatke za obrambo, poslal vojake v Irak in bil pripravljen »karkoli storiti« za ZDA, kupil drage »patrije« in sploh prispeval k militarizaciji družbe. Žal smo se zmanipulirali in vstopili v Nato. Po ameriškem diktatu je treba povečati izdatke za obrambo z Janševih 1,5 odstotka na 2 odstotka BDP.

Neoliberalizem, ki smo se mu pustili podjarmiti, je po svojem bistvu antisocialna politika. Odpravljanje socialne države ni Janševa deviantnost, je uradni ekonomsko-politični model.

Orožarski posli, celo ko so pretežno legalni, so vedno umazani, izsiljevalski – racket, rečejo Američani, ki se na to najbolje spoznajo. V nam bližnjih krajih se je temu reklo harač.

Ne spomnim se, da bi se Janša kdaj upiral nemškim ali ameriškim pritiskom in ukazom. Kadar bi bilo treba, ni bil nikdar nacionalist. Vsestransko uslužnost do ZDA pa prej pooseblja nadliberalistični in večstrankarski zunanji minister Rupel. Množica de facto ameriških in natovskih agentov je manj vidna. Kako že gre tista? Denn die einen sind im Dunkeln, und die anderen sind im Licht ... Napotitev slovenskih vojakov v Irak je strašanska sramota, vendar smo zraven tudi pri drugih evro-ameriških zločinskih podjetjih, pa naj je Janša na oblasti ali ne. Iz naroda, ki se je do nedavnega prebijal skozi zgodovino čistih rok in vesti, smo postali drobni, pomožni zatiralci in uničevalci drugih narodov, spotoma pa se odpovedujemo lastni zgodovini boja za svobodo. V podporo neuspelemu ameriškemu državnemu udaru v Venezueli je klical Cerar, ne Janša. Resolucij OZN, ki obsojajo pojave neofašizma in neonacizma, Slovenija ne podpira, tudi ko je Janša daleč od vladnega krmila. Kar se pa militarizacije družbe tiče, je v zadnjem času zanjo bolj odgovoren predsednik Pahor – nazadnje je celo pripeljal vojsko na univerzo.

Mladina v omenjenem članku iz leta 2012 omenja, da je Janša spodkopaval sodno vejo oblasti. Res je. Lahko gremo še korak dlje in rečemo, da je pravosodje, kot v karikaturi vulgarnega marksizma, postalo sredstvo vladajočega razreda. Vendar je Janša eden redkih, med številnimi kandidati, ki jih je sodni sistem zagrabil – in takrat je pritiskal na sodstvo Pahor, v obrambo Janše. Tako kot pri korupciji je tudi tu izvirni greh pri Drnovšku takoj po osamosvojitvi. Ampak če govorimo o političnem spodkopavanju sodstva, je najhujše tisto, pri katerem ustavno sodišče preobleče evropski diktat v pravno formo. Pod tem diktatom smo spremenili celo najvišji zakon in v ustavo vpisali t. i. fiskalno pravilo. Tako smo ekonomiji dali zakonodajno moč, pri čemer gre za specifični model ekonomije, in ta ustavno sankcionirana ekonomija je medij, skozi katerega nam vlada tuja ekonomska moč. To je bil najhujši udarec slovenski samostojnosti. Je katera od strank, ki nam vladajo, temu nasprotovala?

Nenavadno pa je, da je Mladina takrat očitala Janši, da ni izpeljal »strukturnih reform«, ki so jih zahtevali »tuji strokovnjaki« in »tuje mednarodne institucije«, na primer evropska komisija in Mednarodni denarni sklad. Naša poglavitna težava je, da po osamosvojitvi nikdar nismo imeli strategije in programa nacionalnega razvoja. Tako so lahko naši svobodno izvoljeni politiki brez notranjepolitičnih ovir delali po nasvetih, navodilih in zahtevah tujih »strokovnjakov« in institucij. Razvojno strategijo so nam določali v tujini, tuji interesi. Po tujem nareku smo spreminjali zakonodajo, jo »prilagajali«, uvajali »strukturne reforme«, »varčevali«, »uravnoteževali javne finance«, klestili socialne pravice in varnost, legitimirali tuje vojne, kradli samim sebi in pomagali drugim, da nam kradejo. Številni naši politiki in podjetniki so to delali celo iz prepričanja in neumnosti in želje po ugajanju tujim gospodarjem. Tuji »strokovnjaki« so vedno našli kakšnega domačega, ki je njihove apetite prevajal v slovenščino, tuje institucije so sodelovale z našimi. Zdaj imamo že nekaj časa vlade, ki ne vladajo, ampak pomagajo tujim centrom moči, da nam vladajo. Lepo bi bilo, če bi bil problem samo Janša.

Če govorimo o političnem spodkopavanju sodstva, je najhujše tisto, pri katerem ustavno sodišče preobleče evropski diktat v pravno formo.

Problemi, ki jih je v tem primeru navajala Mladina, so resnični in hudi, vendar noben od njih ni vezan izključno na Janšo. Ta ni odklon od sistema, je njegov del. Ta sistem bo deloval tudi brez njega, on pa ne bi mogel delovati brez tega sistema. Janša ni najslabše, kar nas je doletelo po osamosvojitvi; je del slabega, in v tem slabem jih je vsaj nekaj, ki so naredili več škode. Nobene od težav torej ne bomo rešili z nasprotovanjem Janši. Z mobilizacijo proti njemu se te težave le še utrdijo. Nasprotovanje Janši sicer je politični program, ni pa politični program za odpravo problemov, ki jih Mladina povezuje z Janšo, vendar so v resnici globlji in večji od njega. Za spoprijem z njimi potrebujemo drug, drugačen politični program. Takšnega programa še nimamo. Boj za odpravo težav, ki jih je identificirala Mladina, bo moral biti boj za spremembo sistema in bo trši od nasprotovanja temu ali onemu politiku ali tej ali oni stranki. Za tak boj bomo našli malo zaveznikov v etablirani politiki. Potrebujemo nič manj kot novo Osvobodilno fronto.