Varčevalni ukrepi ubijajo

Leto 2019 se bo v zgodovino Združenega kraljestva zapisalo kot eno najpogubnejših – vsaj v njegovo sodobno zgodovino. Po treh letih dezorientiranega natezanja z Evropsko unijo glede brexita se je julija poslovila splošno zasmehovana premierka Theresa May, a nadomestil jo je Boris Johnson, sam po sebi karikatura pompoznega demagoga. Johnson je dokaz, da v zahodni družbi populisti ne potrebujejo več niti karizme, da bi bili uspešni. Zadnji dan predvolilne kampanje se je pred novinarji zatekel v hladilnico neke mlekarne v angleškem kraju Pudsey. Kljub temu in neštetim drugim ’spodrsljajem’ je svoji konservativni stranki priboril »zgodovinsko večino« v novem parlamentu.

Zniževanje ravni politične kulture doma in izguba ugleda v tujini sta bili prevladujoči temi v medijih, ki spremljajo dogajanje v Združenem kraljestvu od zunaj. A ena tema, še kako pomembna za stabilnost oziroma prihodnost te države, je bila in ostaja večinoma prezrta. To je socialni razkroj Združenega kraljestva. Podatki so dobesedno katastrofalni. Londonski inštitut Institute for Public Policy Research je maja objavil poročilo, v katerem ugotavlja, da je od leta 2012 več kot 130 tisoč državljanov umrlo zaradi posledic varčevalnih ukrepov in propadanja javnega zdravstva. Vsem tem smrtnim primerom bi se bilo mogoče izogniti, menijo avtorji poročila, če bi socialni sistem deloval tako učinkovito, kot je pred finančno krizo, ki je prizadela svet leta 2008 in 2009. Toda globoki rezi v javno zdravstvo in socialne programe, namenjene upokojencem, invalidom, revnim in drugim najšibkejšim, so v zadnjem desetletju pustili na milijone Britancev na cedilu, na deset tisoče pa jih pahnili v prezgodnji grob.

Od 67 milijonov prebivalcev Združenega kraljestva jih več kot 14 milijonov živi v revščini. Od tega je 4,5 milijona otrok.

To ni prvo takšno poročilo. Akademski zbornik British Medical Journal je novembra 2017 objavil študijo univerze University College London, ki je ugotavljala, da je od leta 2010 samo v Angliji zaradi posledic varčevalnih ukrepov umrlo skoraj 120 tisoč ljudi. (Od 67 milijonov prebivalcev Združenega kraljestva jih je 56 milijonov Angležev.) Februarja 2017 so raziskovalci z Oxfordske univerze opozorili, da so socialni rezi privedli do največjega zvišanja stopnje smrtnosti v Združenem kraljestvu v zadnjih 50 letih. Konservativci oziroma torijci srdito oporekajo izsledkom omenjenih raziskav in poskušajo diskreditirati njihove avtorje z očitki, da ti upoštevajo »osebne predsodke« in podobno. Živčnost torijcev je razumljiva. Združenemu kraljestvu neprekinjeno vladajo od leta 2010. Varčevalni ukrepi so njihovo maslo in za vse te smrtne primere so odgovorni prav oni.

Hudič je v podrobnostih

Med akademiki resda ni soglasja o številu »presežnih smrtnih primerov« in nekateri od njih so poročila označili celo za špekulativna, vendar v bistvu pritrjujejo temu, na kar že dlje opozarja dobršen del tamkajšnje javnosti: »austerity measures kill«, po naše: varčevalni ukrepi ubijajo. O tem pravzaprav ni nikakršnega dvoma. Oxfordska študija je, denimo, posebej omenila konkretne težave močno podhranjenega nacionalnega zdravstvenega sistema (NHS): daljše čakalne dobe na urgenci, počasnejša odzivnost ambulantnih vozil (ker jih je premalo) in pomanjkanje osebja ter bolniških postelj. Vodilni predstavniki NHS so na začetku decembra objavili poročilo, v katerem so navedli, da je samo v Angliji od leta 2016 do 2019 zaradi predolgih čakalnih dob na urgenci umrlo 5449 ljudi; res številni med njimi so bili prepuščeni samim sebi od šest do 11 ur. Glavna organizacija za pravice bolnikov Patients Association, pa tudi številni strokovnjaki za to krivijo vse slabši finančni položaj nacionalnega zdravstvenega sistema, ki že leta ni več kos svojim nalogam.

Boris Johnson zdaj napoveduje astronomska vlaganja v NHS. A takšne napovedi glavnih torijcev so se do zdaj še vsakič izkazale za lažnive in nihče ni o tem lagal zavzeteje kot prav Johnson med kampanjo v podporo brexitu, ko je trdil, da Združeno kraljestvo daje Evropski uniji 350 milijonov funtov na teden in da bi bilo ta denar smotrneje vložiti v NHS. Človek si je to preprosto izmislil.

Nadalje, časnik The Guardian je avgusta 2018 poročal, da so torijci od leta 2010 upokojencem in drugim ostarelim posredno odvzeli okoli šest milijard funtov. Zaradi varčevalnih ukrepov so bile lokalne oblasti po vsem Združenem kraljestvu primorane zmanjšati sredstva za pomoč in oskrbo starejših za 17 odstotkov. Tu ne gre zgolj za krčenje dodatkov za socialno varnost. Od leta 2014 do 2016 je vsako leto vrata zaprlo okoli 70 domov za starejše, leta 2017 jih je nehalo delovati 123, leto kasneje pa še 101. Tahir Masud, predsednik organizacije British Geriatrics Society, je pred nekaj meseci opozoril javnost: »Skrbi me, da nam ne bo ostalo dovolj domov. Kam bodo potem šli vsi ti ranljivi starejši ljudje? Ta trenutek se še držimo in leto, dve bomo najbrž še zdržali, toda potem bi lahko doživeli kolaps.« Ogromno starejših ljudi je medtem že končalo na cesti.

Londonski inštitut Institute for Public Policy Research navaja, da je od leta 2012 več kot 130 tisoč Britancev umrlo zaradi posledic varčevalnih ukrepov in propadanja javnega zdravstva.

Po podatkih človekoljubne organizacije Shelter je zdaj v Združenem kraljestvu 320 tisoč brezdomcev, od tega jih od štiri do pet tisoč vsako noč preživi na ulici. Lani jih je samo v Angliji in Walesu umrlo 726, kar je 22 odstotkov več kot leto prej. Na Severnem Irskem je v zadnjih 18 mesecih umrlo več kot 200 brezdomcev, na Škotskem pa bodo šele zdaj začeli uradno zbirati te podatke. V začasnih bivališčih je nastanjenih okoli 85 tisoč brezdomskih družin oziroma parov, kar je povečanje za 75 odstotkov od leta 2010. Paul Nicolson, predstavnik organizacije Taxpayers Against Poverty, je opozoril: »Razmere v začasnih bivališčih so pogosto sramotne. Ljudje so lahko v enem desetletju večkrat prisiljeni seliti se na drugo lokacijo, včasih tudi v hostle za brezdomce … Prisilne selitve ovirajo izobraževanje več kot 120 tisoč otrok.«

Ukradena prihodnost

Otroška revščina je najočitnejši kazalec družbenega razkroja. Razumljivo je, zakaj je tako: vsi varčevalni ukrepi in rezi, vsi primeri socialne nepravičnosti se prej ali slej skotalijo na otroke. Analitični inštitut Social Metrics Commission (SMC) je opozoril, da vsako leto pristane v revščini več otrok; lani jih je bilo že 4,5 milijona. Ti otroci so žrtve obsežnejših družbenih procesov. Britanci so v letih po svetovni finančni krizi doživeli večje znižanje realne vrednosti plač od prebivalcev katerekoli druge države članice OECD, če ne štejemo Grčije. Najslabše plačani delavci in invalidi so pri tem doživeli še krčenje oziroma izgubo različnih oblik socialne pomoči. Imeti delo danes v Združenem kraljestvu ni zagotovilo za življenje, v katerem si varen pred revščino. Na prelomu tisočletja je 54 odstotkov revnih otrok živelo v družinah, v katerih je delal vsaj eden od staršev. Do leta 2018 je to število naraslo na 73 odstotkov. Tudi v družinah, v katerih sta za polni delovni čas zaposlena oba starša, vsak šesti otrok odrašča v revščini, je izračunal SMC.

Pedagoško združenje Association of Schools and College Leaders je spomladi opravilo anketo med 400 ravnatelji osnovnih in srednjih šol. Večina jih je poročala, da imajo opraviti z naraščajočo plimo revščine med učenci, hkrati pa doživljajo hude proračunske reze. Sarah Bone, ravnateljica šole v angleškem Bridlingtonu, je povedala: »V šoli je preveč otrok, ki doma nimajo gretja, imajo prazne shrambe, se umivajo z mrzlo vodo, hodijo v šolo v luknjastih čevljih in ponošenih hlačah in živijo od enega toplega obroka na dan – tega, ki ga dobijo v šoli.« Devetdeset odstotkov ravnateljev je zatrdilo, da so pomagali zbirati oblačila za najrevnejše učence, in skoraj polovica jih zanje organizira tudi pranje oblek in zbiranje hrane za njihove družine. Tako imenovane banke hrane, ki revnim razdeljujejo živilske pakete, še posebej prosijo za donacije pred šolskimi počitnicami.

Obstajajo pa tudi šole, ki ne morejo več redno nahraniti učencev in dijakov. Nekatere šole v Londonu, Birminghamu in drugod so uvedle štiriinpoldnevni šolski teden; otroke v petek pošljejo domov pred kosilom. Nadalje, nekdanji finančni minister Philip Hammond je marca napovedal, da bo britanska vlada začela zagotavljati brezplačne higienske vložke v angleških srednjih in višjih šolah, potem ko je raziskava dobrodelne organizacije Plan International pokazala, da veliko dijakinj izostaja od pouka, ko imajo menstruacijo. Deset odstotkov angleških dijakinj si ne more privoščiti vložkov, nadaljnjih 12 odstotkov pa uporablja improvizirane.

Kriminal

Časnik The Independent je februarja poročal, da so konservativci od leta 2010 v Angliji zmanjšali sredstva za programe v podporo ranljivim otrokom in mladostnikom za tretjino, kar skupno znaša tri milijarde funtov. Če zraven upoštevamo še inflacijo in rast stroškov, je danes ta pomoč 52 odstotkov manjša, kot je bila pred krizo. Od leta 2009 je samo v Angliji vrata zaprlo več kot tisoč centrov za otroke, od leta 2012 pa še 760 mladinskih centrov. Eddie O’Hara, socialni delavec iz Birminghama, je za časopis povedal: »Programi za mladino so doživeli izjemno hud udarec. Imate najstnike, ki nimajo dostopa do pomoči in podpore, poleg tega pa na ulicah ni na voljo niti dovolj policistov, tako da bodo mladostniki seveda zapadli v težave.« Ena večjih težav so tolpe, ki vabijo ranljive mlade v svoje vrste in jih uvajajo v kriminal, droge in nasilje, iz takšnega življenja pa tako rekoč ni več izhoda.

Tolpe so se v preteklih letih razširile predvsem v Angliji in Walesu in prisotnost uveljavljajo na zelo srhljive načine. Vladni statistični urad National Office for Statistics je navedel, da je policija v Angliji in Walesu od junija 2018 do junija 2019 obravnavala 44.076 zločinov, storjenih z nožem oziroma noži. Pri veliki večini je šlo za napade in rope. Javed Khan, vodja dobrodelne organizacije Barnardo’s, je za Guardian povzel: »Zločini z noži so simptom veliko bolj kompleksnega in širšega problema. Preveč mladih trpi zaradi pomanjkanja upanja v prihodnost. So brez kvalifikacij, brez možnosti za službo in brez vzornikov.« Britanski poslanci so marca uvedli preiskavo o razširjenosti prostitucije zaradi poročil nevladnih organizacij, da je vanjo potisnjenih vse več revnih žensk. Pojav se imenuje »seks za preživetje«. Ena od organizacij za samopomoč prostitutkam, English Collective of Prostitutes, je navedla, da ženske v prodajo spolnih storitev silijo socialni rezi, med katerimi je posebej poudarila krčenje dodatkov za matere samohranilke.

Philip Alston, poročevalec Združenih narodov za skrajno revščino in človekove pravice, je pomagal osvetliti problem prostitucije za preživetje, potem ko je novembra 2018 končal preiskovalno misijo v Združenem kraljestvu. Bil je ogorčen nad razmerami, s katerimi se je seznanil, in je britansko vlado obtožil, da je svojemu narodu prizadejala »strašansko mizerijo« z vsiljevanjem »skrajnih, zlonamernih in pogosto neusmiljenih« varčevalnih ukrepov. Za otroško revščino je dejal, da je ta »ne le sramota, ampak družbena katastrofa,« in navedel znano napoved londonskega raziskovalnega inštituta Institute for Fiscal Studies, da bi revščina do leta 2022 lahko zajela že 40 odstotkov britanskih otrok. Njegove besede in poročilo so pričakovano dvignili veliko prahu. Toda že nekaj mesecev kasneje so mediji navajali izjave predstavnikov človekoljubnih in dobrodelnih organizacij, da se po Alstonovem obisku pravzaprav ni nič spremenilo.

Družbeni kanibalizem

Marca sem obiskal nekajdnevni festival Storytelling Takeover v angleškem mestu Leeds. Priznam, da sem se zelo hitro privadil na šotore v parkih in ob pločnikih. Gostje in organizatorji festivala se tako rekoč nismo pogovarjali o ničemer drugem kot o brexitu in britanskem socialnem razkroju. Večino domačinov so ti pogovori spravljali v obup in jih navdajali s strahom za prihodnost. Veliko stvari mi takrat ni šlo v glavo. Še pred dvema desetletjema je Združeno kraljestvo prekipevalo od različnih aktivističnih kampanj, od teh za socialno pravičnost in varovanje narave do tistih proti imperialističnim vojnam. Ljudje so zasedali ulice in prirejali množične zabave pod pokroviteljstvom legendarnega gibanja Reclaim the Streets, ki se je borilo proti korporativnemu prevzemu javnih površin. To so bile stvari, ki so bile v navdih aktivistom po vsej Evropi. Kam so izginile vse te kampanje, sem spraševal ljudi okoli sebe. »Moraš razumeti, da za to danes nihče več nima časa,« mi je odgovorila Judith, ena od organizatorjev. »Vsi samo še gledamo, kako naj preživimo iz meseca v mesec.«

Takrat so svetovni mediji veliko poročali o dogajanju v Venezueli. Med revolucionarnim vrenjem proti socialističnemu predsedniku Nicolasu Maduru smo vsak dan mesec za mesecem spremljali novice o tamkajšnji lakoti ter splošnem pomanjkanju in bedi. O tem, kaj se je in se še dogaja v Venezueli, ne sme biti ideoloških razprav. O trpljenju Venezuelcev še največ pove podatek, da jih je štiri milijone zbežalo iz države. Na drugi strani obstajata videoposnetka, ki povesta vse o Maduru: na enem se nažira v luksuzni restavraciji v Istanbulu, na drugem pa se doma na shodu svojih privržencev posmehuje vidno shujšanemu človeku.

Devetdeset odstotkov ravnateljev pomaga zbirati oblačila za najrevnejše učence in skoraj polovica jih zanje organizira tudi pranje oblek in zbiranje hrane za njihove družine.

To je vse res, vendar moramo se vprašati, zakaj so se zahodni voditelji in po njihovem zgledu svetovni mediji s tolikšno vnemo ukvarjali z dogajanjem v Venezueli, o britanski družbeni katastrofi pa nikoli ne slišimo tako rekoč nič. Drži, razmere v Venezueli so veliko hujše, vendar v Združenem kraljestvu, peti najmočnejši gospodarski velesili na svetu, reven človek živi v povprečju deset let manj od bogatega. In revnih je zdaj že več kot 14 milijonov. Mar niso vredni omembe?

Stvar je v bistvu sila preprosta: govoriti o revščini v Venezueli pomeni napadati socialistično ureditev. Toda govoriti o bedi in pomanjkanju v Združenem kraljestvu (ali v ZDA, kjer so razmere še poraznejše) pomeni dvomiti o smiselnosti neoliberalnega kapitalizma. Pomeni vprašati se, zakaj ima šest najbogatejših Britancev toliko premoženja kot najrevnejših 13 milijonov. Finančni, gospodarski in politični voditelji ter njihovi neoliberalni vojščaki se bojijo teh razprav in takšnih vprašanj, zato jih vedno znova brzdajo ali diskreditirajo. Že tri desetletja ponavljajo, da neoliberalni kapitalizem pravzaprav sploh nima alternative. Da je kot sonce, ki nikoli ne zaide, večen v svojem sijaju. Da, tudi za britanski imperij so rekli, da sonce nad njim nikoli ne zaide. Pa poglejte, kaj je od njega ostalo do danes.