Biti predsednik republike ... 

... je zabavno delo 

Ob koncu leta se najvišji državni predstavniki radi pohvalijo s svojim delom, zato je poročilo o delu v letu 2019 pripravil tudi Borut Pahor; medijem je poslal dokument »Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor drugo leto drugega mandata«. V poročilu naj bi bile naštete vse pomembnejše predsednikove aktivnosti v zadnjem letu, z njim pa želi urad »doseči večjo preglednost in odprtost svojega dela«.

Začne se s predsednikovo oceno preteklega leta, v kateri opozori na pomanjkanje dialoga in želje po sodelovanju ter na slabšanje splošne politične kulture. Še posebej ga očitno skrbi politično izključevanje, a glede tega, koga naj bi izključevali, ni konkreten. »Gre za (politično) obnašanje, ki poudari lastno stališče, je kritično do stališča drugega, mestoma celo sovražno. Vnaprej daje vedeti, da ga stališče drugega pravzaprav ne zanima. Poudarja razlike. Te naj bi bile tako velike, da pravzaprav izključujejo koristnost nadaljnjega dialoga, zlasti pa napor za usklajevanje stališč,« je diplomatsko zapisal Pahor.

Poročilo na 238 straneh je v predsednikovem instagramskem slogu polno njegovih fotografij. Najdemo jih na skoraj vsaki strani dokumenta. Rokovanje, nasmeški, sončna očala, druženje, posveti, podelitve nagrad, odprtja, proslave, visoki in manj visoki obiski ter poziranje pred fotografi ob drugih priložnostih – skratka, sporočilo je jasno: zabavno je biti predsednik. Fotografije so tako instagramsko slikovite, da zasenčijo uradno podpisane dokumente, imenovanja v državne organe in sezname prejemnikov državnih odlikovanj. Pa tudi to je videti zgolj kot statistika, naštevanje, na koliko obletnic se je predsednik spomnil in koliko vencev je položil ... V številkah to, seveda, deluje impresivno, nekako takole: 203 predsednikove udeležbe na prireditvah, sam je priredil 50 sprejemov, imel je 142 govorov ali pozdravnih nagovorov ter 140 pokroviteljstev, podelil je 41 odlikovanj, imel 92 pogovorov z državljani ter 15 ogledov predsedniške palače, imel 27 obiskov v tujini, doma pa je gostil 11 obiskov tujih državnikov ...

Borut Pahor s poročilom o drugem letu svojega drugega mandata nadaljuje v samopromocijskem slogu, ki pa, ne glede na to, ali nam je to všeč ali ne, deluje, saj sodeč po javnomnenjskih anketah še vedno ostaja najbolj priljubljen politik v državi. Toda vse te številke, fotografije in javnomnenjske lestvice so kot internetni všečki. Ne pomenijo veliko. Pomen predsednika republike se ne bi smel meriti v priljubljenosti, pač pa v njegovi politični moči, njegovem političnem vplivu. Tega Pahor skorajda nima. Predsednikovo fascinacijo s samim seboj lahko razumemo torej tudi s tega stališča – če sem le figura brez pravega vpliva in moči, naj bom vsaj lep in všečen. Všečkajo me, torej obstajam.