Kakšne davke naj plačujejo športniki?

Odkar pomnim, se vsaj enkrat na leto v medijih pojavi razprava o davkih športnikov. Ali plačujejo preveč ali premalo? Ali požrešna država zatira naše junake ali nehvaležni športniki izigravajo domovino? Lani sta bila na tapeti Roglič in Dončić, pred tem Tina Maze, Dejan Zavec in drugi … Ne glede na osebo pa je razprava vedno enaka: nekdo razkrije, da trenutno vroči športnik seli svoje premoženje v ugodnejše davčno okolje, in v sekundi skočijo v zrak domoljubni desničarji (»slovenski komunajzarski sistem je pregnal našega prvaka!«) in domoljubni levičarji (»izdal je državo, ki mu je uspeh sploh omogočila!«). Nazadnje seveda slavijo neoliberalci – najbolj nedomoljubni ljudje v enačbi.

Neoliberalcem gre namreč predvsem za to, da se razprava o davčni ureditvi kar se da poneumi in zvede na moralno vprašanje o tem, kdo si kaj zasluži. Športniki so idealni za to, saj velja splošen konsenz o njihovi veliki pomembnosti za družbo. In ko rečeš, da bo najbolj priljubljen Slovenec državi plačal polovico od svojih 100 milijonov, se ljudem to upravičeno zdi ogromno, zato ni težko vpeljati vprašanja, »zakaj bi tako fejst fant dajal toliko svojega denarja pogoltni korumpirani državi«. V tem okviru davčna ureditev neha biti kompleksen preplet gospodarskih, socialnih in razrednih napetosti in se zreducira na preprosto vprašanje: »Koga imate raje, Dončića ali politike?« In ko so neoliberalci spremenili razpravo v moralno bitko med Dončićem in državo, nam lahko tudi vsilijo butast sklep: »nižji davki = več Dončićev, višji davki = več politike«.

Čeprav takšnemu osnovnošolskemu argumentiranju ne bi smeli posvečati niti sekunde pozornosti, se vsakič znova vsili v ospredje razprav. Resne razprave o družbeni ureditvi so se žal že zdavnaj umaknile nacionalističnemu navijaštvu in otročjemu političnemu idealizmu – tako očitno, da lahko celo resni novinarji v osrednjih časnikih teoretizirajo, »da bi bilo vse drugače, če bi bili vsi malo bolj podobni našim športnim junakom«. Šele v takšnem medijskem okolju lahko ekonomski šarlatani uspešno prodajo svojo zgodbo, da je finančni položaj peščice uspešnih športnikov nekakšna univerzalna dilema, ki se tiče vseh nas, in da progresivna obdavčitev odganja vrhunske talente z vseh področij. »Vsi bi morali biti bolj kot Dončić, in kar bremeni Dončića, bremeni vse nas! Proč z uravnilovko! Nehajmo dušiti svoje junake!«

Da bi razpravo razbremenili navijaške megle, je treba ločeno odgovoriti na tri trditve, ki jih davčni nihilisti poskušajo izpeljati iz finančnih odločitev domačih športnikov: 1. da so bogatejši nesorazmerno visoko obdavčeni; 2. da progresivna obdavčitev odganja nadarjene; 3. da se lahko iz obdavčitve športnikov potegnejo koristni sklepi za družbo kot celoto. Pojdimo po vrsti.

Ali je Slovenija res takšen davčni pekel za uspešneže in morajo ti res plačevati neskončno več od nas povprečnežev? Podatki urada za makroekonomske raziskave kažejo, da je Slovenija pri obdavčitvi plač v evropskem povprečju, nekoliko višje so pri nas obdavčeni le zaslužki, višji od 5000 evrov, a imamo zato precej nižje obdavčeno kapitalsko premoženje in nepremičnine. Ko pa k skupnemu davčnemu izplenu dodamo še prihodke iz DDV in plačevanje prispevkov v zdravstveno blagajno – kategoriji, ki sta za vse prebivalce enaki – se razmerje celo spremeni in dobimo vse prej kot progresivno obdavčitev. Povedano drugače: v celoti najbogatejši prebivalci prispevajo manjši delež svojih prihodkov v skupno blagajno kot najrevnejši.

V celoti najbogatejši prebivalci prispevajo manjši delež svojih prihodkov v skupno blagajno kot najrevnejši.

Toda tudi če bi sprejeli premiso neoliberalcev in rekli, da so davki za večje zaslužkarje previsoki, se je treba vprašati, ali bi razbremenitev najvišjih prihodkov dejansko spodbudila premožnejše, da svojih naslovov ne bi selili v davčne oaze. To je namreč teza, zaradi katere vlade že od leta 2006 »razbremenjujejo« največje zaslužkarje – vse, Janševa in Cerarjeva ter Šarčeva vlada, so z davčnimi reformami povečale premoženje zgornjega sloja, pri čemer ni nobenih kazalcev, da je ta kaj manj uporabljal »davčno optimizacijo«. Kako nizki bi torej morali biti davki, da premoženja ne bi selili v Monako? Uganili ste: tako nizki, kot so v Monaku. Dokler bo na svetu Monako, bodo bogati tja selili denar, to pa ni argument za spreminjanje držav v davčne oaze, ampak argument za prepoved teh.

A bodimo strpni in sprejmimo tudi zamisel, da višji davki prinašajo beg kapitala in s tem manjši davčni izplen. V redu, ampak kako je to povezano z begom nadarjenih? Bi nižji davki dejansko spodbudili novo generacijo dončićev in rogličev, da ostane v Sloveniji in tukaj gradi kariero? Najprej je treba opraviti z demagogijo, ki nas sili v sklepanje »Dončić je bogat, torej so vsi bogati ljudje kot Dončić«. Res je, kar nekaj bogatih ljudi je dejansko vrhunskih na svojem področju, toda trditev, da je vse bogastvo posledica nadarjenosti, ne drži. Večina ljudi v zgornjem odstotku zaslužkarjev ni vrhunskih strokovnjakov, ampak so dediči, špekulanti, ljudje, ki so do premoženja prišli z vprašljivo in sporno privatizacijo, tisti, ki so »zadeli« na tranzicijski loteriji in zdaj pobirajo rente od vseh drugih. Kako se drznejo ti ljudje primerjati z Dončićevimi dosežki? Če kaj, so to antidončići, ki ne ustvarjajo, ampak le zaračunavajo najemnine, si obračunavajo rento od vprašljivo pridobljenega premoženja, hkrati pa brez moralnih zadržkov nižajo plače in razprodajajo skupno premoženje.

V nasprotju z njimi imajo tisti pravi vrhunski kadri pri izbiri delovnega mesta precej drugačna merila. Na njihove odločitve vplivajo številni dejavniki, kot so delovne razmere, možnost napredovanja, kakovost življenja … Davki so pri njih redko med prvimi tremi dejavniki. Slovenija na marsikaterem področju seveda ne more tekmovati z razmerami, ki jih zagotavljajo večji trgi – Dončić bo šel igrat za najboljši klub, tudi če je ta v državi z višjimi davki. Del vrhunskih kadrov pa bo doma ostal le pod pogojem, da bo imel tukaj zagotovljene dobre delovne razmere in kakovostno bivanje – torej vrhunsko infrastrukturo, ki se vzpostavlja iz skupne državne blagajne. O slovenskih delovnih razmerah je vsekakor treba govoriti, saj so pogosto daleč od optimalnosti, a nižanje davkov ni v ničemer odgovor na te težave.

To pa nas vodi k zadnji trditvi neoliberalcev: da so nizki davki pogoj za uspeh vseh nadarjenih ljudi in s tem družbe kot celote. Tukaj namenoma mešajo osebne prihodke posameznikov z gospodarsko dejavnostjo vse države. Če že trditev »nižji davki = več Dončićev« ne drži, še toliko manj drži enačba »nižji davki = več uspešnih gospodarskih združb«. Prav nobenega dokaza ni za to, da bi nižji davki sami po sebi spodbujali gospodarski razvoj, še manj pa vlaganje v lokalno infrastrukturo, kulturo, šport, okolje in druge kazalce družbenega napredka. Prej nasprotno: pogosto prav davki silijo lastnike k naložbam v proizvodne kapacitete in lokalno infrastrukturo, z davčnimi razbremenitvami pa se večji del dobičkov seli v finančne balone. To je lahko na kratki rok dobro za delničarje, ne pa za dolgoročni razvoj nekega gospodarstva. In če kaj, je jasno, da so za uspešno gospodarsko delovanje potrebni delujoče državne institucije, infrastruktura, logistika, varnost in promet … stvari, ki se financirajo le iz davkov. Afganistan ima lahko nižje davke od nas, vendar se tam z razlogom ne razvijajo vrhunska podjetja in kadri.

Največja težava današnjih razprav o športnikih in domnevni davčni grabežljivosti države pa je v tem, da odvračajo pozornost od resničnih grabežljivcev in davčnih utajevalcev. Ogromno se pogovarjamo o sporih športnikov z državo, redko pa se omenjajo njihovi spori z delodajalci – lastniki klubov, stadionov in sponzorskih znamk, s katerimi so športniki neprestano v agresivnih pogajanjih in imajo za to tudi svoje sindikate. Družbeni ugled športnikov pogosto zakrije dejstvo, da so ti v resnici mezdni delavci kot večina med nami. Niso lastniki svojih klubov ali stadionov, niti brendov, ki jih prodajajo v reklamah. Resda jih peščica zasluži absurdne vsote, še veliko več pa jih za bedne kratkotrajne pogodbe uničuje svoje telo in živce. Mar ni nenavadno, da so v teh pogovorih vedno odsotni podatki, koliko so igralcem pobrali šefi in kako malo davka so za to plačali oni?

O slovenskih delovnih razmerah je vsekakor treba govoriti, saj so pogosto daleč od optimalnosti, a nižanje davkov ni v ničemer odgovor na te težave.

Za primer se lahko obrnemo kar na ligo NBA. Medtem ko se naslajamo nad osladnim odnosom lastnika kluba Dallas Mavericks Marka Cubana do svojih ljubljenčkov na igrišču, pozabljamo na čas, ko so se prav igralci srdito borili proti lastnikom. Sindikat igralcev je šele leta 1998 s serijo lockoutov, ki so lastnike stali več milijard dolarjev, dosegel polovični delež dobičkov za igralce in boljše pogoje pri sklepanju pogodb. To je pripeljalo do današnje dobe t. i. opolnomočenih igralcev, ki lažje menjajo klube. Morda zveni presenetljivo, a tudi milijonarji morajo stavkati proti lastnikom in vsekakor smo jim lahko pri tem naklonjeni. Že res, da LeBron James zasluži 37 milijonov na leto, ampak ta podatek zbledi, ko zvemo, da je od prihoda v Cleveland do odhoda v LA vrednost kluba za lastnika zvišal z 200 milijonov dolarjev na 1,3 milijarde dolarjev! In ko pogledamo po seznamu lastnikov klubov v ligi NBA, bomo med njimi našli pretežno sporne milijarderje, ki so premoženje poskrili in imajo zelo malo zaslug za uspehe svojih klubov – neslavni šef Knicksov James Dolan in nekdanji rasistični lastnik Clippersov Donald Sterling pa sta jim celo dejavno škodovala.

Seveda bo lahko s pridobljenim bogastvom tudi LeBron James postal kapitalist, ki si bo lastil delež v podjetju in se znašel v sporu s svojimi delavci. Znamenit primer tega je legendarni Michael Jordan, ki je po športni karieri postal član lastniškega odbora in je agresivno lobiral proti zahtevam igralskega sindikata. Toda ne glede na to, ali je prisvojeni dobiček pristal v rokah »zaslužnih« priljubljenih lastnikov (kot sta James in Jordan) ali »nezaslužnih« bogatašev (kot sta Dolan in Sterling), osnovna logika ostane ista: delež ustvarjenega dobička, ki se ne porabi za plače, se kopiči v rokah najpremožnejših in postane neproduktivni finančni kapital v špekulativnih skladih, nepremičninskih balonih in davčnih oazah. Treba ga je vrniti družbi, ki je to bogatenje sploh omogočila, pa če so nam lastniki simpatični ali ne. Pri tem se postavlja tudi vprašanje, ali bi se lahko morda davčnim goljufijam izognili z vnaprejšnjim omejevanjem višine izplačil zares ekscesnih zaslužkarjev.

Da bi iz razprave o športnih davkih dejansko povzeli lekcijo za širšo družbo, je treba na obdavčitve gledati z vidika delavcev – torej velike večine prebivalcev in tudi večine športnikov. Tako hitro pridemo do drugačnega sklepa kot neoliberalci: za športnike bi bilo bolje, da bi lastnikom odtrgali čim večji kos dobičkov, ti pa bi morali biti progresivno obdavčeni, da bi se vrnili družbi in omogočili nove uspehe širšemu krogu ljudi.